Jedro

Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP je mogoče revizijo vložiti samo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Zato Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati revizijskih očitkov, ki so naperjeni zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku, tedaj podjetniku oziroma obrtniku, je 21. 7. 1993 njegov nekdanji sodelavec A. A. skupaj s sinom B. A. iz poslovnega prostora na naslovu v Ljubljani, odpeljal orodja, repromaterial in tehnološko dokumentacijo za ribiške vabe tipa ..., ki so plod tožnikovega raziskovalnega dela in so bile v letu 1992 patentirane kot inovacija. Zaradi opisanega dejanja je tožnik zoper A. vložil motenjsko tožbo, ki ji je ljubljanska enota tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani s sklepom VIII Pg 674/93 z dne 15. 4. 1994 (pravnomočen je postal 24. 1. 1995, ko ga je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Cpg 76/95) v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo vrnitev odvzetih stvari tožniku. Tožnik je na podlagi pravnomočne odločbe vložil predlog za izvršbo, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani 10. 5. 1995 izdalo (ugodilni) sklep o izvršbi In 111/95. Vendar je dolžnik A. 5. 6. 1995 vložil ugovor, ker naj bi bili predmeti, ki so bili predmet izvršbi, izvzeti iz izvršbe, češ da jih A.-ja uporabljata za opravljanje svoje obrtne dejavnosti. Hkrati je glede istih premičnin po tožbi A. A. in B. A. tekel proti C. C. pravdni postopek zaradi motenja posesti in vzpostavitve prejšnjega stanja VIII Pg 317/93, ki je bil zaključen z zavrženjem tožbe s sklepom VIII Pg 299/96, ki je postal pravnomočen po potrditvi na Višjem sodišču v Ljubljani 8. 1. 2002 s sklepom I Cpg 1013/2000. Izvršilno sodišče v vsem tem času o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ni odločilo, pač pa je to storilo šele 24. 4. 2003: ugovor je zavrnilo, sklep o zavrnitvi pa je postal pravnomočen 24. 12. 2003, ko ga je s sklepom III Cp 1872/03 potrdilo drugostopenjsko sodišče. V postopku, ki je glede spornih predmetov izvršbe tekel po tožbi A.-jev proti tožniku C. (VIII Pg 317/93 oziroma kasneje VIII Pg 299/96) je sodišče zoper C. C. izdalo začasno odredbo, zoper katero je ugovarjal, sodišče pa je o ugovoru, ki je bil utemeljen, odločilo in začasno odredbo razveljavilo šele po letu dni. Državno tožilstvo, na katerega se je tožnik obrnil z ovadbo zaradi ravnanj A.-jev in nepravilnosti v opisanih postopkih, kazenskega pregona ni sprožilo.

2. Okoliščine v zvezi z postopki, le v najbistvenejšem povzetimi v prejšnji točki, so mu, je trdil tožnik, povzročile premoženjsko in nepremoženjsko škodo. V tu obravnavani zadevi je zahteval njeno povrnitev. Po več spremembah tožbe je zahteval (i) povrnitev neposredne premoženjske škode, nastale z nezakonitim odvzemom in uničenjem orodja, repromateriala in tehnološke dokumentacije za ribiške vabe tipa ..., izračunano na dan odvzema 21. 7. 1993, (ii) zamudne obresti od vrednosti odvzetih stvari na dan 21. 7. 1993 kot škodo zaradi nemožnosti uporabe stvari,(iii) izgubljeni dobiček zaradi nemožnosti proizvodnje in prodaje ribiških vab za obdobje od 1. 1. 1998 do 5. 11. 2003 (za predhodno obdobje je povrnitev te oblike škode zahteval v postopku III P 61/97), kar se vse nanaša na predolgo odlašanje z odločitvijo o ugovoru v izvršilnem postopku In 111/95, (iv) povrnitev škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi VIII Pg 317/93 (kasneje VIII Pg 299/96) v zvezi z III P 61/97 (v slednji je zahteval odškodnino, ker sodišče o njegovem ugovoru zoper začasno odredbo, ki se je izkazal za utemeljenega, ni odločilo leto dni) in (v) za duševne bolečine zaradi neukrepanja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani na podlagi kazenskih ovadb, ki jih je podal zoper A. in B. A. v zvezi z kaznimi dejanji, povezanimi z krajo intelektualne lastnine in nezakonito uporabo stvari, ki so bile predmet izvršbe in zaradi ščitenja obeh A.-jev.

3. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo povezano s postopkoma VIII Pg 317/93 oziroma III P 61/97 zaradi procesne ovire res judikata. Zaradi protipravnega ravnanja sodišča, ki je imelo za posledico časovno pretirano trajanje postopka In 111/95, je tožniku prisodilo 1.500,00 EUR za nepremoženjsko škodo po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), v ostalem pa je zahtevek, ki je utemeljen s postopanjem sodišča v navedeni izvršilni zadevi, zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek v delu, ki se nanaša na tožnikovo škodo, ki naj bi izvirala iz nepravilnosti v postopanju in odločanju tožilstva.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

5. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je napačna navedba sodišč prve in druge stopnje, da je protipravnost ravnanja izvršilnega sodišča utemeljil samo z očitkom o sojenju v nerazumnem roku oziroma o kršitvi ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je protipravnost izvršilnega sodnika utemeljeval tudi z nepravilnostmi v sodnem postopku, konkretno z opustitvami dolžnega ravnanja, ki so bile v nasprotju s predpisi. Dokazal je, da sodnik ni uporabil povsem jasne zakonske določbe, torej je šlo za ravnanje v nasprotju z Ustavo in zakoni. Ni namreč upoštevalo vezanosti na veljaven izvršilni naslov in prepoved presoje njegove pravilnosti, saj ga sme in mora le izvršiti. To podlago je tožnik v postopku zatrdil večkrat, med drugim v pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 2010, v kateri je pojasnil tudi, da uveljavlja poleg premoženjske škode tudi nepremoženjsko škodo, kot je opredeljena v določbah 179. do 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer iz razloga opustitvenih dejanj izvršilnega sodišča in tožilstva. Ker je bilo izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in njegove pravilnosti ni smelo preverjati, ni bilo nobenega razloga za zavlačevanje z odločitvijo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi kar osem let. Dolžno je bilo varovati zadnje posestno stanje, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v odločbi Cpg 76/95 z dne 24. 1. 1995. Doslej navedeno pa pomeni, da je napačna ugotovitev sodišča, da bi moralo izvršilno sodišče razpisati narok in odločiti o ugovoru ali pa o njem odločiti brez naroka ali izvršilni postopek s sklepom prekiniti do zaključka postopka VIII Pg 299/96. Napačna je zato, ker izvršilno sodišče v nobenem primeru ni bilo vezano na nikakršna dejstva, ki bi se ugotavljala v drugih postopkih. Nobene alternative, ki jo ponuja prvostopenjsko sodišče, torej ni moglo biti. In če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona, če določen predpis razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali če njegovo delovanje nima podlage v zakonu, je njegovo ravnanje protipravno. V konkretnem primeru je nesporno, da sodišče ni uporabilo povsem jasne določbe zakona oziroma pravne prakse o vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov, zato je sodišče ravnalo protipravno in država za tožnikovo škodo odgovarja. Glede nepremoženjske škode, ki jo je trpel zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, razžalitve dobrega imena, okrnitve svobode in okrnitve osebnostnih pravic, za kar je zahteval 100.000,00 EUR odškodnine, je sodišče prve stopnje napačno in zavajajoče navedlo, da ni trdil, da bi bila ta škoda posledica ravnanja izvršilnega sodišča; na izrecno vprašanje tožnice je namreč to pojasnil še na naroku 16. 2. 2011. Napačna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni razmejil nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča in ravnanja sodišča v Pg zadevi ter ravnanja tožilstva, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, v kolikšnem delu je zatrjevana škoda posledica ravnanja izvršilnega sodišča. Trdi, da posledice čuti še danes, da je v dokaz svojih trditev ponudil zdravniško potrdilo o zdravljenju pri psihiatru in da je predlagal dokaz z izvedencem psihiatrom, ki ga sodišče prve stopnje neobrazloženo ni izvedlo. Kontradiktorni so tudi razlogi prvostopenjskega sodišča v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka za povrnitev škode, povzročene s protipravnim ravnanjem tožilstva, zato je odločitev nepravilna, nezakonita pa je tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo tožnikovega dokaznega predloga po angažiranju sodnega izvedenca psihiatra. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predlagal nobenega dokaza niti z dokazovanjem premoženjske škode. Predlagal je namreč zaslišanjem sodne izvedenke A. Č., in sicer v vlogi z dne 18. 6. 2010, kar je sodišče očitno spregledalo, saj se v obrazložitvi sodbe do tega predloga ni opredelilo. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, so napačne, najmanj pa preuranjene trditve sodišča, da tožnik ni izkazal pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem izvršilnega sodišča in lastnim prikrajšanjem. Nazadnje revident trdi še, da je sodišče izreklo, da bo v predmetni zadevi izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka, nato pa je izdalo končno sodbo. Opozarja na stališče teorije, da vmesna sodba glede temelja ne more biti zavrnilna. Če sodišče ugotovi, da zahtevek po temelju ne obstaja, mora s končno sodbo zahtevek zavrniti.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP je mogoče revizijo vložiti samo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Zato Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati revizijskih očitkov, ki so naperjeni zoper sodbo sodišča prve stopnje. In ti v reviziji prevladujejo.

9. Izjemo predstavlja le očitek, namenjen poleg prvostopenjski sodbi tudi drugostopenjski sodbi, da sodišči nista upoštevali, da je tožnik protipravnost ravnanja izvršilnega sodišča utemeljeval ne le s trditvijo o sojenju v nerazumnem roku oziroma o kršitvi ustavne pravice do sojenja brez odlašanja, pač pa tudi z opustitvijo dejanj izvršilnega sodišča. Iz revidentovih navedb je razvidno, da s slednjim ne meri le na nedopustno dolg potek časa od vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi do odločitve o njem, pač pa tudi na po njegovem prepričanju povsem napačno uporabo procesnih predpisov, ki so do tega privedli. A ta razlog tožniku ne more prinesti revizijskega uspeha. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani odločbi, ki ji pravzaprav ni ničesar dodati, tožniku obširno pojasnilo vse predpostavke pravnega inštituta odgovornosti za škodo, pravne predpise, ki jih je treba uporabiti v konkretnem primeru ter sistematično navedlo materialnopravno pravilne in razumljive razloge o tem, da je in zakaj tožnik za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku upravičen le do odškodnine v višini 1.500,00 EUR na podlagi določb ZVSPBNO ter da do povrnitve premoženjske škode v zvezi z izvršilno zadevo ni upravičen do odškodnine po OZ zaradi neizkazanosti škode in vzročne zveze. Prav ta (zadnje navedena) presoja, ki je revizija ne graja, pa bi enako odločitev terjala tudi, ko bi zaključek o protipravnosti ravnanja temeljil na utemeljenem očitku o arbitrarnosti ravnanja izvršilnega sodišča. 10. Revizija je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).