Jedro

V primeru, ko je kupec kupoval tovorno vozilo - prekucnik, to je tovorno vozilo za posebno rabo, in je vozilo funkcioniralo kot prekucnik, v prometnem dovoljenju pa je bilo označeno kot kasonar, gre za stvarno napako. Ker je prodajalec za napako vedel, kupec ni izgubil pravice se sklicevati na takšno napako, čeprav ni izpolnil obveznosti, da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (v točkah II/1 in 3 izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 13.2.2004 je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo, da se delni umik tožbe za znesek 201.950,00 SIT vzame na znanje in da je v tem delu postopek končan. S sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 166.960,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2001 do plačila, v 15 dneh (točka II/1); v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II/2) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka II/3).

Zoper sodbo v ugodilnem delu (točka II/1 izreka) in v odločitvi o stroških pravdnega postopka (točka II/3 izreka) se tožena stranka pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in odločitve o stroških.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za stvarno napako v smislu določbe 479. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, napačen. Tožnik je kupoval tovorno vozilo prekucnik, takšno vozilo pa mu je toženec tudi prodal. Vozilo je funkcioniralo kot prekucnik, zato je zaključek sodišče prve stopne, da gre za stvarno napako v širšem smislu, pravno zmoten. V kolikor bi pritožbeno sodišče takšen zaključek sprejelo, pa pritožnik še ugovarja, da so tožnikove morebitne pravice sklicevati se na takšno napako, že potekle pred vložitvijo tožbe. Prodajna pogodba za tovorno vozilo je bila sklenjena dne 26.2.1999. Naslednji dan je tožnik tožencu prinesel kupnino in avto odpeljal. Toženec je istočasno tožniku izročil tudi prometno dovoljenje, na katerem jasno piše, da je vozilo registrirano kot kasonar. Tožniku je bil znan podatek do kdaj velja prometno dovoljenje, torej si je prometno dovoljenje ogledal in je bil nedvomno že ob prejemu prometnega dovoljenja, najkasneje pa ob poteku registracije, seznanjen s tem, da je vozilo registrirano kot kasonar. Sodišče prihaja v nasprotje samo s seboj, pri ugotavljanju, ali je tožnik lahko vedel, kakšna je namembnost vozila. Zaključi, da naj bi toženec ob priliki podaljšanja prometnega dovoljenja moral opaziti, da je v prometnem dovoljenju zavedeno, da je vozilo kasonar, ne pa prekucnik, istega dejstva pa pri tožniku ne upošteva. Toženec je v dokaz svojih navedb, da ob dvakratni registraciji vozila ni imel nobenih težav, predlagal zaslišanje dveh prič. Temu dokaznemu predlogu sodišče ni ugodilo, pri čemer ni pojasnilo zakaj. Uspeh tožnika v pravdi je bil 66 %, uspeh toženca pa 34 %. Ob tem je odločitev sodišča, da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka, napačna. Toženec je upravičen do povračila stroškov v sorazmernem delu svojega uspeha v pravdi.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ker naj bi bili razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju, niti kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. tega člena, ker naj sodišče ne bi obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem prič, niti drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Tudi dejansko stanje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo (v nadaljevanju navedene določbe Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika).

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru, v zvezi s prodajo tovornega vozila - prekucnika, ki je tudi funkcioniralo kot prekucnik, v prometnem dovoljenju pa je bilo zavedeno kot kasonar (zaradi česar je moral tožnik kot kupec naknadno opraviti A test in homologacijo, da je vozilo lahko registriral, kar je bilo povezano s stroški), možno govoriti o stvarni napaki in sicer v smislu določbe 2. odst. 479. čl. ZOR.

