Jedro

Tožnica je imela s toženo stranko nazadnje sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja, čeprav je bila pred tem med strankama sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto računovodje. Tožnica je s podelitvijo prokure prejela dodatna pooblastila in opravljala dodatne naloge, vendar tožena stranka z njo ni sklenila posebne pogodbe po 72. členu ZDR, v kateri bi kako drugače opredelila razmerja med strankama. Zato je ustna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja stopila v veljavo z dnem podelitve prokure, ko je tožnica to delo začela opravljati, ta pogodba o zaposlitvi pa preneha veljati na način, ki je določen v ZDR v 12. poglavju, ki določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tako bi tožena stranka lahko tožnici pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorice odpovedala iz razloga nesposobnosti (zaradi odvzema prokure in s tem pooblastil kot pomočnici direktorja), ne pa iz poslovnega razloga. Ker je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnica ni delala iz razlogov na strani delodajalca, zato je upravičena do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ker je po 29. členu ZDR določilo o osnovnem znesku plače bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, je mogoče njeno višino spreminjati le z aneksi, ki jih podpišeta obe stranki. Ravnanje tožene stranke, ki je s sklepom enostransko znižala tožničino plačo, je bilo zato nezakonito in samovoljno.

Delavec mora v času odpovednega roka prihajati na delo, razen če gre za opravičeno odsotnost z dela. Delodajalec podane in vročene odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more enostransko preklicati, saj je to možno le v sporazumu z delavcem. Tožnica se z enostranskim preklicem odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni strinjala, zato po zaključku bolniškega staleža in izteku odpovednega roka ni bila dolžna prihajati na delo in je upravičena do nadomestila za bolniški stalež in do nadomestila plače, pri čemer ni bistveno, da je tožena stranka ni odjavila iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se: - točka VIII izreka v celoti glasi: „Terjatev tožeče stranke iz točke IV/2 izreka sodbe se pobota s terjatvijo tožene stranke iz točke VI izreka sodbe do višine 3.000,00 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov od bruto zneska 23.106,05 EUR plačati neto znesek, zmanjšan za 3.000,00 EUR, v roku 8 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“ - v točki X izreka dosojeni znesek stroškov postopka zniža na 3.159,48 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2011, s sodbo pa razsodilo, da se ugotovi, da je bila med toženo in tožečo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pomočnice direktorja z osnovno plačo 4.205,56 EUR bruto. Višji zahtevek za ugotovitev obstoja plače v višini 4.628,38 EUR bruto je zavrnilo (točka II izreka). Pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 12. 2011 je razvezalo z 20. 6. 2013 in toženi stranki naložilo priznanje obstoja delovnega razmerja tožeči stranki od 29. 2. 2012 do 20. 6. 2013 (točka III izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke in sicer: za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje december 2011 do 17. 8. 2012 med dejansko obračunano in izplačano plačo ter pripadajočo mesečno osnovno plačo 4.205,56 EUR bruto ter dodatkom za delovno dobo, za plačilo prispevkov in davkov od tako obračunane bruto razlike v plači in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih razlik od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve ter obračun in izplačilo razlike v plači do višine 4.628,36 bruto mesečno ter izplačilo ustreznega neto zneska s pp po odvodu prispevkov in davkov, kolikor to presega prisojeno terjatev iz prejšnjega odstavka izreka sodbe (točka IV/1 izreka) ter za obračun odškodnine v znesku 23.106,05 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo ustreznega neto zneska v 8 dneh, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za obračun in izplačilo odškodnine v znesku 18.548,95 EUR bruto s pp (točka IV/2 izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo božičnice v znesku 600,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2011 do plačila (točka V izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 3.000,00 EUR v 8 dneh, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VI izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 443,97 EUIR s pp, za plačilo 11.922,71 EUR s pp, za plačilo 8.453,48 EUR s pp in za plačilo 1.239,04 EUR s pp (točka VII izreka). Terjatev tožeče stranke iz točke IV/2 je pobotalo s terjatvijo tožene stranke iz točke VI sodbe do višine 3.000,00 EUR (točka VIII izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki: obračunati in izplačati razliko v plači za obdobje december 2011 do 17. 8. 2012 med dejansko obračunano in izplačano ter pripadajočo mesečno osnovno bruto plačo v znesku 4.205,56 EUR ter dodatkom za delovno dobo, od obračunane bruto razlike odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsake neto mesečne razlike v plači od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka IX/1 izreka) in odškodnino zaradi odpovedi reintegraciji v znesku 20.106,05 EUR, plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje od plačila (točka IX/2 izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 3.928,56 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka X izreka).

