Jedro

Oškodovancu je bila prisojena odškodnina za 55 dni trajajoč pripor v znesku 3.000.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer je prisodilo odškodnino v znesku 3.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za TOM, ki tečejo od 29.7.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku

197.681,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Očita vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi do zneska

500.000,00 SIT, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne in ustrezno spremeni odločitev o pravdnih stroških oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je prisojena odškodnina v znesku 3.000.000,00 SIT za manj kot dva meseca pripora previsoka ob upoštevanju duševnih bolečin, strahu in zdravstvenih težav, ki jih je tožnik utrpel in glede na višino odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Odločitev sodišča temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je posledica napačne ocene izvedenih dokazov glede obstoja zdravstvenih težav, ki naj bi jih imel tožnik. Predvsem se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da se je pri tožniku zaradi odvzema prostosti poslabšalo psihično stanje, kar se je kazalo tudi v obliki težav z dihanjem, kašljanjem, bolečinami v prsnem košu in želodcu ter vrtoglavicah in občasnem bruhanju. Iz predložene medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik v priporu imel navedene težave in tudi v predloženem zdravniškem poročilu dr. S. o zdravstvenem stanju tožnika v času pripora te težave niso omenjene. Težav z dihanjem, kašljanjem in bolečinami v prsnem košu, tožnik tudi ni navajal v tožbi. Izvedenec, na katerega mnenje se je oprlo sodišče, je te težave navedel le na podlagi tožnikovih trditev, ne pa na podlagi zdravstvene dokumentacije. Tožena stranka je na to opozorila in je tudi ugovarjala ugotovitvam izvedenca ter je menila, da te težave, če so res obstajale, niso posledica pripora, ampak prejšnjih tožnikovih poškodb - zloma prsnice in reber 6 let pred odreditvijo pripora. Sodišče pa se do tega ugovora ni opredelilo. Tudi vrtoglavice in občasno bruhanje niso posledica pripora. Te težave je imel tožnik po izpustu iz pripora, kar izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije. Iz izpovedbe priče tožnikovega zdravnika dr. B.U. izhaja,da je imel tožnik težave že vrsto let pred priporom. Na zdravniško kontrolo je prihajal enkrat do dvakrat letno. Problem je bil izcedek iz očesa, različna stopnja naglušnosti, napadi vrtoglavic in nezanesljivost pri hoji. Ne drži torej ugotovitev v izvedenskem mnenju, da so se tovrstne težave na novo pojavile zaradi pripora.

Priča dr. B. U. je izpovedal, da ne more z gotovostjo reči, da ni prišlo do vrtoglavic zaradi prepiha. Glede na to, da v priporu tožnik ni prosil za medicinsko pomoč zaradi teh težav in da je bil hospitaliziran šele 14 dni potem, ko je prišel iz pripora, ni dokazano, da bi tožnikove vrtoglavice in občasno bruhanje bile posledice razmer v priporu. Tožena stranka je ta ugovor navedla že v pripombah na izvedensko mnenje, a izvedenec nanj ni odgovoril, sodišče pa ugovora tudi ni upoštevalo. V razlogih sodbe je navedlo, da je priča dr. U. izpovedal, da je tožnik že prej imel napade vrtoglavic. Tudi ni šlo za tako hud strah in stres kot navaja sodišče. Tožnik ni potreboval psihiatrično pomoč. V priporu se je zdravil z akupunkturo, kot je izpovedala zdravnica Č., petkrat ali šestkrat, po izpustitvi iz pripora ne več. Sodišče je v preveliki meri ugotovitve oprlo na le na izpovedbo tožnika in mnenje izvedenca, ki ni psihiater in tudi nima znanja iz psihiatrije ali psihologije.