Tožnik je namreč vozilo potreboval in kupoval za posebno rabo - za rabo tovornega vozila kot prekucnika. Res je kupljeno vozilo funkcioniralo kot prekucnik, vendar je pogoj za dejansko udeležbo vozila v cestnem prometu, med drugim registracija in prometno potrdilo ter označba s predpisanimi registrskimi tablicami (1. odst. 174. čl. tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP, Ur. l. RS, št. 30/98). Nesporno je bilo tovorno vozilo predelano. V vozilu in na njem pa smejo biti vgrajene samo naprave, rezervni deli in oprema ali posamezni sklopi, ki so homologirani, če se za takšne naprave, nadomestne dele in opremo ali posamezne sklope zahteva homologacija (2. odst. 7. čl. ZVCP). V konkretnem primeru je bila homologacija nesporno potrebna (primerjaj tudi tretji dokument priloge A7). Konkretno tovorno vozilo prekucnik, bi torej glede na navedeno, smelo biti udeleženo v cestnem prometu le, če bi bilo tudi registrirano in v prometnem dovoljenju označeno kot prekucnik, za kar pa bi bilo pred tem potrebno opraviti postopek homologacije. V času nakupa spornega vozila temu ni bilo tako. Nesporno je bilo vozilo v prometnem dovoljenju označeno in torej registrirano kot kasonar. Ni torej imelo lastnosti, potrebne za rabo vozila kot prekucnika, torej za posebno rabo, za kakršno jo je tožnik kupoval. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta napaka prodajalcu (tožencu) znana oziroma bi mu nedvomno morala biti znana. Strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče verjeti, da ne bi vedel, da je vozilo predelano (kupoval ga je po ogledu v navzočnosti prijateljev - mehanikov) in da kljub temu, da je vozilu dvakrat podaljšal prometno dovoljenje, ni opazil, da je v prometnem dovoljenju vozilo označeno kot kasonar in ne kot prekucnik. Da tega ne bi opazil, je povsem nelogično in neživljenjsko, vsekakor pa bi mu to, ob ugotovljenih okoliščinah, moralo biti znano (2. odst. 479. čl. ZOR). Tožnik je poimensko predlagal le zaslišanje prič J.K. in A. K. (zapisnik glavne obravnave z dne 26.3.2003), vendar vse do konca glavne obravnave njunih naslovov ni sporočil. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka, ko ni posebej obrazlagalo, zakaj je (tudi) dokaz z zaslišanjem prič, zavrnilo (že toženec torej ni zadostil svojemu bremenu, da bi predlagal dokaz, katerega izvedba bi bila sploh možna).

Toženec (prodajalec) je torej za napako vedel. Zato tožnik (kupec) ni izgubil pravice se sklicevati na kakšno napako, čeprav ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznosti, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari - 485. čl. ZOR. Tudi to določbo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Pritožbene navedbe o tem, da je oziroma da bi tožnik že ob izročitvi prometnega dovoljenja, moral opaziti, da je v prometnem dovoljenju vozilo zavedeno kot kasonar, zato je tožnik zamudil vse roke za grajanje napak, so zato pravno neupoštevne.

Sodišče prve stopnje zato tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju.

Tudi dejstvo, da je toženec kljub neskladni označbi vozila v prometnem dovoljenju, uspel vozilo dvakrat registrirati, tožniku pa to ni uspelo, glede na vse povedano, toženca ne more razbremeniti njegove odgovornosti. V posledici je sodišče prve stopnje nato pravilno odločilo, da je toženec tožniku dolžan povrniti škodo v obliki stroškov, ki jih je le-ta imel z ustrezno pripravo vozila, da ga je lahko registriral in nato tudi uporabil v cestnem prometu (2. odst. 488. čl. ZOR v zvezi s 485. čl. ZOR). Pravilno je prisodilo tudi zamudne obresti od dneva nastanka teh stroškov (1. odst. 277. čl. ZOR).

Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške je pravilna iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče sprejema njegov zaključek, da je v konkretnem primeru umestna uporaba 2. odst. 154. čl. ZPP.

Pritožbo toženca je pritožbeno sodišče glede na vse povedano zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje, v izpodbijanem delu, potrdilo (353. čl. ZPP).

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.