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper ugodilni del, zlasti pa zoper 1. odstavek II. točke izreka, točko III, 1. odstavek točke IV/1, točko VII, točko IX/1 in točko X iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi v celoti ugodi, sodbo v izpodbijanem delu primarno na podlagi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 spremeni v skladu s predlogi tožene stranke v pritožbi oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške postopka tožene stranke v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pomočnice direktorja z osnovno plačo 4.205,56 EUR v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in izvedenimi dokazi v postopku ter s pravnomočno odločitvijo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 59/2012 z dne 16. 10. 2012. Tožena stranka je dne 28. 12. 2011 podala samo eno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2004 za delovno mesto računovodja, ki je tudi veljala na dan 28. 12. 2011. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nikjer ni razvidno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pomočnice direktorja z osnovno plačo 4.205,56 EUR. Dejstvo, da je tožeča stranka s podelitvijo prokure prejela dodatna pooblastila in je v zvezi z njihovim izvrševanjem opravljala še dodatna dela in naloge, ni sporno, to pa ne pomeni, da je bila s tem med pravdnima strankama sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Izvajanje pooblastil prokuristke ni v ničemer vplivalo na obstoj pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto računovodje. V konkretnem primeru med pravdnima strankama nikdar ni prišlo do soglasja o bistvenih elementih pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto pomočnice direktorja z osnovno plačo 4.205,56 EUR. Iz izpodbijane sodbe nikjer in iz ničesar ni razvidno, kdaj naj bi bila takšna pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama sklenjena, oziroma kdaj naj bi tožeča stranka po takšni pogodbi nastopila delo, katera dela in naloge naj bi tožeča stranka na podlagi takšne pogodbe o zaposlitvi opravljala, za kakšen čas trajanja naj bi bila takšna pogodba o zaposlitvi sklenjena. Prav tako tudi ne, da bi delovno mesto pomočnice direktorja pri toženi stranki sploh obstajalo in bilo sistemizirano, kakšni so bili pogoji za njegovo zasedbo ter ali je tožeča stranka te pogoje izpolnjevala. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZDR mora delavec za opravljanje dela izpolnjevati predpisane pogoje. Med pravdnima strankama je obstajalo izključno delovno razmerje za delovno mesto računovodje. Če je bila tožeča stranka v tem času (med leti 2004 in 2012) zaposlena na delovnem mestu računovodja, nikakor ni mogla biti v istem obdobju zaposlena na delovnem mestu pomočnice direktorja. Kljub temu in kljub vsem v postopku izvedenim dokazom, ki jasno dokazujejo zgolj obstoj pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto računovodja, pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napravilo diametralno nasproten in dokazno popolnoma nepodprt zaključek. Sodišče prve stopnje je s takšnimi zaključki in ugotovitvami samo s seboj v nasprotju, prav tako pa je izrek izpodbijane sodbe v tem delu v nasprotju z razlogi sodbe, vsebino listinskih dokazov in zapisnikov glavnih obravnav. Tožbeni zahtevek (v tem delu) tožeče stranke je nedopusten. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zavreči. Vse navedeno pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu primarno zavreči, podrejeno pa kot neutemeljenega zavrniti.

