Jedro

Solastnik ima v razmerju do drugega solastnika pravno varstvo v okviru negatorne in rei vindikacijske tožbe, tudi če med njima ni sporazuma o uporabi solastne stvari ali izdane pravnomočne odločbe o načinu uporabe solastne stvari.

Ker tožnica zahtevka za izročitev nepremičnine v soposest ni konkretizirala, oba zahtevka pa sta v konkretnem primeru neločljivo povezana, je bilo pravno varstvo solastnikove pravice za izročitev nepremičnine v soposest zagotovljeno v okviru drugega zahtevka, ki ga tožnica pojmuje kot negatornega.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo uporabnine, sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo, v preostalem delu pa je zavrnilo tožničine zahtevke, in sicer: 1. da ji je toženka dolžna v soposest izročiti nepremičnino parc. št. 1712/1 k.o. ... do deleža 1978/10000; 2. da je toženka dolžna opustiti vsakršno poseganje v solastno dvorišče, parc. št. 1712/1 k.o. ..., ki presega posle rednega upravljanja, predvsem pa je dolžna z objekta, stoječega na parc. št. 1712/4, v celoti odstraniti prizidek, ki stoji na parc. št. 1712/1, v skupni izmeri 300 m2 na Z parcele in odstraniti železno ograjo z avtomatskimi vrati v celotnem obsegu, ki posega na parc. št. 1712/1 k.o. ...; 3. da se toženki tudi v bodoče prepoveduje s kakršnimikoli takimi in podobnimi gradbenimi ali drugimi posegi uporabljati solastno nepremičnino parc. št. 1712/1 k.o. ... ali drugimi ravnanji, ki bi tožnici kot solastnici na kakršenkoli način onemogočali souporabo, upravljanje in soposest solastne nepremičnine; 4. da ji je toženka dolžna plačati 42.004,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazložilo je, da je prvi tožbeni zahtevek za izročitev nepremičnine v soposest nesklepčen. Zahtevek za odstranitev prizidka je zavrnilo, ker v naravi sploh ne obstaja, objekt na toženkini nepremičnini pa je že pred adaptacijo na enak način posegal v sosednjo nepremičnino, kar za tožnico ni bilo sporno. Ograjo je toženka postavila na solastni nepremičnini obeh pravdnih strank in tretjih oseb, vendar je sodišče presodilo, da je s tem le izvrševala svoja solastna upravičenja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo uporabnine.

2. Višje sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V prvem delu revizije tožnica uveljavlja procesne kršitve. Meni, da je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo presenečenja, ker je napovedalo vmesno sodbo, nato pa tožničin zahtevek zavrnilo. Ker je bila tožnica prepričana, da bo izdana vmesena sodba, ki je vedno ugodilna, ni grajala procesnih kršitev (286.b člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče dolžno o vsakem, tudi še tako neutemeljenem tožbenem zahtevku, odločiti šele po opravljeni glavni obravnavi, o višini tožničinega tožbenega zahtevka pa le-ta ni bila opravljena. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče sprejelo sklep o zavrnitvi vseh dokazov, razen izvedenih, v zapisnikih o glavni obravnavi pa takšnega sklepa ni (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je s tem tožnici odvzelo možnost grajanja procesnega sklepa o zavrnitvi predlaganih dokazov. Na vse te že pritožbeno uveljavljene procesne kršitve višje sodišče ni odgovorilo. V drugem delu revidentka uveljavlja kršitve materialnega prava in glede zahtevka za odstranitev prizidka meni, da je stališče pravnomočne sodbe napačno, ker rei vindikacijska in negatorna tožba ne zastarata, zato ni bistveno, kdaj se je poseg v njeno solastno nepremičnino zgodil (z adaptacijo ali že prej), ampak zgolj dejstvo, da objekt, ki stoji na toženkini nepremičnini posega v sosednjo nepremičnino (kar je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca). Poleg zakonskih pogojev za ugoditev zahtevkoma iz 92. in 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je sodišče ustvarilo še dodaten pogoj: „ali je morda kdo stvar pozidal že prej“. Graja stališče pravnomočne sodbe, da je bil prvi zahtevek nepravilno formuliran, saj se zahtevki na podlagi 92. člena SPZ vedno glasijo na izročitev stvari v posest. Varstvo lastninske pravice med soposestniki izrecno ureja 100. člen SPZ, priznano pa je tudi že v sodni praksi (odločbe Ustavnega sodišča: Up 1292/2008 in Vrhovnega sodišča: II Ips 1128/2008, II Ips 13/2012, II Ips 872/2009).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije

6. Revizija je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Tožnica je uveljavila tri nedenarne zahtevke in denarnega za plačilo 42.004,18 EUR. Vrednost spornega predmeta je ocenila na 42.004,18 EUR. Ker navedba vrednosti spora za denarne zahtevke ni potrebna, je treba šteti, da se navedena vrednost nanaša na vse tri nedenarna zahtevka. V konkretnem primeru se vrednost spornega predmeta za nedenarne zahtevke določi s seštevanjem in presega revizijski prag (prvi odstavek 41. člena ZPP).

7. V prvih treh zahtevkih gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičnini, zato se ne uporabijo pravila postopka v gospodarskih postopkih, čeprav sta obe pravdni stranki pravni osebi (drugi odstavek 481. člena ZPP). Četrti zahtevek za plačilo 42.004,18 EUR je obligacijskopravne narave, zato se zanj uporabijo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP). Ker vrednost spornega predmeta revizijskega praga ne presega, jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo.

Glede procesnih kršitev

8. Neutemeljen je revidentkin očitek, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja, ker je napovedalo vmesno sodbo, nato pa je tožničine zahtevke zavrnilo. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo, sicer res odločilo, da je glede temelja dokazni postopek zaključen, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da bo izdana vmesna sodba, vendar je očitno sodnica po ponovnem premisleku prišla do zaključka, da je mogoče odločiti o celotnem zahtevku, kar samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Odločitev sodišča, da je glede temelja dokazni postopek zaključen, po vsebini predstavlja sklep o zavrnitvi predlaganih, vendar neizvedenih dokazov, četudi ni izrecno poimenovana kot sklep, zato je neutemeljen tudi očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je tožnica pričakovala izdajo vmesne sodbe, upravičeno ni grajala zavrnitve dokaznih predlogov, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da niti v pritožbenem, niti v revizijskem postopku tožnica ni pojasnila, katere dokaze naj bi sodišče še izvedlo, da bi izkazala utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju, zato ne more uspeti s sklicevanjem na odvzem možnosti grajanja procesnih kršitev pred prvostopenjskim sodiščem. Ostali revizijski očitki glede procesnih kršitev pa se nanašajo na višino uporabnine, glede katere revizija ni dovoljena.

