Jedro

Ravnanje je protipravno, če nasprotuje kakšni določbi predpisa, ki daje stranki kakšno pravico.

Če stranka sodnega postopka določenega ravnanja ne more zahtevati od sodišča, potem tudi ni v ničemer prikrajšana, če takšno ravnanje izostane. Številne norme, zlasti tiste procesne narave, zavezujejo izključno sodišče. Stranka na njihovem temelju nima nobenih pravic. Za nastanek odškodninske obveznosti mora torej sodišče kršiti katero od takšnih norm, ki stranki podeljujejo kakšno pravico.

Državni tožilci preganjajo uradno pregonljiva kazniva dejanja, ker je njihov pregon v državnem interesu, ne v zasebnem. Takšen pregon lahko posredno koristi ali pa celo škodi oškodovancu - vendar to s stališča države nima nikakršnega vpliva na dolžno ravnanje državnega tožilca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča I. stopnje.

Obrazložitev

1. Izrek odločbe prvostopenjskega sodišča ima štiri točke. Prvostopenjsko sodišče je: zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo 633.941,00 EUR na temelju zadeve z opr. št. III P 61/97 (točka I izreka). Tožbenemu zahtevku je deloma ugodilo tako, da je naložilo toženi stranki plačilo 1.500,00 € (točka II izreka) in ga v preostalem delu (za znesek 834.690,00 € in 148.500 €) zavrnilo (točka III izreka). Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov (točka IV).

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbo pooblaščenec tožeče stranke in sama tožeča stranka.

3. Pooblaščenec tožeče stranke se je pritožil zoper točke II, III in IV izreka. Pritožbo pa je vložil zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi je navajal, da tožeča stranka ni oprla svojega zahtevka le na protipravno ravnanje sodišča, temveč tudi okrožnega državnega tožilca (v nadaljevanju: ODT). Pooblaščenec tožeče stranke v svoji pritožbi obširno obrazlaga, zakaj je bilo odločanje o ugovoru v izvršilnem postopku predolgotrajno in zakaj so bila različna stališča prvostopenjskega sodišča o pravno pravilnem ravnanju izvršilnega sodišča zmotna. Zmotno naj bi bilo tudi mnenje prvostopenjskega sodišča o vzročni zvezi pri nastanku nepremoženjske škode. Tožeča stranka naj bi bila namreč trdila, da je bil občutek ogroženosti in prestrašenosti posledica ravnanja izvršilnega sodišča. Tudi zastaranje zahtevka zaradi ravnanja Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: ODT) ni nastopilo, saj lahko škoda zaradi ravnanja ODT kadarkoli spet nastopi. Tožeča stranka je v zvezi s premoženjsko škodo predlagala dokaze, saj je predložila izvedensko mnenje sodne izvedenke A. Č. in je predlagala tudi njeno zaslišanje.

4. Tožeča stranka je še sama in ne po pooblaščencu vložila dve vlogi, ki jo je poimenovala "Priloga 1" in "Priloga 2" k pritožbi. "Priloga 1 " je po svoji vsebini pritožba zoper prvostopenjsko sodbo. "Priloga 2" pa vsebuje citate tožbenih navedb v zvezi s premoženjsko in nepremoženjsko škodo iz tožbe z dne 15. 9. 2006. Dne 22. 6. 2011 je tožeča stranka poslala še tretjo vlogo, v kateri pojasnjuje, da se naj pritožbene pripombe šteje kot pritožbo zoper sodbo.

5. Pritožbeno sodišče je kot pritožbo obravnavalo vlogo tožeče stranke, imenovano "Priloga 1", ker vsebuje vse potrebne pritožbene sestavine (335. člen ZPP)", kolikor jo je moglo razumeti. "Priloga 1" je namreč po svoji vsebini preslikava (scan) prvostopenjske sodbe z vpisanimi pripombami. Niti "Priloga 2" niti pojasnilo z dne 22. 6. 2011 nista pritožbi in ju zato sodišče ni obravnavalo kot takšni. "Prilogo 1" bo v nadaljevanju pritožbeno sodišče imenovalo "pritožba tožeče stranke". Ta pritožba se nanaša na celo sodbo.