Podrejeno, v kolikor bi sodišče vseeno zaključilo, da je med pravdnima strankama obstajala pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje za delovno mesto pomočnice direktorja, pa tožena stranka trdi, da gre v tem primeru za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo ali prokuristom iz 72. člena ZDR, ki je bila sklenjena za čas trajanja mandata tožeče stranke kot prokuristke in ki avtomatsko preneha veljati z dnem odpoklica z omenjenega položaja, s katero je bilo dogovorjeno, da so v znesku pogodbeno dogovorjene plače v višini 4.205,66 EUR vključeni že vsi morebitni dodatki, s katero je bilo soglasno dogovorjeno, da lahko delodajalec ob nedoseganju opredeljenih pričakovanih rezultatov dela pogodbeno dogovorjeno plačo zniža do višine zakonsko predpisane minimalne plače. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi obstoja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja z osnovno plačo 4.205,66 EUR bruto zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo četrtega odstavka 15. člena ZDR, ni pa uporabilo določbe prvega odstavka 20. člena ZDR, 29. člena ZDR in določb prvega ter drugega odstavka 204. člena ZDR, pa bi jih moralo. Kršilo je določbo 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku, glede katerega je bilo že prej pravnomočno razsojeno; kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v tem delu v nasprotju z razlogi sodbe oziroma le-teh sodba sploh nima, prav tako pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih; kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov in med sami vsebinami teh listin in zapisnikov.

Ker toženi stranki ni poznano, da bi bila med pravdnima strankama dne 28. 12. 2011 sklenjena kakršnakoli pogodba o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pri razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2011 tako zmotno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima razlogov.

Prvi odstavek točke IV izreka in točka IX/1 izreka sta po oceni tožene stranke napačna, saj sta se z določbo prvega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2004 soglasno in sporazumno dogovorili, da lahko tožena stranka kot delodajalec tožeči stranki kot delavki v primeru nedoseganja običajnih delovnih rezultatov zniža plačo, vendar ne pod znesek, določen za V. tarifno skupino po kolektivni pogodbi, ki zavezuje toženo stranko. S citirano določbo sta pravdni stranki tudi opredelili, kaj predstavlja običajne delovne rezultate. Tožeča stranka teh delovnih rezultatov ni dosegla in tožena stranka je postopala upoštevajoč citirano pogodbeno določilo in tožeči stranki znižala plačo, v zvezi s čimer je izdala ustrezne pisne sklepe. Vsebine teh sklepov tožeča stranka nikdar ni zanikala, temveč je v njih navedena dejstva celo priznala. Sodišče prve stopnje razlogov, na podlagi katerih so bili izdani sklepi o znižanju plače tožnici, ni upoštevalo. Obveznost delodajalčevega zagotavljanja ustreznega plačila za opravljanje dela je predpisana v 42. členu ZDR. Pri določitvi ustreznosti plačila je avtonomija pogodbenih strank omejena. V konkretnem primeru je omejitev predstavljala zgolj zakonsko predpisana minimalna plača. To omejitev pa sta pravdni stranki ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi v celoti spoštovali. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče prve stopnje določbo tretjega odstavka 47. člena ZDR v konkretnem primeru uporabilo napačno. Dogovor, kot sta ga pravdni stranki sklenili z drugim stavkom drugega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2004, je pravno dopusten in veljaven. Plača pomeni ceno dela, za katero se stranki dogovorita v pogodbi o zaposlitvi. Delavec mora delo opravljati tako, da dosega dogovorjene cilje. Če delavec dela ne opravlja zadovoljivo, je njegova plača lahko nižja. V konkretnem primeru sta pravdni stranki že v osnovni pogodbi o zaposlitvi predvideli možnost nastanka morebitnih spremenjenih okoliščin. Te spremenjene okoliščine sta opredelili kot nedoseganje običajnih delovnih rezultatov, ki sta jih v samem pogodbenem določilu tudi primerno konkretizirali. To pomeni, da je tožeča stranka