Jedro

Več oseb sočasno na isti stvari ne more imeti izključne lastninske pravice, temveč le solastnino. Dokler je tako in stvar ni na podlagi sodne odločbe o delitvi stvari ali na podlagi pogodbe med vsemi solastniki razdeljena v naravi, solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari (posameznem prostoru na nepremičnini). Prav tako ne more prosto razpolagati s točno določenim realnim delom stvari, pač pa zgolj z idealnim deležem nerazdeljene stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi v delu, ki se nanaša na zahtevek za odstranitev prizidka v izmeri 51 m2 in na zahtevek za plačilo 1.320,00 EUR do vsakega 15. dne v mesecu vse do vzpostavitve prejšnjega stanja, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.). Zavrnilo je zahtevke tožeče stranke; da ji je tožena stranka dolžna izročiti v soposest nepremičnino parc. št. 1712/1 k.o. X. do deleža 1978/10000 (točka II/1), da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v solastno dvorišče parc. št. 1712/1 k.o. X., ki presega posle rednega upravljanja, in da je dolžna z objekta stoječega na parc. št. 1712/4 v celoti odstraniti prizidek, ki stoji na parc. št. 1712/1, v skupni izmeri 300 m2 na Z parcele in odstraniti železno ograjo z avtomatskimi vrati v celotnem obsegu, ki posega na parc. št. 1712/1 k.o. X. (točka II/2), da se toženi stranki prepoveduje v bodoče s kakršnimi koli takimi in podobnimi gradbenimi ali drugimi posegi uporabljati solastno nepremičnino parc. št. 1712/1 k. o. X. ali drugimi ravnanji, ki bi tožniku kot solastniku na kakršen koli način onemogočali souporabo, upravljanje in soposest solastne nepremičnine (točka II/3). Zavrnjen je bil tudi zahtevek na plačilo uporabnine v višini 42.004,18 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka II/4), toženi stranki pa je bilo naloženo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.935,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka III).

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je prvo sodišče na naroku sklenilo, da je glede temelja stvar zrela za odločitev, nato pa izdalo sodbo, s katero ni odločilo le o temelju ampak o celotnem tožbenem zahtevku. Izpodbijana sodba predstavlja za tožečo stranko presenečenje. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, zato je kršilo določbo 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Tožeči stranki zato ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče na nobenem od narokov ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dodatnih dokaznih predlogov tožeče stranke. Objekt tožene stranke pred adaptacijo tožeče stranke ni posegal v solastno nepremičnino. Tudi če bi bilo temu tako, bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi. Vrnitveni zahtevek in zahtevek na zaščito pred vznemirjanjem ne zastarata, lastnik ju lahko uveljavlja kadar koli ne glede na potek časa, morebitno aktivnost ali pasivnost. Ugotovitev prvega sodišča, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je zgradba stala na mestu kjer stoji danes tudi pred nakupom, pomeni izničenje lastninske pravice. Pomembno je le dejstvo, da je tožeča stranka solastnik nepremičnine in lahko od vsakogar kadar koli zahteva, da to stvar vrne oziroma zoper njega naperi zahtevek na zaščito pred vznemirjanjem. Tožeča stranka je dokazala, da je (so)lastnica nepremičnine, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi umetno ustvarilo dodatni pogoj v smislu »ali je morda nekdo stvar pozidal že prej«. Tožeča stranka ni uveljavljala varstva lastninske pravice le glede adaptacije objekta, ampak objekta takšen kot je danes, ki posega v njeno solastninsko pravico. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da prizidek ne obstaja, bi ta del tožbenega zahtevka lahko zavrnilo, tožeči stranki bi bilo omogočeno sodno varstvo že z ugoditvijo zahtevka v delu, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v soposest solastno nepremičnino do deleža 1978/10000. Tudi kvadraturo previsa na zahodni strani spornega objekta bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo z izvedencem geodetske stroke. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je objekt, ki ga uporablja tožena stranka, že pred adaptacijo posegal v solastno nepremičnino. Da objekt danes nima enakih gabaritov kot nekdaj, tako glede fundusa, kot glede površine v gornjih etažah oziroma previsov, je razvidno iz fotografij in zaslišanja prič. Prav tako je do predmetne ugotovitve mogoče priti na podlagi izpovedi prič. Tožeča stranka je že v letu 1993 postala solastnica nepremičnine in vse od tedaj bi morala tožena stranka za kakršen koli poseg v nepremičnino pridobiti soglasje tožeče stranke. Tožeča stranka ni zahtevala posestnega, pač pa lastninsko varstvo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da solastniškega deleža na stvari, ki je v solasti ni mogoče vrniti. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z železno ograjo z avtomatskimi vrati, da občasno parkiranje ne pomeni uživanja in posesti parkirišča. Lastnik nepremičnine se namreč sam odloči ali in v kakšni meri ter kdaj bo užival svojo nepremičnino. Dejstvi, ali je tožeča stranka parkirala tam, kjer danes ne more, kakor tudi, ali ji je tožena stranka ponudila ključe vrat, sta nepomembni. Bistveno je, da je tožena stranka brez soglasja solastnikov posegla v dotedanji način izvrševanja lastninske pravice, do česar v skladu z določbo petega odstavka 67. člena SPZ ni bila upravičena. Posledično je zmotna odločitev sodišča prve stopnje tudi glede uporabnine.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevki po podlagi niso utemeljeni, zato ni bilo pogojev za izdajo vmesne sodbe po določbi 315. člena ZPP. Vmesna sodba se lahko izda, če je glede podlage stvar zrela za odločbo, vendar le v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek po podlagi v celoti ali deloma utemeljen. Če zahtevek glede podlage ni utemeljen, se zahtevek zavrne, kar pomeni, da to ni več vmesna, pač pa končna sodba. Iz navedenih razlogov končna sodba za tožečo stranko ni mogla predstavljati presenečenja, prvo sodišče pa bi ravnalo v nasprotju z namenom instituta vmesne sodbe in načelom ekonomičnosti postopka, če bi izvajalo dokaze vezane na višino tožbenega zahtevka za kar se zavzema pritožba.

