Jedro

Revizijska trditev, da sodišče ne bi smelo uporabiti 17. točke 3. člena ZDen je zmotna, ker je Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur.l. DFI, št. 59/46) izrecno navedel med predpisi, ki upravičencem, katerim je bilo premoženje podržavljeno na njihovi podlagi, dajejo pravico do denacionalizacije. To določilo doslej ni bilo spremenjeno, da ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91) in ustavnima zakonoma, ki sta bila objavljena v Ur.l. RS, št. 42/97 in 66/2000, pa je izrecno ugotovilo Ustavno sodišče. Okrožno sodišče je namreč prekinilo to pravdni postopek zaradi ocene ustavnosti 17. točke 3. člena ZDen in Ustavno sodišče je z odločbo U-I-309/98 pojasnilo, da ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi in o zaplembah ter z drugimi predpisi, ki so navedeni v 3. in 4. členu ZDen.

Drugače je urejena pravica do rehabilitacije in odškodnine, ki jo omogoča 30. člen URS za tiste, ki so bili po krivem obsojeni za kaznivo dejanje ali jim je bila utemeljeno odvzeta prostost. Zato bi imela upravičenka možnost rehabilitacije tudi po tej poti in na take primere je mislilo Ustavno sodišče, ko je v odločbi U-I-10/92-19 presojalo ustavnost določbe 92. člena ZDen. Toda rezveljavitev 92. člena ZDen ni nujno povezana z veljavnostjo 17. točke 3. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nične naslednje prodajne pogodbe za stanovanja v zgradbi E. 25 v L.: - prodajna pogodba z dne 2.8.1994, ki sta jo sklenili Občina L. kot prodajalka in tožena I. H. in Ž. H. kot kupca; - prodajna pogodba z dne 13.7.1994, ki sta jo sklenila Občina L. kot prodajalka in tožena M. Š. kot kupec; - prodajna pogodba z dne 25.7.1994, ki sta jo sklenila Občina L. kot prodajalka in tožena G. F. kot kupec; - prodajna pogodba z dne 3.8.1994, ki sta jo sklenila Občina L. kot prodajalka in toženec B. S. kot kupec; in - prodajna pogodba z dne 22.8.1994, ki sta jo sklenila Občina L. kot prodajalka in toženca G. J. ter S. C. J. kot kupca.

Ker se s tako odločitvijo nobena od toženih strank ni strinjala, so vse vložile pritožbo, toda sodišče druge stopnje je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, so pravočasno vložili revizijo B. S., G. F., I. H. in Ž. H. ter M. Š.. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo spremembo sodb z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji ponovno opozarjajo na obrazložitev Ustavnega sodišča z dne 5.11.1992, ki ob razveljavitvi 92. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 do 66/2000) v četrtem odstavku utemeljitve navaja, da se določba 92. člena ZDen nanaša tudi na primere, ko je bila s pravnomočno sodno odločbo odpravljena kazen zaplembe premoženja, pa to še ni bilo vrnjeno. Ker tako omogoča poseg v pravnomočne sodne odločbe, je v nasprotju z načeli pravne države in delitve oblasti. Tožene stranke sicer sprejemajo pravno mnenje pritožbenega sodišča, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezujoče in da zaradi tega zaenkrat še vedno velja 17. točka 3. člena ZDen, toda očitajo mu, da je spregledalo nesporno dejstvo, da v konkretnem primeru kazenska sodba ni bila razveljavljena. Kazen zaplembe premoženja je bila namreč posledica obsodilne kazenske sodbe, ki je še vedno pravnomočna. Revizija meni, da mora redno sodišče na podlagi dejanskega stanja pravilno uporabiti materialno pravo, kar pomeni, da mora zaradi razveljavitve 92. člena ZDen upoštevati, da ne more nihče razveljaviti ali šteti za razveljavljeno pravnomočno kazensko sodbo. Po njihovem bi tožniki lahko dobili zaplenjeno premoženje le na podlagi 145 in 145.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) in to šele po razveljavitvi kazenske sodbe. Revidenti dodajajo, da mora redno sodišče pravilno uporabiti materialno pravo in da ni vezano na obrazložitev Ustavnega sodišča, ki iz p-olitičnih razlogov ni razveljavilo očitno sporne zakonske določbe. Redno sodišče mora samo ugotoviti, ali je potrebno v postopku denacionalizacije upoštevati dejstvo, če je bil kazenski postopek obnovljen oziroma če je kazenska sodba še pravnomočna. Možnost uporabe 17. točke 3. člena ZDen vidijo samo v primeru neupravičeno odvzetega premoženja, to pa je odvisno od pravnomočnosti kazenske sodbe. Zato mora sodišče pri vračanju premoženja uporabljati določila ZDen v povezavi z ZIKS vsaj toliko časa, dokler ne bo sanirana pravna praznina, ki je nastala z razveljavitvijo 92. člena ZDen.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presojali utemeljenost tožbenih zahtevkov na podlagi 88. člena ZDen, ki prepoveduje kakršnokoli razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, za katerega obstaja dolžnost vrnitve na podlagi denacionalizacije (prvi odstavek) in določa ničnostno sankcijo (drugi odstavek). Ker sta ugotovili, da so tožniki pravočasno vložili zahtevo za denacionalizacijo premoženja pred upravnim organom in da je tožba na ugotovitev ničnosti pogodb pravočasna (tretji odstavek 88. člen ZDen), sta se pravilno omejili na ugotovitev, da gre za nepremičnino, ki je bila podržavljena in je lahko predmet denacionalizacijskega postopka, upravnemu organu pa sta prepustili, da bo odločil o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo.