že s podpisom pogodbe o zaposlitvi pristala na nižjo plačo (v konkretnem primeru pa znižanje plače v primeru nedoseganja običajnih delovnih rezultatov) v smislu tretjega odstavka 47. člena ZDR in tako glede tega ni potrebna sklenitev kakršnegakoli dodatnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Tudi ne gre za izplačevanje nižje plače od dogovorjene kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe: izplačevanje minimalne plače je bilo v primeru nedoseganja običajnih delovnih rezultatov med pravdnima strankama dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka meni, da med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2004, vključno z določbo 5. člena, v ničemer ne nasprotuje niti ustavi niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Tožena stranka je imela pravico in možnost, kakor tudi dopustno in veljavno pravno podlago za znižanje plače tožeči stranki. To je tudi storila. In s tem ni ničesar prekršila. Tudi sicer pa tožeča stranka ničnosti omenjenega določila pogodbe o zaposlitvi ni zatrjevala v prvotnem postopku pred naslovnim sodiščem, kar pa bi v skladu s 7. členom ZPP in v roku kot ga določa 286. člen ZPP morala. Presojo morebitne ničnosti mora namreč dopuščati trditvena podlaga. Definicija delovnega razmerja je določena v 4. členu ZDR in je opredeljena kot osebno in nepretrgano opravljanje dela delavca po navodilih in pod nadzorom delodajalca v zameno za plačilo z delodajalčeve strani, vsaka od pogodbenih strank delovnega razmerja, pa je dolžna izvrševati dogovorjene in predpisane pravice ter obveznosti. Plača je v skladu 126. člena ZDR plačilo za delo po pogodbi. Tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah določa, da vsakdo kdor dela ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade. Plača je delodajalčeva obveznost plačila v zameno za delavčevo delo. Če delavec ne dela, potem ni kavze oziroma podlage pogodbe o zaposlitvi. Vsaka pogodbena obveznost mora imeti v skladu s prvim odstavkom 39. člena OZ dopustno podlago (razlog). Če pa te kavze oziroma podlage ni, potem pa je pogodba v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sankcija ničnosti pa je, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Nesporno tožeča stranka od dne 29. 2. 2012 dalje za toženo stranko ni delala ničesar in posledično ni upravičena do nikakršne plače. Plača je plačilo za delo. Plača ni darilo. Pogodba o zaposlitvi je odplačna pogodba. Morebitno sodno priznanje plače tožeči stranki za obdobje od 29. 2. 2012 do 17. 8. 2012 v višini 4.205,56 EUR bruto mesečno za nič dela pa bi pomenilo, da bi sodišče konkretno pogodbo o zaposlitvi med pravdnima strankama opredelilo kot neodplačno pogodbo. V skladu s prvim odstavkom 101. člena OZ v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. V konkretnem primeru tožeča stranka v spornem obdobju v delovnem razmerju ni izpolnjevala svoje dolžnosti in obveznosti opravljanja dela. Upoštevajoč citirano določbo tudi tožena stranka za to obdobje ni dolžna izplačevati zahtevane plače. Morebitna drugačna odločitev bi bila v nasprotju s prvim odstavkom 101. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke do tožene za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje december 2011 do 17. 8. 2012 zmotno ugotovilo dejansko stanje; napačno uporabilo materialno pravo, in sicer je določbe 4. člena, 7. člena, prvi odstavek 11. člena, 15. člena, 30. člena, 31. člena, 32. člena, 34, člena, 42. člena, tretji odstavek 47. člena, 50. člena in 126. člena ZDR ter določbe 2. člena, 3. člena, 5. člena, prvi odstavek 9. člena, 10. člena, 39. člena, 1. odstavek 101. člena in četrti odstavek 112. člena, prvi odstavek 190. člena OZ uporabilo napačno oziroma jih sploh ni uporabilo; ni spoštovalo določbe 214. člena ZPP, saj pri svoji odločitvi ni upoštevalo priznanih ter nezanikanih dejstev; kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v tem delu v nasprotju z razlogi sodbe oziroma le-teh sodba sploh nima, prav tako pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih; kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi vsebinami teh listin in zapisnikov.

