Jedro

Tožnik (vojak) je ob razvrstitvi v plačni razred (razporeditvi na novo formacijsko dolžnost) dobil višji izhodiščni količnik, zato mu tožena stranka utemeljeno ni priznala vseh doseženih napredovanj in mu je s sporno odločbo pravilno določila količnik z napredovanji 5,00, ki je predstavljal najvišji količnik za določitev osnovne plače, ki bi ga tožnik dosegel ob napredovanju v najvišji plačni razred naziva, ki ga je ime pred razporeditvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je odločba tožene stranke z dne 9. 2. 2006 nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožniku, za čas od 1. 2. 2006 pa vse dokler takšno prikrajšanje traja, obračunati in izplačati razliko v plači, med količnikom v višini 5,00, povečanim za vse pripadajoče dodatke v višini ter plačo, ki bi jo moral prejemati s količnikom 5,30, povečanim za vse pripadajoče mu dodatke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške za vložitev zahteve za odpravo kršitev v višini 224,73 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2009 dalje do plačila in mu poravnati nastale pravdne stroške v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v znesku 842,30 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. izreka točke). Razširitve tožbe ni dovolilo (IV. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje je vložil tožnik pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnik šele na podlagi napredovanja za en plačni razred, po odločbi z dne 30. 3. 2005, dosegel maksimalno število napredovanj (5), kolikor jih določa Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi tožena stranka vse do odločbe z dne 10. 11. 2004 tožniku vedno upoštevala število doseženih napredovanj (5). Če bi bilo to resnično, bi tožnika, na podlagi navedene odločbe z dne 10. 11. 2004, morala razporediti v plačni razred s količnikom v višini 5,30 (in ne v višini 5,00), enako kot v primeru stotnika A.A., po predloženi odločbi z dne 30. 9. 2004, s katero je bil slednjemu priznan plačni razred s količnikom 5,30. Tožena stranka je torej pri A.A. upoštevala dosežena napredovanja za 5 plačnih razredov, medtem ko je tožniku zmanjšala napredovanja za en plačni razred, tako da ni presegel količnika v višini 5,00, katerega je imel na podlagi odločbe o plači z dne 9. 10. 2001. Tožnik bi moral ob uporabi 31. a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi obdržati vsa že dosežena napredovanja petih plačilnih razredov. Zato tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo z dne 9. 1. 2006 odločbo z dne 30. 3. 2005 razveljavila, v posledici česar je tudi sodišče zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče dovoliti razširitev tožbenega zahtevka, katerega je tožnik postavil na podlagi drugega odstavka 184. člena ZPP, saj bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, še zlasti, ker tožnikova razveljavitev odločbe z dne 30. 3. 2005, o kateri je tožena stranka odločala šele v letu 2009, generira vsa ostala vtoževana in tožniku pripadajoča napredovanja in s tem v zvezi posledično povzročeno škodo zaradi prikrajšanja. Sprememba tožbe je bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama zaradi prej navedenih razlogov, poleg tega pa zaradi spremembe tožbe ni prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Ker je tožnik spremembo tožbe predlagal na naroku dne 19. 10. 2011, bi moralo sodišče o dopustitvi spremembe tožbe odločati s samostojnim sklepom, tako da bi imel tožnik možnost pritožbe zoper odločitev. Na prvem naroku je tožnik podal zgolj natančnejša pojasnila k tožbenemu zahtevku in sicer, da je od tožene stranke zahteval izplačilo razlike v plači med količnikom v višini 5,00, povečanim za vse pripadajoče dodatke ter plačo, ki bi jo moral prejeti do izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje. Sodišče je sicer dovolilo predložitev službenih ocen in dokazov, ki so tudi predmet izpolnjevanja pogojev za napredovanje, vendar je od trenutka, ko je tožena stranka priznala, da je pooblaščeni organ tožene stranke ugotovil izpolnjevanje pogojev za napredovanje s 1. 10. 2008 postopek pravilnosti - zakonitosti službenega ocenjevanja v tem tožbenem zahtevku postal nepomemben. Pomemben je le postopek seznanjanja tožnika z ugotovitvami in realizacija ugotovitvenih postopkov - zakonitosti ugotovitev. Tožena stranka je v izvedenem dokaznem postopku predložila listinsko dokumentacijo, iz katere je med drugim razvidno izpolnjevanje pogoja izobrazbe. V odločbi z dne 30. 3. 2005 je v obrazložitvi navedeno, da zaposleni izpolnjuje pogoje za redno napredovanje. Prav tako tožena stranka v odločbi z dne 30. 3. 2005 ni razveljavila nobenega od zgoraj navedenih členov. Obe odločbi sta bili izdani po sprejetju sprememb Zakona o obrambi med leti 2004 in 2009. Tožena stranka je z odločbama z dne 30. 9. 2004 in z dne 8. 3. 2006 tožnika razporedila v plačni razred s količnikom v višini 4,50 z obrazložitvijo, da se dolžnost opravlja v uradniškem nazivu major. S tem je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje tudi v nazivu. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2013 predložila tudi oceno javnega uslužbenca v napredovalnem obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008, iz katere je razvidno, da je bil tožnik ocenjen odlično oziroma s 5 točkami, kar pomeni, da je v letu 2008 izpolnjeval vse pogoje za napredovanje v plačnih razredih. Ocenjevalno obdobje je bilo zaključeno z 31. 12. 2011, kar je skupaj 4 leta ocenjevalnega obdobja in skupno število zbranih točk je 20, kljub temu, da jih tožena stranka piše le 15, kajti že to zadostuje za napredovanje za dva plačilna razreda. Tožnik v pritožbi navaja, naj sodišče presodi, ali je bil postopek ocenjevanja ter obveščanja tožnika o zavrnitvi ocenjevalnih listov v skladu z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, kajti dokument z dne 25. 11. 2008 je bil tožniku vročen šele na naroku za glavno obravnavo 22. 11. 2013. V odločbi z dne 10. 11. 2004 je tožena stranka zapisala, da se tožnik z nazivom stotnik in višjo strokovno izobrazbo razporedi v plačni razred s količnikom v višini 5,00. Nato pa v 3. členu piše, da ima pripadnik stalne sestave Slovenske vojske pravico do plače skladno s to odločbo, od vključno 1. 7. 2004 dalje. Tožniku odločba sploh ni bila vročena in se je z njo seznanil šele v decembru 2006, potem ko je prejel odločbo z dne 9. 1. 2006 o razveljavitvi odločbe z dne 30. 3. 2005. Tožnik je šele takrat ugovarjal v odločbi. Glede na navedeno tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da pritožbi tožnika ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva presojo zakonitosti odločbe tožene stranke o uvrstitvi tožnika v plačni razred, ker, po mnenju tožnika, tožena stranka pri razporeditvi na novo formacijsko dolžnost ni upoštevala vseh napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Tožnik je bil 1. 7. 2004 imenovan na novo formacijsko dolžnost ter z istim dnem razrešen osebnega čina stotnik in na podlagi 194. in 191. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 52/2002 s spremembami - ZJU) ter Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mestih in nazivih, v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami) imenovan v naziv stotnik glede na zahteve iz nove formacijske dolžnosti. Z odločbo z dne 10. 11. 2004 je bil tožnik z nazivom stotnik imenovan na formacijsko dolžnost „...“ in ni razporejen v plačni razred s količnikom 5,00, od 1. 7. 2004 dalje. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se ta formacijska dolžnost opravlja v nazivu stotnik in je zanjo določen količnik za določitev osnovne plače v višini 4,00, z upoštevanjem napredovanj pa je bil tožnik razporejen v plačni razred s količnikom 5,00. Tožena stranka je za tožnika izpeljala v letu 2005 postopek ugotavljanja pogojev za napredovanje, v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami) in tožniku izdala odločbo z dne 30. 3. 2005, da napreduje za en plačni razred in je razporejen v plačni razred s količnikom 5,30. Dne 9. 1. 2006 pa je tožena stranka tožniku izdala odločbo št. ..., s katero je razveljavila navedeno odločbo z dne 30. 3. 2005, ker je ugotovila, da je bilo v postopku preverjanja pogojev za napredovanje napačno ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje za en plačni razred, saj je tožnik že dosegel maksimalno število napredovanj v plačne razrede pred prevedbo. Tožnik je zoper odločbo dne 27. 1. 2006 vložil ugovor ter navajal, da je šele z odločbo z dne 30. 3. 2005 dosegel maksimalno število napredovanj. Dne 25. 1. 2006 je nato tožena stranka tožnika z ukazom razrešila dolžnosti načelnika odseka ter ga 1. 2. 2006 imenovala na novo formacijsko dolžnost in mu 4. 5. 2006 izdala odločbo o plači, s katero mu je z upoštevanjem napredovanj določila plačni razred s količnikom 5,00 (osnovni količnik za to formacijsko dolžnost v nazivu stotnik je bil določen v višini 4,00). Tožnik je zoper odločbo vložil ugovor in zahteval, da se mu povrne plačni razred 5,30 od 1. 7. 2004 dalje.

