Jedro

Drugačna pravna presoja o obstoju pravnega standarda dobroverne pridobitve lastninske pravice ob enakih dejanskih ugotovitvah, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, ne pomeni spremembe dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje brez opravljene pritožbene obravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Po združitvi tožbe proti prvi toženi stranki in tožbe proti drugi toženi stranki v skupno obravnavanje je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo, da je tožnica solastnica do 1/2 stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča parc. št. 350/1, vpisane v vl. št. 321 in parc. št. 350/2, vpisane v vl. št. 254 k.o. ... Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, po katerem naj se ugotovitev, da je tožnica solastnica do 1/2 prej opisane nepremičnine, uradoma vpiše v zemljiški knjigi.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama toženih strank in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica solastnica do polovice stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 350/1 k.o. ..., zavrnilo. Glede parcele št. 350/2 k.o. ... je odločilo z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje v delu, kolikor se nanaša na toženca M. Č. in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kolikor pa se odločitev nanaša na drugo toženo stranko pa je sodbo sodišča prve stopnje glede parcele št. 350/2 k.o. ... razveljavilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v delu, kolikor je bilo pritožbama toženih strank ugodeno in sodba sodišča prve stopnje spremenjena z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke na ugotovitev, da je ta do 1/2 solastnica stanovanjske hiše na parc. št. 350/1, vl. št. 321 k.o. ... (1. odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožb toženih strank in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Sklicuje se na določbo 190. člena ZPP, po kateri odtujitev stvari, o kateri je spor, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne konča. Sicer pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi omejeno z določbami členov 351 in naslednjih ZPP o pogojih, v katerih lahko pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje. V tem primeru pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo zato, ker se ni strinjalo z dokaznim zaključkom o tem, ali je bil kupec nepremičnine (druga tožena stranka) dobroveren, ali ne. Izpodbijana sodba je posegla v oceno dejanskega stanja in oceno izvedenih dokazov, čeprav bi to moglo storiti le na podlagi obravnave (358. člen ZPP). V tem obsegu revizija obširno razlaga, kaj predstavlja pošteno ravnanje, v čem je podana potrebna skrbnost in dobra vera in v kakšnem obsegu navedeni pravni standard ni bil izpolnjen glede posla med toženima strankama. Dobroverni pridobitelj je varovan v odškodninskem smislu – ne sme trpeti škode – ni pa določeno, da pridobitev nelastnika postane pravno perfektna dejanska in zemljiškoknjižna lastnina. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo tako glede dobrovernosti druge toženke kot glede absolutnega učinka zemljiškoknjižnega vpisa.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka proti toženemu M. Č. je sodišče druge stopnje pravilno utemeljilo z dejstvom, „da je sedaj lastninska pravica na parc. št. 350/1 k.o. ... vpisana na H. d.o.o.“. Toženi M. Č. torej ni več lastnik sporne nepremičnine, zaradi česar tožničina tožba na ugotovitev obstoja solastninske pravice zoper njega ni utemeljena. Revizija navedeno pravno presojo izpodbija s procesnim stališčem, po katerem je prišlo do odtujitve sporne nepremičnine s strani prve tožene stranke med pravdo, ta okoliščina pa ni ovira, da se pravda med istima strankama ne bi končala (190. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sicer zapisalo, da uporaba 190. člena ZPP v tem primeru ne more vplivati na drugačno materialnopravno odločitev, vendar pa je ob dejstvu, da je izhajalo iz dejanskih ugotovitev, vsebovanih v sodbi sodišča prve stopnje, takšno sklepanje potrjeno predvsem z dejstvom, da je kupoprodajna pogodba med toženima strankama bila sklenjena dne 26.4.2000, tožba proti prvi toženi stranki pa je bila vložena kasneje, 24.5.2000. Zato se z revizijskimi trditvami, ki se na odtujitev stvari, o kateri teče pravda, med pravdo samo, ni bilo treba posebej ukvarjati.

Revizija obširno graja razloge izpodbijane sodbe s stališčem, da je bila v postopku na drugi stopnji storjena procesna kršitev iz določbe prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče druge stopnje brez pritožbene obravnave spremenilo dejansko stanje in dokazno oceno o tem, ali je druga tožena stranka ob nakupu dne 26.4.2000 ravnala dobroverno, ali ne. S takim stališčem pa se revizijsko sodišče ne strinja. Sodišče druge stopnje ni z ničemer spremenilo dejanskih ugotovitev, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje, le na podlagi enakih dejanskih ugotovitev je sprejelo drugačno pravno presojo. Že sama revizijska trditvena podlaga opredeljuje pošteno ravnanje v prometu, potrebno skrbnost in dobro vero s stališča, da gre za pravni standard, ki je lahko izpolnjen, ali pa tudi ne. Enake dejanske ugotovitve lahko privedejo tudi do napačne pravne presoje o tem, ali je navedeni pravni standard izpolnjen. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, po katerih – ne nazadnje zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi) – ni mogoče pravno utemeljiti teze, da druga tožena stranka ob nakupu nepremičnine ni bila v dobri veri. Med dejanskimi ugotovitvami, ki jih sodba sodišča prve stopnje posebej navaja, ni mogoče izluščiti dejstva, na katerega podlagi bi bilo mogoče podvomiti v dobro vero druge tožene stranke. Procesno gledano pa je na strani tožeče stranke breme dokazovanja, da je bila druga tožena stranka kot kupec nepremičnin pri sklepanju posla nedobroverna. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, po kateri ima sicer relativna domneva resničnosti zemljiškoknjižnega stanja za dobrovernega pridobitelja stvarnih pravic ob drugih ugotovljenih dejstvih tudi absolutni učinek. V tem okviru za drugo toženo stranko ne more imeti slabega učinka zgolj navedba dejstva, da se kot pravna oseba ukvarja s pravnimi posli dajanja leasinga in nakupov nepremičnin in da zato zanjo obvelja skrbnost dobrega gospodarstvenika – 18. in 61. člen ZOR.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti. Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.