Jedro

Odločitev sodišča o tem, za katero delovno mesto je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi, ne pomeni odločitve v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Glede odločitve v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s prvim odstavkom točke II, prvim odstavkom točke IV/1 ter točko VII in IX/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, se revizija zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 1.240,50 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila.

Obrazložitev

1. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica 1. 4. 2004 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računovodje. Dne 15. 2. 2008 ji je bila pri toženi stranki podeljena prokura in je odtlej dalje opravljala tudi dela pomočnice direktorja, s tem, da ji je bila z aneksi k pogodbi o zaposlitvi določena ustrezna višja plača. Dne 22. 11. 2011 je tožena stranka tožnici odvzela pooblastila prokuristke, dne 28. 12. 2011 pa ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Tožnica je v tej zadevi zahtevala ugotovitev, da ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja in uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2011 ter uveljavljala še druge zahtevke.

Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pd 59/2012 z dne 16. 10. 2012 ugotovilo, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto računovodje z dne 1. 4. 2004, ki jo je tožena stranka podala tožnici 28. 12. 2011, nezakonita in tožnici od 29. 2. 2012 dalje (od poteka odpovednega roka) priznalo pravice iz delovnega razmerja na podlagi navedene pogodbe o zaposlitvi, zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja in druge zahtevke na tej podlagi pa je zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 28. 12. 2011 in o tožničinih pravicah iz delovnega razmerja od 29. 2. 2012 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovne mesto računovodje je postala pravnomočna, na tožničino pritožbo pa je sodišče druge stopnje s sklepom Pdp 1191/2012 z dne 14. marca 2014 sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na pravnomočno ugotovljeno nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2011 in glede na to, da se ni odzivala na pozive tožene stranke, čeprav le ta tožnice glede na njeno nosečnost po izteku odpovednega roka ni odjavila iz zavarovanja, je tožena stranka dne 21. 12. 2012 podala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu računovodje z dne 1. 4. 2004. Navedeno izredno odpoved je tožnica izpodbijala pred sodiščem, ki je spor vodilo pod oznako zadeve I Pd 77/2013. V predmetni zadevi je bila dne 20. 6. 2013 sklenjena sodna poravnava, v kateri sta stranki ugotovili nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2012, tožena stranka pa se je zavezala tožečo stranko s 23. 12. 2012 na podlagi delovnega razmerja ponovno prijaviti v socialna zavarovanja.

2. V ponovljenem sojenju v prvotni zadevi I Pd 59/2012, sedaj vodeni pod št. I Pd 664/2013, je sodišče zavrglo tožbo glede zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2011, pri katerem je tožnica vztrajala, ker je ugotovilo, da je bilo o njem že pravnomočno odločeno. Hkrati pa je sodišče presodilo, da je bila med tožnico in toženo stranko (glede na dejansko delo) sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja in odločilo o razvezi (prenehanju) pogodbe z 20. 6. 2013 (z dnevom zaključka obravnave v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje). Ob ugotovitvi, da je imela tožnica na delovnem mestu pomočnice direktorja določeno osnovno plačo v bruto višini 4.205,56 EUR mesečno, je toženi stranki naložilo, da tožnici prizna obstoj delovnega razmerja do 20. 6. 2013. Glede na toženkin pobotni ugovor iz naslova vračila posojila v znesku 3.000 EUR je sodišče ugotovilo obstoj tožničinih denarnih terjatev iz naslova osnovne plače v višini 4. 205,56 EUR mesečno, oziroma razlike plače na tej podlagi za čas od decembra 2011 do 17. 8. 2012 ter iz naslova odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v znesku 23.106,05 EUR bruto. Priznanje tožničinih višjih denarnih zahtevkov oziroma denarnih zahtevkov iz drugih naslovov ter drugih v pobot uveljavljanih terjatev tožene stranke je sodišče zavrnilo in po pobotanju priznanih terjatev presežek tožnici priznanih terjatev z obrestmi naložilo v plačilo toženi stranki.

3. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le toliko, da je na novo oblikovalo izrek o pobotanju toženi stranki priznane terjatve v višini 3.000 EUR z neto zneskom priznane odškodnine v zvezi s sodno razvezo tožničine pogodbe o zaposlitvi in plačilo presežka neto vrednosti terjatve tožnice iz tega naslova naložilo v plačilo toženi stranki. Sicer pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje (razen zoper plačilo za pobotano terjatev znižanje odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi - točka I sodbe sodišča druge stopnje) vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji tožena stranka izrecno uveljavlja vse revizijske razloge zoper odločitev sodišča glede ugotovitve, da je bila med tožnico in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pomočnice direktorja z osnovno plačo 4.205,56 EUR in da mora tožnici za čas od decembra 2011 do 17. 8. 2012 plačati razliko plače med sproti izplačevano (minimalno) plačo in mesečnim zneskom 4.205,56 EUR, povečanim za dodatek za delovno dobo, ter izpodbija zavrnitev z njene strani v pobot uveljavljanih terjatev iz naslova neupravičenega plačila dodatka za minulo delo (11.222,71 EUR) iz naslova neupravičene uporabe sredstev na službeni kartici (443,97 EUR) in iz naslova izvršenih plačil tožnici v obdobju od decembra 2011 do 17. 8. 2012 (8.453,48 EUR). Glede odločitve o sodni razvezi tožničine pogodbe o zaposlitvi z 20. 6. 2013 in obstoja delovnega razmerja tožnice do tega datuma (točka III izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa uveljavlja zgolj bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se je sodišče prve stopnje sklicevalo na pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 12. 2011, ki očitno ni bil datum sklenitve pogodbe, ker je bila pogodba tega dne odpovedana. Hkrati v tej zvezi sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je samo štelo, da gre za očitno pomoto glede datuma sklenitve pogodbe. Sicer pa revizija same sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi z 20. 6. 2013, odmere odškodnine v zvezi s tem in glede priznanja delovnega razmerja do navedenega datuma izrecno ne izpodbija oziroma glede tega ne uveljavlja drugih revizijskih razlogov.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da revizija ni vložena zoper odločitve sodišča, ki so pomenile odločitev v sporu o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, temveč se nanaša zgolj na odločitve, glede katerih je revizija vezana na predhodno dopustitev, saj denarni zneski, o katerih je bilo odločeno, iz posameznih naslovov ne dosegajo meje za siceršnjo dovoljenost revizije po zakonu samem. Zato v prvi vrsti predlaga zavrženje revizije, podredno pa predlaga njeno zavrnitev.