6. Pritožbeno sodišče pojasnjuje tožeči stranki, da naj bi pritožba vsebovala tudi pritožbene razloge (3. točka 335. člena ZPP). To pomeni, da naj bi pritožnik razloge za svoje nezadovoljstvo obrazložil. Dovolj jasno bi se moral izjaviti ne le glede tega, kaj naj bi bilo nepravilno, temveč tudi na kakšnih razmislekih temelji njegova presoja o obstoju nepravilnosti.

7. Velik del pritožbe tožeče stranke vsebuje le v scan (preslikavo) prvostopenjske sodbe vstavljena krajša besedila, ki prej opisanim zahtevam ne zadoščajo. Še zlasti zgolj splošno, ne dovolj pojasnjeno nezadovoljstvo ali celo vrednostne ocene tožeče stranke pač še niso pritožbeni razlogi. Na takšne vstavke pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker ne zadoščajo prej opisanim merilom in so deloma tudi nerazumljiva. Na tista pa, ki so razumljiva in obrazložena, bo odgovorilo.

8. Pritožbi tožeče stranke in pooblaščenca tožeče stranke nista utemeljeni.

9. Dejansko stanje v tej zadevi je razmeroma preprosto. Tožeča stranka je za izvršitev sodne odločbe zaradi motenja posesti vložila predlog za izvršbo in na njegovem temelju se je začel izvršilni postopek z opr. št. In 111/95. V tem postopku je dolžnik vložil ugovor, o katerem izvršilno sodišče ni odločilo 8 let. Sklepa o izvršbi v tem času tudi ni izvršilo. Končno je izvršilno sodišče ugovor zavrnilo. Dolžnikova pritožba v tem izvršilnem postopku je bila zavrnjena.

10. Opisano dejansko stanje je povezano tudi še z drugim pravdnim postopkom, ki sta ga vodila tožeča stranka in J. Z., in z odškodninskim postopkom zoper Republiko Slovenijo. Pomen tega postopka bo pojasnjen v nadaljevanju.

11. A. PRITOŽBA ZOPER SKLEP O ZAVRŽENJU (TOČKA I IZREKA PRVOSTOPENJSKE ODLOČBE) Tožeča stranka je menila, da je bilo v obrazložitvi prvostopenjske sodbe zamolčano, da je Evropsko sodišče za človekove pravice zavrnilo zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi zlorabe uradnega položaja generalnega državnega pravobranilca in slovenskih predstavnikov ESČP, ki so sodelovali pri pripravi dejstev za izrek sodbe.

12. Pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da so slovenska sodišča vezana na pravnomočne sodne odločbe in ne smejo odločati o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno (1. stavek 2. odstavka 319. člena ZPP). Dokler obstaja odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, jo mora slovensko sodišče spoštovati kot takšno. Njenega domnevo nezakonitega nastanka ne sme presojati. Pritožba tožeče stranke je v tem delu torej neutemeljena.

13. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pritožbeno sodišče preizkusilo še po uradni dolžnosti (12. točka 2. odstavka 339. člena in 2. odstavek 350. člena ZPP). Odločilo se je, da je pravilna in se glede tega izrecno sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe.

14. B. PRITOŽBA ZOPER TOČKI II IN III IZREKA SODBE

I. Odgovornost po temelju Tožeča stranka je s tožbo zahtevala povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode od Republike Slovenije. Republika Slovenija odgovarja za ravnanje državnega organa, če gre za takšno ravnanje, ki je bilo storjeno v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, če je povzročilo škodo in če je bilo protipravno (1. odstavek 26. člena Ustave Republike Slovenije).

15. Sodišča so del sodne veje oblasti Republike Slovenije že po njeni ustavi (2. odstavek 3. člena Ustave). Zaradi tega ne more biti dvoma, da so sodišča organi Republike Slovenije. Očitno je tudi, da je odločanje izvršilnega sodišča o ugovoru del njegova dejavnosti, saj odloča o izvršilnih zadevah sodišče in to mora torej odločiti tudi o ugovorih (9. in 54. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS, št. 51/1998, 11/2001-ZRacS-1, 75/2002, 87/2002-SPZ, 69/2006, 115/2006, 93/2007, 37/2008-ZST-1, 45/2008-ZArbit, 28/2009, 51/2010, 26/2011).