S strani sodišča prve stopnje ugotovljen neobstoj omenjenih terjatev tožene stranke do tožeče je po mnenju tožene stranke napačen. Terjatev tožene stranke v višini 443,97 EUR predstavlja kartično porabo s službeno bančno kartico D., ki jo je uporabljala tožeča stranka, in sicer: v višini 260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 16. 10. 2010 dalje do plačila in v višini 183,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 20. 10. 2010 dalje do plačila. Navedena sporna dvig in plačilo pa se nista pobotala z izplačilom plače tožeče stranke, saj slednja toženi ni predložila konkretnih računov. Tožena stranka z omenjenima računoma ne razpolaga. Upoštevajoč navedeno je popolnoma napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka imela računa v zvezi s konkretno sporno porabo na službeni bančni D. kartici. Tožena stranka ne more predložiti nečesa, česar nima. Na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel navedeno službeno bančno kartico D. občasno in po potrebi v uporabi tudi direktor tožene stranke, iz izpodbijane sodbe ni razvidno. Gre za navedbeno in dokazno popolnoma nepodprt zaključek. Enako velja tudi za navedbo, da naj bi bil v spornem času (19. 10. 2010) v A. direktor tožene stranke, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Tega nihče v postopku ni navedel. Je pa sama tožeča stranka v svoji 4. pripravljalni vlogi predlagala, da se glede omenjenih spornih plačil opravijo poizvedbe pri banki B. d.d.. Tega dokaza sodišče prve stopnje niti ni izvedlo niti njegove izvedbe ni zavrnilo. S tem, ko je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge, pa je prekršilo obveznost, ki za sodišče izhaja iz 22. člena Ustave RS, da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo neobstoj terjatve tožene stranke iz naslova neupravičeno izplačanega dodatka za minulo delo tožeči stranki. Namen sklenitve aneksov ter tudi resnična in prava volja tožene stranke je bilo izključno in samo zvišanje zneska osnovne bruto plače. Nikakor pa ni bil namen tožene stranke in njena volja, da se s temi aneksi kakorkoli posega v besedilo pogodbe o zaposlitvi. To jasno izhaja tudi iz same določbe 1. člena vseh sklenjenih aneksov. Po oceni tožene stranke sodišče prve stopnje ugotovitve neobstoja terjatve tožene stranke v višini izplačila 8.453,48 EUR, kar vse predstavljajo njena izplačila tožeči stranki od obdobja december 2011 do 17. 8. 2012, sploh ni obrazložilo. Z njegovim zaključkom, da tožeča stranka po prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna priti na delo, obdržala pa je pravice iz delovnega razmerja, se nikakor ni mogoče strinjati. Tožena stranka je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno pričakovala, da bo tožeči stranki po izteku odpovednega roka delovno razmerje prenehalo. V času odpovednega roka med delodajalcem in delavcem še vedno traja delovno razmerje. In v času trajanja delovnega razmerja sta tako delodajalec kot tudi delavec dolžna izpolnjevati svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Če je delavec v delovnem razmerju, mora delati. Tožeča stranka bi zato v tem času na podlagi prvega odstavka 31. člena ZDR morala vestno opravljati delo. Tega v navedenem obdobju tožeča stranka ni počela. Zato po mnenju tožene stranke tudi ni upravičena do izplačila plače oziroma na strani tožene stranke ni obstajala obveznost izplačila plače. Kar se tiče nepriznanja obstoja terjatve za povzročeno škodo na službenem vozilu v višini 1.239,04 EUR, tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje ob tem ravnalo nepravilno. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala zaslišanje direktorja tožene stranke ter predstavnika družbe C. d.o.o. Teh predlaganih dokazov sodišče prve stopnje niti ni izvedlo niti njune izvedbe ni zavrnilo. S tem pa je prekršilo določbi prvega odstavka 213. člena in 287. člena ZPP in kršilo načelo kontradiktornosti. Prav tako tudi določbo prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 ter nenazadnje 22. člena Ustave RS.

Tožena stranka glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodi in primarno ugotovi obstoj vseh vtoževanih terjatev tožene stranke do tožeče ter izvede pobot z nasprotnimi prisojenimi terjatvami tožeče stranke oziroma podrejeno odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje.

Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je v nasprotju z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Tarifo kot njegovim sestavnim delom, saj je tožeči stranki preveč priznalo nagrado za postopek opr. št. I Pd 59/2012 v višini 640,90 EUR. Točka (4) Opombe 3 Tarife namreč določa, da se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je tako pri odločitvi o stroških postopka napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo Opombe 3 Tarife ZOdvT. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi v celoti ugodi in odločitev o stroških spremeni v skladu s pritožbenim predlogom oziroma odločitev o stroških razveljavi in jo pridrži za končno odločitev.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Po njenem mnenju je sodba v celoti pravilna, dejansko stanje je ugotovljeno pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je po pravilno izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo in sicer je pritožbi tožeče stranke ugodilo in je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 59/2012 z dne 16. 10. 2012 v točkah II, IV, V, VI in VII izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2004 za delovno mesto računovodje, ki ji jo je tožena stranka podala 28. 12. 2011 nezakonita in jo je razveljavilo, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je v zvezi z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu zaradi napačne uporabe materialnega prava preuranjena. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnica dejansko opravljala delo pomočnice direktorja. Napačno je zavzelo stališče, da bi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnica direktorja tožnici prenehala z odvzemom prokure, saj iz izvedenega postopka ni izhajalo, da bi bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas ter da je sklep o znižanju plače dokončen, ker ga tožnica ni izpodbijala. Napačen je bil tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničin zahtevek po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZPP in da tožničin zahtevek za izplačilo božičnice ni utemeljen, ker tožnica zanj ni navedla pravne podlage. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku odločilo z izpodbijano sodbo.

Pravilna je ugotovitev, da je imela tožnica s toženo stranko nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnica direktorja. To izhaja iz izpovedi direktorja tožene stranke na l. št. 87 in tudi iz same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3). Dejstvo, da tožnica za to delovno mesto ni imela sklenjene posebne pisne pogodbe, ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja iz določbe 4. odstavka 15. člena ZDR. Iz zadnjega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2010 izhaja, da ji je bila določena bruto osnovna plača v višini 4.205,56 EUR. Tožnici je tako tožena stranka, ne glede na zapis, da je zaposlena na delovnem mestu računovodja, z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi odpovedala zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi in to je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnica direktorja s plačo kot je bila določena v zadnjem aneksu k pogodbi o zaposlitvi. Tako se pravnomočna ugotovitev in razveljavitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2011 nanaša na pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnica direktorja, saj je na dan podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljala le ta pogodba o zaposlitvi. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto pomočnica direktorja z osnovno plačo v višini 4.205,56 EUR v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, izvedenimi dokazi in pravnomočno odločitvijo v zadevi opr. št. I Pd 59/2012 z dne 16. 10. 2012. Tožnica je s podelitvijo prokure prejela dodatna pooblastila in opravljala dodatne naloge, tožena stranka z njo ni sklenila posebne pogodbe po 72. členu ZDR, v kateri bi kako drugače opredelila razmerja med strankama. Zato je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja stopila v veljavo z dnem podelitve prokure, ko je tožnica to delo začela opravljati. Pri tem ni pomembno, ali je bilo to delovno mesto sistemizirano ali ne, tožnica je delo opravljala. S svojimi zaključki in ugotovitvami sodišče prve stopnje ni prišlo v nasprotje s samim seboj, izrek sodbe pa v tem delu ni v nasprotju z razlogi sodbe, vsebino listinskih dokazov in zapisnikov glavnih obravnav, tako da je tak pritožbeni očitek neutemeljen, saj sodišče ni zagrešilo niti bistvene kršitve po 14. točki niti po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnica direktorja ni nedopusten, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o njem meritorno odločilo.