Ni upoštevano dejstvo, da tožnik teh težav ob sprostitvenem razgovoru dne 17.5.1994 ni navedel, da je izrecno izjavil, da se je dobro prilagodil situaciji in da mu celotna družina stoji ob strani in da ne doživlja psihičnih kriz. Tožnik je tudi izpovedal, da sta z L. želela takoj naslednji dan začeti z delom, saj je želel dokazati ljudem, da ga ni zlomilo in da bo peljal bitko dalje. Zmotna je tudi ugotovitev o slabih razmerah v priporu. Pripor ustreza standardom. Iz dopisa Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 7.3.2003 je razvidno, da je republiški zdravstveni inšpektor redno opravljal nadzor in ni imel pripomb na razmere v zavodu. Tožnik tudi ni izpovedal o kakšnih izjemnih dogodkih v priporu, iz katerih bi izhajalo, da je pripor preživljal v bolj neugodnih razmerah, kot jih imajo priporniki običajno. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr.štev. P 1315/2002-III, z dne 6.7.2004 prisodilo A. L. le

500.000,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Pritožba sicer očita številne nepravilnosti v zvezi z dejanskimi ugotovitvami, ki predstavljajo v konkretnem primeru dejanski zakonski stan za odmero pravične odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin v zvezi z neupravičenim odvzemom prostosti tožniku. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame tožniku in sledi izvedenskim ugotovitvam o zdravstvenih težavah tožnika kljub temu da te niso bile zabeležene v medicinski dokumentaciji in zdravniškem poročilu dr. S. Ž.. Postavljeni izvedenec dr. I. F. je pojasnil, da depresivnega stanja, bolečin v želodcu in tiščanja v prsnem košu ni mogoče izmeriti in ovrednotiti drugače kot na podlagi izpovedb prizadete osebe, so pa te težave značilna posledice strahu in depresije, katerih obstoja pa tudi tožena stranka ne zanika. Izvedenec se je tudi opredelil do prometne nezgode in pojasnil, da zaradi te nezgode tožnik ni imel več težav, s čemer je izključil možnost, da bi bile naštete zadravstvene težave lahko posledica poškodb v prometni nezgodi. Ugotovil je tudi, da se je zaradi razmer v priporu in odvzema prostosti tožnikovo psihično stanje poslabšalo do takšne mere, da so se pojavile navedene posledice, razen teh pa tudi težave z dihanjem, kašelj, vrtoglavica in občasno bruhanje. Takšnemu strokovnemu in prepričljivemu izvedenčevemu mnenju, podprtim tudi z izpovedbami "izvedene priče" dr. B. U., da je bila večina zdravstvenih težav posledica pripora, je utemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa ocenjuje sprejeto dokazno oceno kot povsem pravilno. V okvir te presoje spada tudi življenjsko popolnoma sprejemljiva ugotovitev prvostopnega sodišča, iz katere izhaja, da je tožnikovo trenutno olajšanje tik pred in ob izpustitvi iz pripora tožniku odrinilo potrebo po tem, da bi pisno navedel zdravstvene težave, ki jih je trpel zaradi odvzema prostosti. Na sprejeto dokazno oceno tudi ne more vplivati pritožbeno opozarjanje, da tožnik že v priporu ni prosil za zdravniško pomoč - ta trditev je tudi v nasprotju s sicer neizpodbijano ugotovitvijo, da je bil tožnik v priporu podvržen kar šestim akupunkturnim posegom, kot tudi ne, da dr. B. U. ni izključil možnost nastanka vrtoglavice zaradi prepiha, - takšna zgolj hipotetična navedba namreč pomeni nezadostno stopnjo materialne resnice potrebne pri odločanju sodišča (člen 8 ZPP, po katerem je potrebno prepričanje sodišča), po drugi strani pa tudi ni podprta z mnenjem postavljenega izvedenca medicinske stroke. V pritožbi prav tako izpostavljena okoliščina, da je tožnik bil v bolnišnici šele po preteku štirinajst dni po izpustitvi iz pripora, pa je pojasnjena s prepričljivo in življenjsko sprejemljivo ugotovitvijo prvostopnega sodišča da so se tožnika začeli izogibati prijatelji in znanci in se je zato kasneje po prihodu iz pripora "zlomil", in šele nekoliko kasneje po izpustitvi iz pripora potreboval celo bolnišnično pomoč.