16. Protipravno je ravnanje, če je takšno, kot izhaja že iz same besede: če nasprotuje pravu. To pomeni, da mora ravnanje nasprotovati kakšni določbi predpisa, ki daje stranki kakšno pravico. Da je zgolj ravnanje v nasprotju s kakšnim predpisom protipravno v smislu 1. odstavka 26. člena Ustave, je mogoče sklepati tudi iz 125. člena Ustave. Sodniki so glede na navedeno določbo pri odločanju vezani le na ustavo in zakon. Protipravno je torej lahko le ravnanje, ki nasprotuje ustavi ali zakonu.

17. Če stranka sodnega postopka določenega ravnanja ne more zahtevati od sodišča, potem tudi ni v ničemer prikrajšana, če takšno ravnanje izostane. Številne norme, zlasti tiste procesne narave, zavezujejo izključno sodišče. Stranka na njihovem temelju nima nobenih pravic. Za nastanek odškodninske obveznosti mora torej sodišče kršiti katero od takšnih norm, ki stranki podeljujejo kakšno pravico.

18. V tej zadevi tožeča stranka sicer ni očitala, da bi bila odločitev v izvršilni zadevi sama po sebi napačna. Ne nazadnje je bilo predlogu za izvršbo tožeče stranke ugodeno, dolžnikova ugovor in pritožba pa zavrnjena. Glavni očitek tožeče stranke je, da je bilo odločanje izvršilnega sodišča v tej zadevi prepočasno.

19. Ustava Republike Slovenije vsakomur podeljuje pravico so sodne odločitve brez nepotrebnega odlašanja (1. odstavek 23. člena Ustave). To pa je pravica, ki jo Ustava podeljuje neposredno vsakomur. Če sodišče kot organ Republike Slovenije to pravico krši, je takšno ravnanje protipravno v prej opisanem smislu. Za takšno ravnanje je lahko odgovorna Republika Slovenija.

20. II. Odgovornost tožene stranke za ravnanje Okrožnega državnega tožilstva Na ODT je tožnik (kot oškodovanec) v letu 1995 podal dve ovadbi. V ovadbah je očital ovadenima osebama storitev naslednjih kaznivih dejanj: poneverjanje listin, ponarejanje poslovnih listin oziroma podpisov, poneverbo na sejmu, kršitev tajnosti občil, nezakonit odvzem paketa, goljufijo, samovoljnost, rop, napad na uradno osebo, preprečitev uradnega dejanja uradni osebi, kršitev svobode gibanja, oškodovanje tujih pravic, neupravičeno uporabo tujega izuma in izdajo in neupravičeno pridobitev poslovne skrivnosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka že leta 1997 obveščena o odločitvi okrožne državne tožilke, da ne bo sprožila pregona. Ne glede na to naj bi zastaralni rok za odškodninsko terjatev začel teči šele 5. 11. 2003, ker je bil takrat tožeči stranki vročena pritožba dolžnikov v izvršilnem postopku In 111/95. Ker pa je odškodninsko terjatev uveljavljal šele šele 3. 11. 2010, je zahtevek tožeče stranke po mnenju prvostopenjskega sodišča zastaral. 21. Pritožbeno sodišče se s pravnim sklepom (zaključkom) prvostopenjskega sodišča sicer strinja, ne pa tudi z njegovimi razlogi. Državno tožilstvo je v času vložitve kazenske ovadbe preganjalo tako imenovana uradno pregonljiva kazniva dejanja po uradni dolžnosti (2. odstavek 19. člena Zakona o kazenskem postopku; Ur. l. RS, št. 63/1994, popravek št. 70/1994). Za državnega tožilca je obstajala dolžnost preganjati uradno pregonljiva kazniva dejanja le v razmerju do svojega delodajalca, to je Republike Slovenije. Le ta je imela pravico zahtevati od državnega tožilca skrben pregon kaznivih dejanj. Posameznik - oškodovanec česa takšnega od državnega tožilca ni mogel zahtevati. Oškodovanec torej ni imel nikakršne pravice od državnega tožilca zahtevati kazenski pregon. Vse povedano je tudi razumljivo še iz drugega razloga: državni tožilci preganjajo uradno pregonljiva kazniva dejanja, ker je njihov pregon v državnem interesu, ne v zasebnem. Takšen pregon lahko posredno koristi ali pa celo škodi oškodovancu - vendar to s stališča države nima nikakršnega vpliva na dolžno ravnanje državnega tožilca.