Kot je že navedeno v prejšnji točki obrazložitve, tožena stranka s tožnico ni sklenila posebne pogodbe po 72. členu ZDR, v kateri bi kako drugače opredelila razmerja med strankama in med njimi tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ker takšna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, pogodba o zaposlitvi preneha veljati na način, ki je določen v ZDR v 12. poglavju, ki določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tako bi ji tožena stranka lahko pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga nesposobnosti (zaradi odvzema prokure in s tem pooblastil kot pomočnici direktorja), ne pa iz poslovnega razloga, kar je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je odpoved nezakonita in je bila kot taka razveljavljena.

Sodišče prve stopnje je v točki II izreka izpodbijane sodbe pomotoma zapisalo, da se razveže pogodba o zaposlitvi z dne 28. 12. 2011 z dnem 20. 6. 2013. Očitno gre za pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje skladno s 328. členom ZPP kadarkoli odpravi. Tožena stranka je 28. 12. 2011 tožnici redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je ta datum pomotoma zapisalo kot dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi. To izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pod točko 20, kjer je zapisano, da je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR razvezalo z dnem izdaje sodbe in tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja od 29. 2. 2012 do 20. 6. 2013. Z aneksom z dne 1. 2. 2010 (A10) je bil v 2. členu spremenjen prvi stavek petega člena pogodbe o zaposlitvi, ki se je na novo glasil, da pripada tožnici za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne razmere mesečna bruto plača v višini 4.205,56 EUR brez malice in prevoza. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tako tožnici določena osnovna plača brez dodatkov, do katerih je po ZDR upravičena. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožnici pravilno dosodilo razliko v plači skupaj z dodatkom za delovno dobo po 129. členu ZDR. Ker je po 29. členu ZDR določilo o osnovnem znesku plače bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, je mogoče njeno višino spreminjati le z aneksi, ki jih podpišeta obe stranki, oziroma bi se stranki lahko drugače dogovorili s pogodbo sklenjeno, po 72. členu ZDR, ki pa je, kot je že navedeno, nista sklenili. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je določba 5. člena pogodbe o zaposlitvi nična, ker nasprotuje določbam ZDR, saj delodajalec višine osnovne plače ne sme enostransko spreminjati. Pri tem niso pomembni razlogi, zaradi katerih se je tožena stranka odločila za znižanje plače tožnici, saj je bilo ravnanje tožene stranke nezakonito in samovoljno. V zvezi s pritožbeno navedbo o pomanjkanju trditvene podlage tožeče stranke o ničnosti pa pritožbeno sodišče toženo stranko, katere pooblaščenec je prava vešča oseba, opozarja na 13. člen ZDR, ki določa, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, da se ničnost pogodbe o zaposlitvi uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem, in da pravica do ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha.

Ker je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnica ni delala iz razlogov na strani delodajalca, zato je upravičena do vzpostavitve stanja kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tako so povsem nesprejemljive in neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da plača ni darilo, o tem, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici dosodilo plačilo nadomestila, pogodbo o zaposlitvi opredelilo kot neodplačno pogodbo ipd.. Ob tem pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je pogodba o zaposlitvi posebej urejena v ZDR, ki napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava le za primere, če s tem zakonom ali drugim zakonom ni določeno drugače. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od decembra 2011 do 17. 8. 2012 zmotno uporabilo določbe ZDR in Obligacijskega Zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, prav tako je spoštovalo določbe ZPP, tudi določbo 214. člena, in ni kršilo določb 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe v tem delu ni v nasprotju z jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih niti ni o odločilnih dejstvih podano nasprotje med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi vsebinami teh listin in zapisnikov, kot to zatrjuje pritožba.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s terjatvijo tožene stranke v višini 443,97 EUR, ki predstavlja kartično porabo s službeno bančno kartico D. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz zapisnika zagovora z dne 17. 2. 