Jedro

Stanje zemljišča (pravni in dejanski status) se presoja ob dejanskem odvzemu iz posesti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper delno odločbo Upravne enote A, šifra: 351-715/98-150 z dne 10. 3. 2006, s katero je prvostopni organ odločil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna tožnici - skrbnici za posebne primere, za dele podržavljenih zazidanih stavbnih parcel, v času podržavljenja parc. št. 535, njiva 3, del v izmeri 17 m2 in parc. št. 534/1, njiva 3, del v izmeri 1074 m2, zk. vl. št. ..., k.o. B, za upravičenca pokojnega AA izročiti odškodnino v obliki obveznic te družbe, v višini 3.125,04 DEM. V obrazložitvi navaja, da sta predmet odločanja denacionalizacije dela dveh parcel za kateri je bilo ugotovljeno, da sta bili razlaščeni na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi takratnemu lastniku AA. Glede na to, da je bilo predmetno zemljišče razlaščeno za gradnjo komunalnih objektov, ga je upravni organ prve stopnje obravnaval kot stavbno zemljišče. Pri ugotavljanju, ali je navedeno zemljišče v času razlastitve izpolnjevalo pogoje, da se obravnava kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče in s tem določi odškodnina za navedeno zemljišče v vrednosti komunalno opremljenega stavbnega zemljišča, pa je organ ugotovil, da navedeno zemljišče v času podržavljenja navedenih pogojev ni izpolnjevalo, zato ga je vrednotil kot komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče, torej kot kmetijsko zemljišče in v višini tako ugotovljene vrednosti določil odškodnino. Pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno zemljišče vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče, so neutemeljene, saj je bilo zemljišče v času razlastitve njiva 3. Prejšnjemu lastniku je bila razlaščena njiva. Ugovori, da so se na zemljišču še pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi že začela izvajati gradbena dela in da so bili že zgrajeni komunalni objekti, so neutemeljeni, saj je bilo prejšnjemu lastniku razlaščeno zemljišče, ki ni bilo zazidano in zato prejšnji lastnik ne more biti upravičen do odškodnine za zazidano stavbno zemljišče, pa čeprav je bilo vzeto za gradnjo in naj bi bila gradnja na navedenem zemljišču začeta še pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. Dejstvo je, da je bilo bivšemu lastniku razlaščeno zemljišče - njiva in ne pozidano stavbno zemljišče. Gradbena dela na zemljišču so se izvajala za namen, zaradi katerega je bilo zemljišče razlaščeno, pri čemer pa upravičenec ne more biti upravičen do odškodnine za zazidano stavbno zemljišče zgolj zato, ker naj bi se z gradbenimi deli na navedenem zemljišču začelo, še preden je bila odločba o razlastitvi pravnomočna. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da zemljišče ni izpolnjevalo pogojev za vrednotenje kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče oziroma kot zemljišče, ki ga je tako mogoče opremiti brez večjih stroškov glede na določbo 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo). Glede ugovora, pri katerem se tožnica sklicuje na pot, ki je nastala iz dela parc. št. 535 ter navaja, da zaradi zaščite podtalnice nobena pot ni bila asfaltirana ter se sklicuje tudi na zaščitno območje, v katerem ni bilo nobene gradnje, pa tožena stranka odgovarja, da je prvostopni organ postopal pravilno, ko je navedeno zemljišče ocenil kot komunalno neopremljeno, torej kmetijsko, saj pogoji komunalne opremljenosti niso bili podani. Namreč pogoji komunalne opremljenosti bi morali obstajati že v času podržavljenja - razlastitve, torej tedaj, ko je bilo predmetno zemljišče v lasti AA. Takrat pa ni izkazano, da bi ti pogoji obstajali, zaradi česar zemljišča prvostopni organ ni mogel vrednotiti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. Odločba o razlastitvi je postala pravnomočna 13. 3. 1952, odvzeta dela parcel 534/1 in 535 v skupni izmeri 1091 m2 pa sta bila dana v korist uporabniku Mestnemu vodovodu že 11. 12. 1951, dovoljenje za pripravljalna dela pa je bilo izdano vodovodu že 9. 5. 1951 ter gradbeno dovoljenje 17. 9. 1951. V letu 1951 se je gradnja dejansko začela. Za delno razlastitev in ustanovitev služnosti hoje in vožnje v korist Mestnega vodovoda na delu parc. št. 535, ki je preostala po razlastitvi in je dobila novo oznako 535/2, pokojni AA ni dobil nobene odškodnine. Pot je bila široka 4 m in skoraj enaka širini poti 1256, to je javni dovozni poti, na katero je mejila parcela št. 535/2. Za ureditev dovozne poti tako niso bili potrebni nobeni dodatni stroški in je pot za investitorja dobila značaj javne poti. Vsi nadaljnji objekti, ki so bili zgrajeni kasneje, niso bili zgrajeni bližje C cesti oziroma poti št. 1256. Nobena pot, ki vodi do Vodarne D, niti v bližnji okolici zaradi zaščite podtalnice ni bila asfaltirana, ampak je taka, kot je bila v letu 1951. Parcela št. 535/2 je bila odvzeta v letu 1954 in je sedaj del parc. št. 543/1, ki pomeni pot in del parcele 558/1, ki pomeni zelenico. Po sklepu Sveta za komunalne zadeve MLO ... A, Odseka za urbanizem z dne 23. 