22. ZKP je tudi predvidel način, kako je lahko oškodovanec ravnal, če je menil, da je državni tožilec opustil kazenski pregon brez razloga. Lahko je stopil na njegovo mesto (3. odstavek 19. člena ZKP). To še dodatno jasno kaže na to, da oškodovanec ni imel pravice zahtevati pregona od državnega tožilca. Če bi jo imel, bi bila norma nepotrebna in kot takšna nesmiselna.

23. Ker tožeča stranka (kot oškodovanec) od ODT ni mogla zahtevati pregona, posledično ni bila kršena nobena njena pravica. Ker ni bilo kršitve pravice, tožeča stranka ne more zahtevati odškodnine za opustitev pregona. Terjatev, ki je ni, niti ne more zastarati.

24. Pritožbenemu sodišču se zato ni bilo niti potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali bi morebitni kazenski pregon sploh lahko vplival na izboljšanje položaja tožeče stranke. Smisel kazenskega pregona je kaznovanje storilcev kaznivih dejanj, tožeča stranka pa v bistvu zatrjuje, da ji je škoda nastala zaradi prepočasnega dela izvršilnega sodišča. Ni videti razloga, zaradi katerega naj bi bil kazenski pregon sploh lahko kakorkoli izboljšal pravni položaj tožeče stranke v povsem zasebnopravni zadevi. Tožeča stranka je namreč v zasebnopravni izvršilni zadevi zahtevala izvršitev sodbe v sporu o motenju posesti, na to pa sam kazenski pregon ne bi bil niti mogel vplivati.

25. III. Podrobnosti o odgovornosti tožene stranke za ravnanje sodišča Podrobnosti o odgovornosti tožene stranke za ravnanje sodišča niso urejene v Ustavi Republike Slovenije. Smiselno je v takšnem primeru mogoče uporabiti predvsem določbe Obligacijskega zakonika, ki vsebuje sorazmerno zakroženo ureditev povrnitve škode. To je sicer tudi v skladu z 2. odstavkom 1. člena OZ. Uporaba OZ pride zlasti v poštev v zvezi z določitvijo škode. Glede na 132. člen OZ je škoda lahko premoženjska ali nepremoženjska.

26. V zvezi z nepremoženjsko škodo je bil sprejet poseben zakon, to je Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006, 11/2006 - Zoh-2, 58/2009, v nadaljevanju: ZVPSBNO). Ta zakon se na temelju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-207/08-10 z dne 18. 3. 2010 uporablja tudi za tiste kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri katerih je kršitev prenehala pred 1. 1. 2007. Ta zadeva pa je prav takšna.

27. Za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do odločitve brez nepotrebnega odlašanja posebnih določb v drugih zakonih ni. Za povrnitev premoženjske škode je potrebno torej uporabiti določbe OZ.

28. Zaradi jasnosti bo pritožbeno sodišče povzelo bistveni del dejanskega stanja, kolikor se nanaša še na spor z opr. št. VIII Pg 299/96. Tožeča stranka in L. Z. (ki ni stranka tega postopka) sta vodila še spor z opr. št. VIII Pg 299/96 (prej VIII Pg 317/93). V tem sporu sodišče več kot leto dni ni odločilo o ugovoru sedanje tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi. V zadevi z opr. št. III P 61/97 je tožeča stranka prav zato zahtevala odškodnino od Republike Slovenije, ki je tudi v tej zadevi tožena stranka. Že v tej zadevi je trdila, da je poslovno propadla in imela psihične težave. Zahtevala je odškodnino. Zadeva z opr. št. III P 299/97 in ta zadeva (ki je imela pri sodišču prve stopnje opr. št. P 2824/2006-III nista isti. Gre za dva različna pravdna postopka, ki sta povezana vsak s svoji izvršilnim postopkom.

29. V nadaljevanju bosta ločeno preizkušena odgovornost Republike Slovenije za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo.

