Jedro

Presoja višine nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 413,12 v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da v 15 dneh plača tožniku 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino v zvezi z neutemeljenim priporom v letu 1994. 2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženke proti ugodilnemu delu prvostopenjske sodbe.

3.Toženka je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča "zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Stališče revidentke je, da je tožnik upravičen le do odškodnine v znesku 500.000 SIT, v presežku pa je prisojena odškodnina pretirana glede na trajanje pripora, duševne bolečine, strah in zdravstvene težave, ki jih je utrpel tožnik. Njegovemu sodelavcu A. L., ki je bil v postopku v zvezi z istim kaznivim dejanjem in je bil v priporu enako dolgo, je sodišče prisodilo le 500.000 SIT odškodnine. Gre torej za primerljiv primer in je zato razlika med odškodninama previsoka.

4.Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ta pa je nanjo odgovoril. V zvezi z revizijskimi trditvami o (ne) primerljivosti odškodnine prisojene tožniku s tisto, ki jo je prejel soobdolženi A. L., posebej poudarja, da je bil slednji užaljen zaradi ravnanja nasprotne stranke in je zato pristal na vsakršno, tudi simbolično odškodnino. Pri tem je celo demonstrativno zapustil razpravno dvorano in se nazadnje odrekel tudi pravici do pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje, poleg tega pa ni niti predlagal zaslišanja prič, niti ni bil postavljen izvedenec medicinske stroke. Za razliko od L. pa je bil tožnik po prihodu iz pripora tudi dvakrat hospitaliziran za skupno 10 dni zaradi posledic pripora, nato pa skoraj dva meseca v bolniškem staležu in končno tudi predčasno upokojen. Ob tem pa je zaradi posledic pripora še zamenjal življenjsko okolje in se iz N., kjer je pred tem vrsto let živel in deloval, preselil v G. 5.Revizija ni utemeljena.

6.Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava, v ostalem pa preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v reviziji izrecno navedeni in tudi ustrezno konkretizirani(1). Revizijsko sodišče se zato s posplošeno trditvijo, da naj bi bile storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni ukvarjalo.

7.Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane odločbe vezano na tista ugotovljena relevantna dejstva, ki predstavljajo podlago odločitve pritožbenega sodišča(2). Sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijskimi trditvami o dejstvih, temveč je upoštevalo zgolj relevantna dejstva, ki so nanizana na tretji, četrti, peti in šesti strani sodbe pritožbenega sodišča in so razvidna tudi iz odločbe prvostopenjskega sodišča. Ta dejstva so v grobem naslednja: – tožnik je bil v priporu 55 dni; – pred tem je užival znaten ugled, saj je bil med drugim župan in je opravljal tudi druge pomembne funkcije; – tožnik je imel zaradi pripora sorazmerno hude zdravstvene posledice tako na telesnem kot duševnem področju, zaradi česar je bil tudi hospitaliziran; – zaradi posledic pripora se je tožnik predčasno upokojil in preselil na drug naslov; – posledice pripora se odražajo v tožnikovi psihični sferi kot strah, depresija in stresno duševno trpljenje.

8.Prisojena odškodnina 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR) je primerna tako glede na ugotovljene specifičnosti tožnikovih prikrajšanosti na nepremoženjskem področju kot tudi glede podobnih primerov iz sodne prakse(3). Okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče tožnikovemu sodelavcu prisodilo bistveno nižjo odškodnino, sama po sebi ne predstavlja relevantnega merila, ki bi ga lahko toženka uspešno uveljavljala v revizijskem postopku. Načelo objektivne pogojenosti odškodnine sicer res izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, vendar to načelo v našem primeru ni bilo kršeno, saj glede na pravnomočno odločitev prvostopenjskega sodišča očitno ne gre za precedenčni primer.

9.Revizijsko sodišče je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o višini denarnega zadoščenja pravilno uporabili določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo.

10.Toženka mora povrniti tožniku stroške odgovora na revizijo(4) (750 odvetniških točk in DDV).

Op. št. (1): Primerjaj določbo 371. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj na primer sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 279/97, II Ips 572/98 in II Ips 66/93. Op. št. (4): Primerjaj določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.