O ugovorih tožene stranke zoper izvedensko mnenje se je opredelilo tudi prvostopno sodišče in so tudi ti pritožbeni očitki neutemeljeni (primerjaj obširne in natančne razloge prvostopnega sodišča na strani 9 in 11 sodbe).

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na izostanek natančnega naštevanja prav vseh zdravstvenih težav v tožbi. Tudi če tožnik že v tožbi ni navedel prav vseh posamičnih zdravstvenih posledic (v pritožbi izpostavljeni kašelj, težko dihanje in tiščanje v prsih) to ne predstavlja ovire, da sodišče teh v dokaznem postopku ugotovljenih okoliščin ni smelo upoštevati pri odločanju kot del procesnega gradiva tožeče stranke, saj izražene v tožnikovi izpovedi in ugotovljene tudi pri izvedbi dokaza z izvedencem predstavljajo le natančnejše substanciranje tožnikovih tožbenih trditev o psihičnih oziroma zdravstvenih posledicah, ki jih je utrpel zaradi škodnega posega tožene stranke.

Pritožbeno sodišče nadalje tudi nima pomislekov o ugotovljeni stopnji in trajanju strahu in duševnih bolečin izraženih tudi v obliki stresa oziroma subjektivnih doživljanj zaradi nastanka stresnega duševnega stanja. Pritožnica poskuša ugotovitve prvostopnega sodišča minimalizirati s trditvami, da tožnik ni iskal psihiatrične pomoči, da je užival podporo družine in prijateljev in da je začel z delom takoj naslednji dan po prihodu iz pripora. Te okoliščine pa so v pritožbenem očitku izvzete iz konteksta celotnega dogajanja oziroma vseh medsebojno povezanih in neizpodbijanih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki izkazujejo sicer trdno tožnikovo osebnost oziroma sorazmerno visoko stresno toleranco tožnika, kar pa vendarle ni moglo preprečiti psihičnega zloma tožnika po približno desetih do štirinajstih dnevih po prihodu iz pripora zaradi česar je bil tožnik tudi hospitaliziran, nadalje hud strah in hudo stresno doživljanje tožnika v času prestajanja pripora, potrjena tudi na podlagi izpovedbe zdravnice Č., ki je tožniku nudila kar šest akupunkturnih zdravljenj in nenazadnje tudi tožnikovo preselitev na drug naslov. Ob opisanih okoliščinah je strokovno sprejemljivo tudi izvedenčevo mnenje o psihičnih posledicah kljub temu, da izvedenec ni specialist za psihologijo oziroma psihiatrijo.

Pritožnica vsebinsko očita tudi protispisnost izpodbijane sodbe, ki naj bi bila izkazana z nasprotjem med izpovedbo priče dr. B. U. kot izhaja iz zapisnika o tem, da je imel tožnik vrtoglavice že pred odvzemom prostosti in zapisom te izpovedbe v razloge sodbe, kjer naj bi sodišče zapisalo, da "tožnik pred priporom ni imel vrtoglavic." Prvostopno sodišče kaj takšnega ni zapisalo in je ta pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Je pa v razlogih prvostopne sodbe pravilno povzeta izpoved omenjene priče, da prej tožnik zaradi tega ni iskal zdravstvene pomoči in da ni imel težav zaradi vrtoglavic.