9. 1950, je bila začetna lokacija vodnjakov predvidena bistveno bližje C ceste, vendar je bila kasneje spremenjena in premaknjena cca 500 m proti vzhodu zaradi higienskih razlogov. Pri gradnji vodovodov je bistvena zaščita vodnih virov v širšem in ožjem zaščitnem pasu, ter od leta 1951 tako ni bila dovoljena nobena gradnja. Na obeh parcelah je bil v letu 1951 napeljan začasni vodovod in je potekalo električno omrežje za potrebe napajanja vodnih črpalk, za dovozno pot pa se je uporabljala delno razlaščena parcela. Res sta v odločbi o razlastitvi parceli obravnavani kot kmetijsko zemljišče, vendar sta bili parceli že v letu 1951 opredeljeni kot parceli, na katerih so se zgradili komunalni objekti, to je vodnjaki. Upravni organ pri svoji odločitvi ni upošteval, da je šlo za gradnjo specifičnega komunalnega objekta, ker je izredno pomembna zaščita vodnih virov, da je bila za dovozno pot uporabljena delno razlaščena parcela in investitor z ureditvijo poti ni imel nobenih stroškov, da je bila v letu 1951 že napeljana elektrika za potrebe napajanja vodnih črpalk in da je bil v letu 1951 že zgrajen začasni vodovod. Ugotovitev tožene stranke, da je bilo lastniku razlaščeno zemljišče, ki ni bilo zazidano, nikakor ni pravilna. Dejstvo je, da so bili v času odvzema, to je v času pravnomočnosti odločbe, na odvzetih parcelah že zgrajeni komunalni objekti, kar pomeni, da je bilo to zazidana gradbena parcela z objektom, ki je bil bistvenega pomena za oskrbo mesta A s pitno vodo. Meni, da je treba odvzeti parceli obravnavati kot zazidani gradbeni parceli. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje parc. št. 535 njiva 3, del v izmeri 17 m2 in 534/1 njiva 3, del v izmeri 1074 m kot komunalno neopremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča. Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožnica s tožbo uveljavlja dva ugovora in sicer, da bi bilo potrebno zemljišče vrednotiti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče oziroma kot zazidano stavbno zemljišče, oba pa izpeljuje iz nespornega dejstva, da je bila odločba o razlastitvi pravnomočna 13. 3. 1952, gradnja vodnjakov pa se je pričela že leta 1951, takrat je bil napeljan tudi začasni vodovod na parcelo, do objekta je potekalo električno omrežje za napajanje vodnih črpalk, obstajala pa je tudi pot. Vendar pa je po mnenju sodišča upravni organ pravilno presojal vprašanje komunalne opremljenosti na trenutek, ko je bilo sporno zemljišče bivšemu lastniku dejansko odvzeto (in ne na stanje, ko je bila odločba o razlastitvi pravnomočna), saj je bilo takrat dejansko tudi podržavljeno. Tožnica pa v upravnem postopku kot v tožbi nikoli ni zatrjevala, da so bili vodovod, elektrika in pot na spornem zemljišču že ob dejanskem odvzemu zemljišča. Ugotovljeno dejansko stanje o stanju nepremičnin v času podržavljenja, ob dejanskem odvzemu zemljišč (44. člen ZDen), pa izkazuje, da zemljišče pogojev iz 11. člena Navodila, za vrednotenje kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ni izpolnjevalo. Zato je prvostopni organ zemljišče pravilno vrednotil kot komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče, torej kot kmetijsko zemljišče, in v višini tako ugotovljene vrednosti navedenega zemljišča za zemljišče določil odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe.

Nadalje tožnica zatrjuje, da je šlo pri odvzetem zemljišču za zazidano stavbno zemljišče, ker je ob pravnomočnosti odločbe o razlastitvi na njem že stal objekt. Tudi temu ugovoru, z istimi razlogi kot zgoraj, sodišče ne more pritrditi. Iz spisne dokumentacije namreč izhaja, da je bilo predmetno zemljišče v času razlastitve njiva 3. Prejšnjemu lastniku je bila torej razlaščena njiva in ne zazidano stavbno zemljišče, torej zemljišče z objektom. Le v kolikor bi bilo bivšemu lastniku podržavljeno zemljišče z objektom, bi to upravičevalo določitev odškodnine za zazidano stavbno zemljišče, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Nerelevanten za obravnavano zadevo pa je tudi ugovor, v katerem tožnica uveljavlja, da bivši lastnik za delno razlaščeno parc. št. 535/2 ni dobil nobene odškodnine, na njej je bila ustanovljena služnostna pravica hoje in vožnje v korist mestnega vodovoda, saj ta parcela ni predmet obravnavane denacionalizacijske zadeve. Neutemeljeni in v zadevi neupoštevni pa so tudi ugovori, da je šlo pri gradnji, ki se je izvajala na razlaščenih parcelah, za gradnjo specifičnih komunalnih objektov, saj namen objektov ne vpliva na odločitev o višini odškodnine v denacionalizacijskem postopku.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.