Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za tožniku nastalo škodo v prometni nesreči dne 21.10.1999, po višini pa je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode in toženi stranki naložilo, da mu zanjo povrne 1.650.000 SIT (sedaj 6.885,33 EUR) odškodnine (400.000 SIT za telesne bolečine, 150.000 SIT za strah in 1.100.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), poleg tega pa tudi vso zahtevano odškodnino za materialno škodo v višini 562.560 SIT (2.347,52 EUR). Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Višje sodišče je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo tako, da je tožena stranka tudi od odškodnine 562.560 SIT dolžna plačati tožeči stranki zamudne obresti v višini 13,5% za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do 29.12.2003 pa zakonske zamudne obresti. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo in predlagal, da revizijsko sodišče sodbi druge in prve stopnje spremeni tako, da tožniku poleg prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjo v znesku 1.600.000 SIT za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da tožniku ob pravilni uporabi določil Zakona o obligacijskih razmerjih, predvsem pa načela individualizacije odškodnin, pripada odškodnina v zneskih, kot jih zahteva. Opozarja na nepravilnost v obrazložitvi napadene sodbe, da pri tožniku ne gre za 10 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj je izvedenec dr. I. F. v mnenju navedel, da je poškodba tožniku pustila posledice, zaradi katerih mora vložiti 10 % več truda v opravljanje enakih dejavnosti kot pred poškodbo. Res je sodišče tisto, ki odmeri pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kljub temu pa s strani izvedenca navedeni odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti služi kot orientacija sodišču pri odmeri odškodnine. Nesporno je tožnik pri svojih aktivnostih omejen, prisojena odškodnina pa je prenizka, pri čemer tožnik zlasti opozarja na svoje omejitve v poklicnem delu. Enako velja tudi za preostali dve obliki nepremoženjske škode, za kateri bi mu morali sodišči prve in druge stopnje prav tako prisoditi odškodnino v zahtevani višini.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnin in načelo družbene pogojenosti odškodnin. To pomeni, da sodišče pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva na eni strani konkretne okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu in njihovo trajanje, na drugi strani pa pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru, saj je do škodnega dogodka prišlo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika). Glede na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in ki ga revizija povzema s posebnim poudarkom na določenih okoliščinah, ki naj bi po njenem mnenju ne bile dovolj upoštevane, vrhovno sodišče sodi, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali obe načeli in glede na to tudi pravilno uporabili materialno pravo tako, da prisojena odškodnina predstavlja primerno zadoščenje tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo.

Revizija opozarja na nepravilnost v izpodbijani sodbi višjega sodišča v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti. Vendar pa ta sodba korektno povzema mnenje izvedenca ortopedske kirurgije, da bo moral tožnik za dosego enakih delovnih učinkov vložiti za 10 % več truda in energije kot pred poškodbo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni vezano na opredelitev zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da sam odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi tega zmanjšanja ni samostojni temelj za priznanje nematerialne škode, pač pa je pomembno duševno trpljenje oškodovanca v zvezi s tem, na kar pa lahko vplivajo tudi druge okoliščine konkretnega primera. Da podatek o odstotku zmanjšanja življenjske aktivnosti ni nujen podatek za to oceno, ugotavlja tudi sama revizija. Vse okoliščine obravnavanega primera vključno z izvedenčevo oceno o tem, da bo moral tožnik vlagati več napora za doseganje enakih delovnih učinkov tudi na poklicnem področju, pri čemer pa na tem področju drugih omejitev nima (po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje je sposoben opravljati poklicno delo vojaka in v službi ni oproščen nobenih dejavnosti), ne opravičujejo odmere višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot sta jo določili sodišči prve in druge stopnje, prisojeni znesek pa je primerljiv tudi z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Povsem enako velja za preostali dve obliki nepremoženjske škode (za telesne bolečine in strah), saj so tudi pri odmeri odškodnine zanju ustrezno upoštevana merila iz 200. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.