Revizijska trditev, da sodišče ne bi smelo uporabiti 17. točke 3. člena ZDen je zmotna, ker je Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur.l. DFJ, št. 59/46) izrecno naveden med predpisi, ki upravičencem, katerim je bilo premoženje podržavljeno na njihovi podlagi, dajejo pravico do denacionalizacije. To določilo doslej ni bilo spremenjeno, da ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91) in ustavnima zakonoma, ki sta bila objavljena v Ur.l. RS, št. 42/97 in 66/2000, pa je izrecno ugotovilo Ustavno sodišče. Okrožno sodišče je namreč prekinilo ta pravdni postopek zaradi ocene ustavnosti 17. točke 3. člena ZDen in Ustavno sodišče je z odločbo U-I-309/98 pojasnilo, da ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi in o zaplembah ter z drugimi predpisi, ki so navedeni v 3. in 4. členu ZDen. Predpisov in posamičnih aktov, ki so bili podlaga za podržavljenje, ZDen ne razveljavlja in tega ne predvideva v postopkih denacionalizacije, temveč samo omogoča vzpostavitev lastninske pravice upravičencev na odvzetem premoženju. Ne gre torej za vrnitev premoženja na podlagi vzpostavitve prejšnjega stanja ali plačila odškodnine, temveč za novo pridobitev lastninske pravice na odvzetem premoženju.

Pravico do rehabilitacije in odškodnine omogoča 30. člen URS za tiste, ki so bili po krivem obsojeni za kaznivo dejanje ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Zato bi imela upravičenka M. Š. možnost rehabilitacije tudi po tej poti in prav na take primere je mislilo Ustavno sodišče, ko je v odločbi U-I-10/92-19 presojalo ustavnost določbe 92. člena ZDen. V utemeljitvi svoje odločbe je v 3. odstavku najprej ugotovilo, da imajo neupravičeno obsojeni pravico do rehabilitacije in do odškodnine po 30. členu URS in po 145. členu ZIKS, ki je ugodnejša od pravice, ki jo imajo po ZDen. V četrtem odstavku utemeljitve odločbe je navedlo (hipotetičen) primer, ko bi bila s pravnomočno sodno odločbo odpravljena kazen zaplembe premoženja, premoženje pa še ne bi bilo vrnjeno oz. škoda ne bi bila poravnana. Ker je 92. člen ZDen predpisoval, da je treba tudi za take primere uporabiti določbe ZDen, je Ustavno sodišče razveljavilo določilo 92. člena ZDen, ki je posegalo v pravnomočno sodno določbo. Glede na to, da ZDen ne posega v pravni akt, na podlagi katerega je zasebno premoženje prešlo v državno oziroma v družbeno premoženje, je logično, da bi šlo za poseg v tisto pravnomočno odločbo, s katero je bila odpravljena sodna odločba o zaplembi premoženja, ki je omogočala pravico do rehabilitacije in do odškodnine, in ne v tisto, s katero je bila izrečena kazen.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da revizijski razlogi niso podani. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu v zvezi s 386. členom ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Ker revizija ni utemeljena, je sodišče po prvem in drugem odstavku 154. člena v zvezi s 166. členom ZPP 1977 zavrnilo predlog za povrnitev stroškov revizije.