2012 pod točko 13 izhaja, da je tožnica predala manjkajoče račune, ki so bili plačani s bančno kartico D. in da je to kartico izročila direktorju na zagovoru. Tako je tožena stranka račune, s katerimi bi lahko dokazala, kdo in za kakšen namen je uporabil to plačilno kartico, imela in bi jih lahko predložila kot dokaz, vendar tega ni storila. Tožnica je namreč navedla, da je znesek 260,00 EUR očitno dvig gotovine in da je za dvige v zasebne namene obstajalo njeno izrecno soglasje za pobot takih dvigov ob izplačilu plače, glede plačevanja v kraju A. pa je izpovedala, da v tujini ni plačevala, da pa je bil v tujini direktor in da je banka knjižila njegove stroške na njeno kartico, ker na svoji kartici ni imel zadostnega limita. Glede na navedbe in izpoved tožeče stranke bi morala tožena stranka dokazati obstoj terjatve, kar bi lahko storila s predložitvijo računov. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da izvedba dokaza s poizvedbami o teh plačilih, ki ga je predlagala tožeča stranka, ni potrebna, saj bi morala obstoj terjatve dokazati tožena stranka in ne tožeča. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova neupravičeno izplačanega dodatka za minulo delo tožeči stranki, ne obstoji. Iz aneksov k pogodbi o zaposlitvi od 1. 1. 2007 do vključno 1. 9. 2010 (A7, A8, A9 in A10) je razvidno, da so 2. členi teh aneksov spremenili prvi stavek 5. člena pogodbe o zaposlitvi tako kot je razvidno iz točke 10 obrazložitve te sodbe. Tožnica je bila do izplačila dodatka za minulo delo upravičena, saj ta ni bil več vštet v osnovno plačo. Sodišče prve stopnje se je pri obrazložitvi sklicevalo na svojo obrazložitev v oddelku sodbe „o višini tožničine plače in zahtevku za plačilo njene razlike“ pod točko 21, zato so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo, povsem neutemeljene.

Delavec mora v času odpovednega roka prihajati na delo, razen če gre za opravičeno odsotnost z dela (tožnica je bila od 23. 12. 2011 do 28. 2. 2012 v bolniškem staležu). Dejstvo, da tožena stranka tožnice ni odjavila iz delovnega razmerja, ne pomeni, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni učinkovala, saj je bila tožnici vročena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, delodajalec podane in vročene odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more enostransko preklicati, saj je to možno le v sporazumu z delavcem. Tožnica se s tem ni strinjala, zato po zaključku bolniškega staleža in izteku odpovednega roka ni bila dolžna prihajati na delo, upravičena pa je do nadomestila za bolniški stalež in do nadomestila plače iz razlogov, kot so navedeni v točki 11 obrazložitve te sodbe.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi nepriznanjem obstoja terjatve tožene stranke za povzročeno škodo na službenem vozilu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka razen višine škode in trditve, da je škoda nastala, ko je tožeča stranka službeno vozilo uporabljala, ni zatrjevala ničesar drugega. Po 1. odstavku 182. člena ZDR pa je dolžan delavec škodo, nastalo na delu oziroma v zvezi z delom, povrniti, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka ni navajala in tudi ne dokazala, da je tožnica škodo povzročila namenoma ali pa iz hude malomarnosti, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta terjatev ne obstoji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišča prve stopnje ni v celoti pravilno uporabilo določb glede procesnega pobotanja (319. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da je v tem primeru izrek sodbe tričlenski, vendar pa ni upoštevalo, da je potrebno po tem, ko je v prvih dveh točkah ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke in terjatve tožene stranke do tožeče stranke, v tretji točki toženi stranki naložiti plačilo nad pobotanim zneskom.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka dejansko napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki dvakrat priznalo nagrado za postopek v višini 640,90 EUR. Po 4. točki Opombe 3 Tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, kar pomeni, da bo priznan del nagrade odvetniku za nov postopek le v primeru, če bo vrednost predmeta obravnavanja v ponovljenem postopku višja. V obravnavanem primeru se vrednost v ponovljenem postopku ni spremenila, zato je pooblaščenec tožnice upravičen le do ene nagrade za postopek. Zaradi navedenega je bilo potrebno spremeniti odločitev o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.159,48 EUR.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi pravilno (razen delno v odločitvi o pobotnem ugovoru in stroških postopka) uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah VIII in X delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe (peta alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka s pritožbo delno uspela, na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).