5. Prvo sodišče ni na naroku sprejelo sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov tožeče stranke, vendar tudi tožeča stranka ni na zadnjem naroku zahtevala, da glede temelja sodišče izvede še dodatne dokaze, ki jih je predlagala (286.b člen ZPP). Sodišče predlagane dokaze pravdnih strank izvede, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, tako ni neomejena, saj lahko obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje tekom glavne obravnave ni izdalo sklepa o zavrnitvi s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, razloge za zavrnitev dokaznih predlogov pa je navedlo v sodbi, pritožba pa opredeljeno ne navaja konkretnih dejstev v povezavi s konkretnimi dokazi, zaradi katerih bi bilo lahko dejansko stanje drugače ugotovljeno, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke, da ji izroči nepremičnino parc. št. 1712/1, k. o. X., v soposest do deleža 1978/10000, da z objekta, ki stoji na napremičnini parc. št. 1712/4, k. o. X., odstrani prizidek v izmeri 300 m2 in avtomatska vrata, ki stojita na parc. št. 1712/1 k. o. X. Tožnica zahteva sodno varstvo z vrnitvenim zahtevkom oziroma lastninsko tožbo (92. člena Stvarnopravni zakonik (2)), zahteva pa tudi prepoved vznemirjanja in vzpostavitev prejšnjega stanja na solastni nepremičnini (99. oz. 100. členu SPZ). Prvo sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnici nepremičnine parc. št. 1712/1 k. o. X., lastnica nepremičnine 1712/4 k. o. X. pa je bila tožena stranka, ki ima sedaj objekt v posesti in uporabi, lastnica nepremičnine parc. št. 1712/4, k. o. X. pa je H., d.o.o. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stoječi objekt za tožečo stranko pred zatrjevano adaptacijo ni bil sporen in da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi jo objekt, kakršen je bil pred adaptacijo, vznemirjal v njeni solastninski pravici. Tožeča stranka je trdila, da je šele z adaptacijo v letu 2006 in 2007 tožena stranka nedopustno posegla v njeno solastninsko pravico. Sodišče je vezano na trditveno podlago, ki sta jo pravdni stranki pravočasno podali pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka pa šele v pritožbi navaja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), da je ne moti le adaptacija, ki jo je opravila tožena stranka, pač pa objekt tožene stranke kot tak, čeprav je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje opisovala gradnjo oziroma gradbene posege tožene stranke, dozidave ter kvadrature prizidanega dela objekta parc. št. 1712/4 kot posledico adaptacijskih del, ki jih je tožena stranka izvajala v letih 2006/07. 8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da objekt pred adaptacijo ni posegal v solastno nepremičnino. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede stanja objekta pred in po adaptaciji (3), ki ima oporo v pravilno ocenjenem izvedenskem mnenju, pravilni oceni drugih listin (4) v spisu in v pravilni dokazni oceni zaslišanih prič. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi navedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je že prvotni objekt imel strešno konstrukcijo, ki je segala 1,5-2 m preko zidov in preko meja objekta, v obdobju pred adaptacijskimi deli pa so bili za objektom zgrajeni kurilnica in lopa oziroma skladišče, ki sta se držala objekta. Tožena stranka je z adaptacijo betonsko strešno konstrukcijo ohranila, kap je dodatno obložila s panelami, celoten objekt pa s panelno izolacijo, pozidala je lopo spredaj desno ob cesti na preostalih dveh straneh ter celoten objekt v etažah nad pritličjem razširila, da je nastal previs. Slednji po mnenju sodnega izvedenca posega v parc. št. 1712/1 v izmeri 133 m2, preostali del v izmeri 167 m2 pa predstavlja stavbišče objekta, ki z vseh štirih strani, ne le zahodne, posega v sporno nepremičnino. Upoštevajoč navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno izhaja, da je objekt že pred nakupom s strani tožene stranke in torej tudi pred adaptacijskimi deli v letih 2006/07 posegal v solastno nepremičnino ter ni bil postavljen na meji parc. št. 1712/4 k.o. X. Glede na trditveno podlago tožeče stranke in izvedeniško mnenje prvo sodišče pravilno ugotavlja, da prizidka v velikosti 300 m2 m na zahodni strani objekta ni, kvadrature previsa pa glede na izvedene dokaze prvo sodišče ni moglo ugotoviti, izvedenec pa ne more nadomestiti trditvene podlage, informativni dokazi pa v pravdnem postopku niso dovoljeni. Tudi pritožbene navedbe v tem delu so premalo konkretizirane, da bi bilo mogoče v tem delu izpodbiti dejanske ugotovitve prvega sodišča. 9. Glede železne ograje z avtomatskimi vrati pritožbeno sodišče ugotavlja, da v okvir solastnih upravičenj sodi tudi pravica uporabljati solastno stvar, pri čemer je souporaba odvisna od narave in namena stvari. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se zagrajeni del uporablja kot parkirišče, kot takšen pa se je uporabljal tudi pred postavitvijo sporne ograje in namen uporabe sporne parcele ni spremenjen. Dovozna pot še vedno obstaja, uporabljata jo pravdni stranki in ostali solastniki, prav tako tožena stranka ne onemogoča parkiranja znotraj ograjenega prostora tistim solastnikom, ki imajo takšen interes. V dokaznem postopku je bilo na podlagi zaslišanja prič ugotovljeno, da tožena stranka ni preprečevala dostopa na ograjeni del, saj so vrata ograje čez dan pogosto odprta, prav tako pa je vsak solastnik, ki je hotel, lahko dobil ključe avtomatskih vrat od tožene stranke. Tožena stranka s postavitvijo ograje zato ni izključila ali posegla v pravico tožeče stranke (ali drugih solastnikov) imeti solastno stvar v posesti in jo uporabljati, ker je solastnikom bila pripravljena izročiti ključev. Treba je tudi upoštevati, da več oseb sočasno na isti stvari ne more imeti izključne lastninske pravice, temveč le solastnino, tako je tudi v obravnavani zadevi. Dokler je tako in stvar ni na podlagi sodne odločbe o delitvi stvari ali na podlagi pogodbe med vsemi solastniki razdeljena v naravi, solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari (posameznem prostoru na nepremičnini). Prav tako ne more prosto razpolagati s točno določenim realnim delom stvari, pač pa zgolj z idealnim deležem nerazdeljene stvari – vsi solastniki so namreč upravičeni da uporabljajo stvar v sorazmerju s svojim deležem.

10. Iz navedenih razlogov je prvo sodišče posledično tudi pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine.

11. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju SPZ.

(3) In se v izogib ponavljanju sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje iz obrazložitve sodbe.

(4) Posebej fotografij.