30. 1. Odgovornost za nepremoženjsko škodo a) Kršitev pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja Pravni temelj za odgovornost Republike Slovenije zaradi prepočasnega dela sodišča, ki povzroči kršitev pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, je v 1. stavku 1. odstavka 16. člena ZVPSBNO. Glede na to določbo sta predpostavki za prisojo odškodnine zgolj dve: obstoj sodne odločbe in njena nepravočasnost. 2. stavek istega odstavka zgolj pojasnjuje, da krivda ni predpostavka odgovornosti. Glede na povedano je za odločitev o tem, ali oškodovancu sploh pripada odškodnina, odločilno le to. Resda lahko vplivajo na presojo, ali je bila odločitev pravočasna tudi okoliščine primera, med njimi še zlasti njegova zapletenost. Ni pa pomembno, ali je sodišče predolgo odločalo zato, ker je sprejemalo pravno gledano napačne odločitve, ali zgolj zato, ker je za določeno obdobje sploh opustilo vsako odločanje o zadevi. Ali je bila hitrost postopanja sodišča takšna, da je kršila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, mora presoditi sodišče samo.

31. Glede na prej obrazloženo, je tudi nepomembno, kakšna procesna dejanja bi bilo izvršilno sodišče po mnenju prvostopenjskega sodišča moralo opraviti (str. 15 in 16 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Mnenje prvostopenjskega sodišča obširno napadata tudi pritožba pooblaščenca (str. 3 in 4 pritožbe pooblaščenca) in pritožba tožeče stranke. Te graje ostajajo brez vsakega učinka, saj v sodbi zapisano pravno mnenje za pravilno odločitev v stvari sami niti ni pomembno.

32. Stvar presoje sodišča, ki odloča o odškodninski odgovornosti je torej, da odloči, ali je 8 let za odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi še odločanje brez neprimernega odlašanja. Pritožbeno sodišče je glede tega enakega mnenja, kot že prvostopenjsko sodišče, namreč da ne. Iz tega razloga je odgovornost Republike Slovenije po temelju podana.

33. Prvostopenjsko sodišče je zaradi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prisodilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da je prisojena odškodnina primerna. Šlo je za razmeroma nezapleteno zadevo, za katero ne bi bilo treba porabiti celih osem let. 34. b) Povrnitev druge zahtevane nepremoženjske škode Tožeča stranka je uveljavljala še drugo nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala, ker naj bi bila osebnostno propadla. Škoda naj bi bila nastala kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot škoda zaradi kršitve pravice osebnosti, zaradi strahu in zaradi širjenja neresničnih dejstev ter razžalitve dobrega imena in časti.

35. Tudi ta zahtevek je neutemeljen, kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče. Nepremoženjska škoda se lahko povrne le v okviru in na temelju ZVPSBNO. Vendar pa to ni edini razlog, zaradi katerega je ta zahtevek neutemeljen. Prav ima prvostopenjsko sodišče tudi glede vzročne zveze. Tožeča stranka je namreč že v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III P 61/97 trdila, da je zaradi nezakonitega ravnanja sodišča v zadevi z opr. št. VIII Pg 299/96 (prej VIII Pg 317/93) poslovno propadla in da je trpela psihične težave že v letu 1996. Tožeča stranka pa v tej zadevi ni razmejila nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi ravnanja sodišča v prej navedeni Pg zadevi in zaradi ravnanja izvršilnega sodišča v zadevi z opr. št. In 111/95. Prvostopenjsko sodišče je iz teh navedb pravilno sklepalo, da vzrok za osebnostni propad pač ni moglo biti ravnanje izvršilnega sodišča v izvršilni zadevi z opr. št. In 111/95, ki se je začela v letu 1995. 36. Glede na povedano je vseeno, ali so bile posamezne vrste škode natančno opredeljene, ali ne. Vzročna zveza med ravnanjem sodišča v izvršilni zadevi z opr. št. In 111/95 in nastankom škode v nobenem primeru ne more biti podana.

37. 2. Odgovornost za premoženjsko škodo V tej zadevi je tožeča stranka zahtevala odškodnino v višini 834.690,00 € kot nadomestilo za premoženjsko škodo. Odgovornost tožene stranke je prvostopenjsko sodišče zanikalo iz razlogov, ki so bili podani že v zvezi z zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode.

