Jedro

Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, ki je pristojno za samo odločanje v skladnosti zakonov z ustavo.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so nične prodajne pogodbe za stanovanja v zgradbi E 25 v Ljubljani in sicer prodajna pogodba z 2.8.1994, sklenjena med Občino Ljubljana-Center in tožencema I. in Ž., prodajna pogodba s 13.7.1994, sklenjena med Občino Ljubljana-Center in toženko M., prodajna pogodba s 25.7.1994, sklenjena med Občino Ljubljana-Center in toženko G., prodajna pogodba s 3.8.1994, sklenjena med Občino Ljubljana-Center in tožencem B. ter prodajna pogodba z 22.8.1994, sklenjena med Občino Ljubljana-Center ter G. ter S. kot kupcema. Sodišče je še odločilo, da so tožene stranke nerazdelno dolžne povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 481.878,00 SIT z obrestmi.

Proti sodbi se pritožujejo prvotožena stranka Mestna Občina Ljubljana, ki jo izpodbija v celoti, toženca G. in S., ki izpodbijata stroškovni izrek in toženci B., G., I. in Ž. ter M., ki sodbo tudi izpodbijajo v celoti.

Prvotožena stranka Mestna Občina Ljubljana uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo zavrže. Navaja, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, ker tožbe niso vložili vsi sodediči po umrli denacionalizacijski upravičenki M.Š. Tožbe naj bi ne vložila žena pokojnega F., čeprav je dedinja po njem, tako tožbe ni vložila prava stranka glede na to, da gre za nujno sosporništvo na aktivni strani.

G. in S. izpodbijata kot rečeno stroškovni izrek, pri tem pa uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata, da se sklep o stroških spremeni tako, da se zoper njiju zahtevek za povrnitev stroškov zavrne. Gre za izpodbijanje večjega števila pogodb, pri čemer sta pritožitelja udeležena le v enem primeru. Ker ne gre za enotne sospornike, ne gre presojati stroške po skupnih stroških ampak za vsako posebej. Zato ni podlage za solidarno obveznost tožencev za povrnitev pravdnih stroškov. Sicer pa pritožitelja v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevala, da je pogodba veljavna, temveč sta le trdila, da bi moral nositi stroške za ugotavljanje ničnosti pogodb tisti, ki jih je k podpisu pogodb zavedel, to pa je prvotožena stranka.