Pravilna je tudi dokazna ocena, kakršno je napravilo prvostopno sodišče v zvezi z razmerami v priporu. Te ugotovitve temeljijo na skladnih in prepričljivih izpovedbah tožnika in priče A. L. in takšne dokazne ocene tudi pritožbeno sklicevanje na dopis Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 7.3.2003 o ugotovitvah zdravstvenega inšpektorja o zadostitvi zdravstvenim standardom, ne more izpodbiti. Opisane razmere predvsem v zvezi z velikostjo celice, njeno nepobeljenostjo in slabo osvetljenostjo, številom zaprtih oseb, osumljenih različnih kaznivih dejanj, med drugim celo kaznivega dejanja uboja in navzočnostjo nevarnega narkomana v isti celici, vključenostjo straniščnega prostora v isti bivalni prostor celice, odmaknjenostjo odprte kopalnice, strgano žimnico na postelji, zaradi česar se je trgala obleka oziroma tožnikovo perilo, predstavljajo zadostno podlago za sprejeti zaključek o slabih razmerah v priporu.

Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje prvostopni odmeri višine odškodnine. Ta je glede na v izpodbijani sodbi ugotovljene številne in sorazmerno hude zdravstvene posledice - tako glede telesnega kot tudi duševnega zdravja v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na v izpodbijani sodbi natančno ugotovoljene, že sicer zgoraj v pretežni meri omenjene, psihične in telesne posledice povzročene tako zaradi samega bivanja v priporu v opisanih slabih razmerah in po prihodu iz pripora tudi zaradi negativnega odziva okolice zaradi okoliščine, da je bil tožnik v priporu (prijateljev in znancev, katerih večino je tožnik po prihodu iz pripora izgubil), kar vse je tožnik doživljal izjemno stresno (po ugotovitvah dr. Č. je bila stopnja stresa v priporu kar desetkrat večja kot pred nastopom pripora), nadalje pretrpljeni hud strah, ki je trajal ne le v času pripora, temveč še nekaj let po prihodu iz pripora in tudi ugotovoljeno duševno trpljenje zaradi posega v čast in dobro ime tožnika, ki je bilo še toliko večje, saj je bil tožnik pred tem ugleden, javno znan občan, ki je opravljal funkcijo župana in številne državno politične funkcije. Vsa ugotovljena dejstva izkazujejo posledice, ki presegajo običajne v tovrstnih primerih, tudi če se pri tem ne upošteva v pritožbi posebej spornih posledic, ki so nastale v telesni sferi. Že zgolj posledice v tožnikovi psihični sferi (strah, depresija, stresno duševno trpljenje), ki so povzročile potrebo po psihološkem zdravljenju že med prestajanjem pripora, ki je trajal sorazmerno dolgo - 55 dni, njegovo nastanitev v bolnišnici v sorazmerno kratkem času po prihodu iz pripora, in povzročile tudi potrebo po predčasni upokojitvi, preselitvi iz dotedanjega stanovanja na drug naslov ter celo opustitev prostočasovnih družabnih in rekreativnih aktivnosti tožnika, bi terjale odmero takšne satisfakcije, kakršno je v skladu z merili in kriteriji iz določbe 200. člena ZOR prisodilo sodišče prve stopnje.

Okoliščina, da je bila v drugi pravdni zadevi opr.štev. P 1315/2002-III pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani prisojena odškodnina le v znesku 500.000,00 SIT, v tem sporu ni pomembna, že zgolj iz razloga, ker gre za drug škodni primer. Sodišče mora paziti na enako obravnavanje in odločanje v istovrstnih škodnih dogodkih, pri čemer pa mora v primerih, ko odloča o odškodninskih zahtevkih, paziti, da ne odstopa od ustaljene sodne prakse v istovrstnih oziroma podobnih odškodninskih zadevah. Takšen preizkus pa v konkretnem primeru ne terja drugačne presoje v zvezi z višino pravične odškodnine, kot jo opravilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeni očitki sodbe sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da v izpodbijani sodbi tudi ni zagrešenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je ob povedanem zavrnilo pritožbo in potrdilo v izpodbijanem delu dejansko in materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).