38. Temu stališču nasprotujeta tako pooblaščenec tožene stranke kot tudi tožeča stranka sama. Pooblaščenec tožene stranke meni, da je bil dokaz predlagan, namreč zaslišanje sodne izvedenke A. Č., ki je sestavila oceno škode. Tožeča stranka pa trdi, da je predložila izvedeniška mnenja, predvsem A. Č., in da je predlagala zaslišanje izvedenca finančne stroke. Ni pa predlagala postavitve izvedenca finančne stroke. Isto sodišče naj bi v pravdi z opr. št. III P 61/97 dopustilo dokazovanje z izvedeniškim mnenjem iste sodne izvedenke.

39. S prvostopenjskim sodiščem se je mogoče strinjati glede razmejitve škode in sklepanja o neobstoju vzročne zveze. Vendar pa to niti ni odločilnega pomena. Ker je materialnopravni zahtevek treba uveljavljati v pravdi, je odločilnega pomena, ali je tožeča stranka sploh postavila takšne trditve (in po potrebi predložila dokaze), da so zadostne in primerne za to, da v pravdnem postopku uspe. Trditvenem in dokaznem bremenu pa tožeča stranka ni zadostila, kot je pravilno odločilo že prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je sicer v tožbi postavila vrsto trditev glede obsega materialne škode (l. št. 11 in 12), vendar pa nobenih podrobnosti glede tega, kako naj bi ji bila škoda nastala. Takšnih trditev tudi kasneje ni postavila ne glede na to, da je bil njen zahtevek po višini vse prej kot majhen (834.690,00 €). Glede na vrsto poslov, pri katerih naj bi bila tožeča stranka prikrajšana, bi bilo mogoče pričakovati celo precej obsežne navedbe. Teh pa ni bilo.

40. Tožeča stranka je tožbi le priložila "izvedeniško mnenje v zvezi z ugotovitvijo vrednosti nastale škode" A. Č. (l. št. 13). Ker A. Č. v tej zadevi ni postavilo kot izvedenke sodišče (244. člen ZPP), njeno ocena domnevno nastale škode ni bilo izvedensko mnenje. Še pomembneje pa je, da s takšnim ravnanjem tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu. Trditveno breme pomeni, da mora stranka sama navesti dejstva v svoji vlogi (212. člen ZPP). Tega bremena se ne more znebiti tako, da tožbi zgolj priloži poročilo (pregled) o domnevno nastalem prikrajšanju, kar je po svoji vsebini "izvedeniško mnenje v zvezi z ugotovitvijo vrednosti nastale škode" bilo. Stranka mora glede na 212. člen ZPP v tožbi ali v kateri od kasnejših vlog podati povsem konkretne navedbe. Te bi se morale na primer nanašati na to, katerih čisto konkretnih poslov ni izvršila, pa bi jih bila lahko, kolikšne dohodke bi bila imela iz posameznega posla in kolikšne izdatke, ter kolikšna bi bila razlika pri vsakem poslu.

41. Da dokaz z zaslišanjem osebe, ki je sestavila poročilo o nastalem prikrajšanju ("izvedensko mnenje" A. Č.) ni bil primeren dokaz, je bilo očitno. Takšen dokaz pa ni bil primeren zato, ker A. Č. ni neposredno sodelovala pri nobenem izgubljenem poslu in bi torej o samem nastanku škode nič ne mogla izpovedati. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, da ga ni izvedlo.

42. Ravnanje istega sodišča v drugi prvostopenjski zadevi, ne v tej, v kateri sedaj odloča pritožbeno sodišče, ni pritožbeni razlog. Ni pa pritožbeni razlog, ker ne gre za isto sodbo kot je ta, zoper katero se vlaga pritožba (1. odstavek 333. člena ZPP). Zakaj je prvostopenjsko sodišče v drugi zadevi dopustilo izkaz z izvedeniškim mnenjem, če ga je sploh res, torej na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

43. IV. Pritožba zoper točko IV izreka prvostopenjske odločbe V točki IV izreka prvostopenjske odločbe je bilo odločeno o stroških. Njihovo plačilo je bilo naloženo tožeči stranki. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, tudi ne more zahtevati razveljavitve prvostopenjskega sklepa o stroških. Za kaj takšnega namreč v 1. odstavku 165. člena ZPP ni pravne podlage.

44. Neutemeljeni pritožbi je sodišče zavrnilo na temelju 1. odstavka 351. člena ZPP.