Tretja do šestotožena stranka pa v svoji pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi se navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na odločbo ustavnega sodišča, pri čemer pa je splošno znano, da so odločitve ustavnega sodišča, ki obravnavajo denacionalizacijo, prirejene potrebam razlaščencev oziroma določeni kategoriji državljanov, kar je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli. Skratka sodišče kot neodvisno sodišče, bi moralo samo ugotoviti, ali je bil kazenski postopek obnovljen ali pa je kazenska sodba še pravnomočna, nato pa odločiti neodvisno od odločitve ustavnega sodišča. V pritožbi se nadalje navaja, da v postopku ni bilo razčiščeno bistveno vprašanje, če je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno. Opozarja na nekatere sumljive okoliščine, ki kažejo, da zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena pravočasno, pri tem pa opozarja, da v času prodaje nikjer ni bilo zavedeno, da je vložena zahteva za denacionalizacijo. Občina namreč ne bi sklepala kupoprodajnih pogodb, če ne bi bila trdno prepričana, da ni vložena zahteva za denacionalizacijo.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pri preizkusu prvostopne sodbe ne najde nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa je po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo ter se pri tem sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki jih v celoti sprejema in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. V zvezi s pritožbo prvotožene stranke je le tej pojasniti, da po presoji pritožbenega sodišča v danem primeru ne gre za nujno sosporništvo po katerem bi morali biti na aktivni strani udeleženi vsi dediči po umrli denacionalizacijski upravičenki. Navedeno vprašanje je tudi materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje in tako pritožbeni predlog, po katerem bi bilo treba tožbo zavreči nima podlage v določbah Zakona o pravdnem postopku. Ne glede na navedeno pa je treba prvotoženo stranko opozoriti, da kot tožniki nastopajo vsi dediči po umrli Š. M., kar jasno izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.6.1996, opr. št. "II D 330/96". F. J. je umrl 1.10.1986, torej pred uvedbo dedovanja po umrli denacionalizacijski upravičenki M. Š. Tako na njegovo mesto stopijo njegovi otroci, ne pa tudi njegova žena, ki ni dedinja po M. Š. Pritožba prvotožene stranke iz navedenih razlogov torej ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji v povezavi z določbo 17. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji. Odločitev prvostopnega sodišča tako ne temelji na odločbi ustavnega sodišča, temveč na zakonski določbi, za katero pa je predhodno ustavno sodišče z odločbo ugotovilo, da ni v neskladju z ustavo. Sodišče je vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, postopek pred sodiščem pa nadaljevati po odločitvi ustavnega sodišča (156. člen Ustave RS). Za samo odločanje o skladnosti zakonov z ustavo pa je pristojno ustavno sodišče (160. člen Ustave RS). Če je torej ustavno sodišče ugotovilo, da posamezna določba Zakona o denacionalizaciji ni v neskladju z ustavo, ne more redno sodišče neodvisno oziroma v nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča, šteti takšne zakonske določbe za neustavno, temveč mora svojo odločite opreti na to zakonsko določbo. Prav to je storilo tudi sodišče prve stopnje, s tem pa materialnega prava ni napačno uporabilo, kot to meni pritožba. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o vprašanju, ali je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe in k njim pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Nadaljno izvajanje dokazov v tej smeri, kot to predlaga pritožba, po presoji pritožbenega sodišča ne bi moglo pripeljati do drugačnih dejanskih ugotovitev in bi pomenilo le nepotrebno zavlačevanje postopka. Iz navedenih razlogov je tako tudi pritožba tretje do šestotožene stranke neutemeljena ter jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče mora pritrditi pritožbi tožencev G. in S., da se v predmetni zadevi izpodbija večje število pogodb, pri čemer sta pritožitelja udeležena le v enem primeru. Vendar pa je tožeča stranka ob vložitvi tožbe označila vrednost spornega predmeta za vse pogodbe skupaj, to pa kasneje ni bilo spremenjeno, ter tako ni mogoče ustrezno razdeliti stroškov med posamezne tožene stranke oziroma glede posameznih izpodbijanih pogodb. Predvsem pa sta pritožitelja in Mestna Občina Ljubljana ter ostale občine enotni in v tem primeru tudi nujni sosporniki ter bi vsaj slednji bili nedvomno glede na določbo 3. odstavka 161. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki ga je v konkretnem primeru uporabiti, nerazdelno odgovorni za stroške, prisojene tožeči stranki. Ker glede na naravo spora in način obravnavanja zadeve stroškov ni mogoče ustrezno porazdeliti med tožene stranke, je tako odločitev o tem, da so vsi toženci dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške solidarno, torej pravilna. Pri tem pa je pritožitelja opozoriti, da sam razlog oziroma krivda za sklenitev pogodbe, glede katere se je ugotovila ničnost, ne vpliva na obveznost povrniti stroške tožeči stranki, nedvomno pa imajo ti razlogi vpliv na notranje razmerje med občinami in pritožiteljema, katerima so v primeru krivdno povzročenih stroškov in tudi eventualne druge škode občine odškodninsko odgovorne. Vendar pa to ni stvar predmetnega postopka in tudi ne predmetne pritožbene zadeve. Pritožitelja morda res nista dala povoda za tožbo, vendar pa nista pripoznala tožbenega zahtevka, kar pomeni, da se s tem nista razbremenila stroškovnih posledic, kot to sicer izhaja iz določbe 157. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Iz navedenih razlogov je tako tudi njuna pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.