6. Po vložitvi revizije je sodišče prve stopnje dne 25. 8. 2014 izdalo sklep o popravi III. točke izreka svoje sodbe, tako da se le-ta v izpodbijanem delu glasi: „Pogodba o zaposlitvi se razveže z 20. 6. 2013.“ V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je bilo v sodbi prvotno pomotoma zapisano, da gre za pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 12. 2011, saj je bilo iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da je to datum odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi, ne pa datum njene sklenitve. Sklep o popravi je bil vročen strankama v sporu, ki v zakonskem roku zoper njega nista vložili pritožbe, tako da je postal pravnomočen.

7. Revizija v pretežni meri ni dovoljena, glede odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pa ni utemeljena.

8. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 367. člena ZPP je revizija vedno dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega 40.000 EUR, sicer pa le, če jo na pravočasni predlog stranke dopusti sodišče. Poleg tega pa je na podlagi 2. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) revizija že po zakonu dovoljena tudi v vseh individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja.

9. V predmetni zadevi je šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 28. 12. 2011, pa tudi za spor o obstoju delovnega razmerja in njegovem prenehanju na podlagi odločitve sodišča o prenehanju tožničine pogodbe o zaposlitvi. O tem je sodišče odločalo neodvisno od tega, za katero delovno mesto je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato odločitev sodišča o tem, za katero delovno mesto je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi (tč II izreka sodbe sodišča prve stopnje) ne pomeni odločitve v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.

10. Med strankama v sporu ni bilo sporno, da je imela tožnica na podlagi zadnjega aneksa k pogodbi o zaposlitvi določeno osnovno mesečno plačo v višini 4.205,56 EUR bruto. Predmet spora je bila razlika plače na podlagi odločitve tožene stranke, da se tožnici zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov že od 1. decembra 2011 dalje plača zniža na višino zakonske določene minimalne plače. Po ugotovitvah sodišča je tožena stranka tožnici tako plačo tudi dejansko izplačevala vse do 17. 8. 2012. Torej se v tej zadevi sporna razlika plače ni nanašala na obstoj delovnega razmerja, temveč na vprašanje utemeljenosti znižanja tožničine plače s strani tožene stranke še preden je prišlo do sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Hkrati sodišče ugotavlja, da tudi seštevek pravnomočno prisojene razlike plače za čas od vključno decembra 2011 do 17. 8. 2012 ne dosega zneska 40.000 EUR.

11. Terjatve, ki jih je tožena stranka neuspešno uveljavljala v pobot, ne pomenijo spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Prav tako tudi te terjatve ne dosegajo revizijske meje 40.000 EUR.

12. Ker zahtevki iz navedenih naslovov, s katerimi je tožnica uspela (tč. II, IV/1, VII in IX/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s točko II izreka sodbe sodišča druge stopnje) ne predstavljajo niti spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in glede na vrednost predmeta spora ne dosegajo revizijske meje 40.000 EUR, revizija glede zavrnitve zahtevkov iz teh naslovov po zakonu ni dovoljena. Ker tožena stranka glede odločitve o teh zahtevkih dopustitve revizije ni posebej predlagala, tudi ni bila dopuščena. Zato je sodišče na podlagi 377. člena v zvezi s 374. členom ZPP glede odločitve o navedenih zahtevkih revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

13. Tožena stranka je v zvezi z odločitvijo o razvezi tožničine pogodbe o zaposlitvi z 20. 6. 2013 in priznanjem delovnega razmerja do tega datuma (tč. II izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s tč. III izreka sodbe sodišča prve stopnje) uveljavljala zgolj bistveno kršitev določb pravdnega postopka, po izdaji popravnega sklepa sodišče prve stopnje z dne 25. 8. 2014, s katerim je bila prvotna nelogičnost odpravljena kot popravek očitne pisne pomote, pa tega sklepa ni izpodbijala. V popravljenem izreku točke III sodbe sodišča prve stopnje ni napak, ki bi pomenile bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa se izkaže, da je bila tudi ugotovitev sodišča druge stopnje o pisni pomoti, ki se lahko odpravi s popravkom, utemeljena.

14. Ker drugih revizijskih razlogov v zvezi z odločitvijo o sodni razvezi tožničine pogodbe o zaposlitvi in odmeri odškodnine v zvezi s tem tožena stranka v reviziji ni uveljavljala in upoštevaje omejenost revizijskega preizkusa v smislu določb 371. člena ZPP je v tem delu na podlagi določb 378. člena ZPP sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške utemeljenega odgovora na revizijo, ki jih je sodišče, upoštevaje veljavno odvetniško tarifo, odmerilo na 1.240,50 EUR. Če navedenega zneska tožena stranka ne bo plačala v 15. dneh, dolguje od njega za naprej tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od njegove zapadlosti do plačila.