Glede materialnih kršitev

9. Dejanski zaključki pravnomočne sodbe, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) in razlogi pravnomočne sodbe za zavrnitev tožničinih zahtevkov: - toženka je bila lastnica nepremičnine parc. št. 1712/4 k.o. ... (sedaj jo ima v posesti na podlagi leasing pogodbe), ki v naravi predstavlja poslovni objekt; - v solastnini pravdnih strank in tretjih oseb je nepremičnina parc. št. 1712/1 k.o. ... (sporna nepremičnina), ki v naravi predstavlja pot in obdaja toženčevo nepremičnino; - tožnica je toženki očitala, da je z adaptacijo poslovnega objekta v letih 2006 in 2007 nedopustno posegla v njeno solastninsko pravico na sporni nepremičnini, zato je zahtevala izročitev soposesti, odstranitev prizidka in ograje, ki posegata oziroma stojita na sporni solastni nepremičnini, prepoved nadaljnjega vznemirjanja in plačilo uporabnine; - prvi zahtevek za izročitev nepremičnine v soposest do deleža 1978/10000 je sodišče zavrnilo zaradi nesklepčnosti; - v zvezi s prizidkom sodišče zaključi, da stavbišče toženkinega objekta presega površino in meje parcele, na kateri stoji za 167 m2, višje etaže objekta pa v sosednjo nepremičnino posegajo še za dodatnih 133 m2, skupaj torej 300 m2. Kljub temu je sodišče zahtevek za odstranitev prizidka zavrnilo, ker je ugotovilo, da ga na zahodnem delu parcele ni, ker objekt z vseh strani posega v sosednjo nepremičnino(1), da je objekt na isti način v sosednjo nepremičnino posegal že pred adaptacijo (s katero je toženec betonsko - strešno konstrukcijo ohranil), kar za tožnico ni bilo sporno; - v zvezi z ograjo je sodišče zaključilo, da jo je toženka postavila na sporni solastni nepremičnini in z njo zagradila prostor med objektom in trafo postajo, ki ga uporablja za parkirišče, vendar je s tem le izvrševala svojo solastninsko pravico (66. člen SPZ), zato je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

10. V teoriji in sodni praksi ni sporno, da stvar v solastnini ni razdeljena, razdeljena je le lastninska pravica. Vsak izmed solastnikov je upravičen do uporabe in posesti celotne stvari v sorazmerju s svojim deležem.(2) Če med solastniki ne obstaja dogovor o uporabi solastne stvari, eden izmed solastnikov ne more zahtevati izključne uporabe in posesti točno določenega dela stvari. Solastnik zato od drugega solastnika ne more zahtevati izpraznitve nepremičnine v idealnem deležu, saj je vsak izmed solastnikov upravičen do uporabe in posesti celotne stvari v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem.(3)

11. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj tožnica od toženke ne zahteva izročitve točnega dela nepremičnine v posest, temveč izročitev nepremičnine v sosposet, čeprav res le v pripadajočem solastnem deležu. Strinjati se gre z revidentko, da je sodna praksa solastniku v razmerju do drugega solastnika priznala sodno varstvo v okviru negatorne in rei vindikacijske tožbe, tudi če med njima ni sporazuma o uporabi solastne stvari ali izdane pravnomočne odločbe o načinu uporabe solastne stvari.(4) Solastnik ima namreč na stvari v solastnini vsa lastninska upravičenja: upravičenje imeti stvar v posesti, jo uporabljati, uživati na njej plodove in z njo razpolagati, vendar pa lahko ta upravičenja izvršuje le v obsegu svojega idealnega deleža, tako da ne posega v pravice ostalih solastnikov (66. člen SPZ). Solastnik zato lahko uspešno zoper drugega solastnika uveljavlja zahtevek za izročitev stvari v soposest oziroma souporabo.

12. Čeprav je tožba za vrnitev stvari namenjena lastniku, kateremu je stvar odvzeta iz posesti, tožba na prenehanje vznemirjanja pa lastniku, katerega lastninska pravica je kršena drugače, kot pa z odvzemom stvari, niti teorija, niti sodna praksa ne ponujata povsem ostre razmejitve med njima. V določenih primerih pa to niti ne bo mogoče. Tako v primerih, ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, praktično ne bo mogoče postaviti prave ločnice, kdaj gre za odvzem dela nepremičnine in kdaj le za vznemirjanje lastninske pravice na nepremičnini zaradi morebitnega prisvajanja njenega dela; prav tako ne bo mogoče enoznačno odgovoriti, ali restitucija ne pomeni že tudi vrnitve nepremičnine v posest njenemu lastniku(5).

13. Tožničin tožbeni zahtevek je tipičen primer zahtevka, kjer razmejitev med rei vindikacijsko in negatorno tožbo ni mogoča. Prvi zahtevek za izročitev nepremičnine v soposest, ki ga tožnica pojmuje kot rei vindikacijskega, je ostal na abstraktni ravni, saj se iz njega ne da razbrati, kako naj toženka tožnici vrne nepremičnino v soposest. Takšen tožbeni zahtevek, tudi če bi mu sodišče ugodilo, ne bi bil izvršljiv. Konkretno ravnanje, ki ga tožnica terja od toženke, je opisano v drugem tožbenem zahtevku, ki ga tožnica pojmuje kot negatornega. S postavitvijo ograje in prizidka naj bi toženka onemogočala uporabo solastne nepremičnine, zato je tožnica terjala njuno odstranitev. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnica s tem zahtevkom ni zahtevala le prenehanja vznemirjanja, ampak tudi vrnitev nepremičnine v soposest. Tako se izkaže, da se ni mogoče strinjati z revidentkinim očitkom, da je sodišče tožnici odvzelo sodno varstvo njene soslastninske pravice v razmerju do druge solastnice. Če bi se zahtevek za odstranitev prizidka in ograje izkazala za utemeljenega, sodišče ne bi prepovedalo le vznemirjanje tožnice v izvrševanju njene solastninske pravice, ampak bi ji s tem dejansko tudi vrnilo nepremičnino v soposest. Ker tožnica zahtevka za izročitev nepremičnine v soposest ni konkretizirala, oba zahtevka pa sta v konkretnem primeru neločljivo povezana, je bilo pravno varstvo solastnikove pravice za izročitev nepremičnine v soposest zagotovljeno v okviru drugega zahtevka, ki ga tožnica pojmuje kot negatornega.

14. Tožnica revizijsko ne izpodbija dela pravnomočne sodbe, v katerem je presojeno, da je toženka s postavitvijo železne ograje le izvrševala svojo solastninsko pravico v okviru 66. člena SPZ, zato zakonitosti tega dela sodbe Vrhovno sodišče ni preverjalo. Revidentka napada le odločitev sodišča v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za odstranitev prizidka. Strinjati se je mogoče z njenimi navedbami, da rei vindikacijska in negatorna tožba ne zastarata, da ni bistveno, kdaj je bilo poseženo v (so)lastninsko pravico, kljub temu pa je potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča za zavrnitev zahtevka v tem delu pravilna. Sodišče je namreč v skladu z načelom dispozitivnosti vezano na tožbeni zahtevek, ta pa se je v konkretnem primeru glasil na odstranitev prizidka s toženkinega objekta v izmeri 300 m2, ki v celoti stoji na zahodnem delu sporne solastne nepremičnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, je razvidno, da takega prizidka v naravi ni. Dokazni postopek je torej sodišče pripeljal do ugotovitve, da tožničine trditve o poseganju v njeno solastninsko pravico, ki naj bi se zgodilo z izgradnjo prizidka, niso resnične, zato je zahtevek, ki se je glasil na njegovo odstranitev, moralo zavrniti.

15. Ker so se revizijsko uveljavljene kršitve izkazale za neutemeljene, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je po določbi 47. člena SPZ za reševanje situacij v zvezi z gradnjo zgradbe, katere del sega na, nad ali pod tujo nepremičnino, predviden poseben nepravdni postopek, v katerem sodišče glede na vse okoliščine primera odloči ali o vzpostavitvi prvotnega stanja ali pa določi primerno odškodnino in določi novo mejo.

Op. št. (2): M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 328 - 329. Op. št. (3): Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča : III Ips 18/2013 z dne 11. 11. 2014, II Ips 751/2007 z dne 10. 9. 2008. Op. št. (4): Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-1292/08 z dne 10. 9. 2009 in odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 137/2013 z dne 24. 4. 2014, II Ips 1128/2008 z dne 27. 10. 2011. Op. št. (5): Tako že v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 93/2013 z dne 3. 4. 2014.