Tožnik je torej zahteval razveljavitev odločbe z dne 9. 1. 2006, s katero je bila razveljavljena odločba z dne 30. 3. 2005, po kateri je bil tožniku zaradi izpolnjevanja pogojev za napredovanje za en plačni razred določen količnik 5,30 od 1. 2. 2005 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo, v skladu z 88. členom Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami), na Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami; ZSPJS) in Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 do 38/2002). ZJU je v petem odstavku 195. člena, ki je veljal v času izdaje odločbe z dne 29. 6. 2004, določal da uradniki, ohranijo pravico do nadaljnjih napredovanj v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti. Uradnik, ki ob prevedbi v naziv pridobi višji izhodiščni količnik za določitev osnovne plače, ima ne glede na določbe Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti oziroma na njihovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih, pravico do takšnega števila napredovanj v višji plačni razred, da lahko v istem nazivu doseže največ količnik za določitev osnovne plače, ki bi ga dosegal ob napredovanju v najvišji plačni razred naziva, ki ga je imel pred prevedbo.

Tožnik je ob prevedbi tako dobil višji izhodiščni količnik, zato mu tožena stranka utemeljeno ni priznala vseh doseženih napredovanj in mu je z odločbo ... z dne 10. 11. 2004 pravilno določila količnik z napredovanji 5,00, ki je predstavljal najvišji količnik za določitev osnovne plače, ki bi ga tožnik dosegel ob napredovanju v najvišji plačni razred naziva, ki ga je ime pred prevedbo.

Tožnik je bil po napredovanju v letu 2000 večkrat razporejen na drugo delovno mesto, kar izhaja iz predložene listinske dokumentacije (priloge od B23 dalje), in vse do odločbe z dne 10. 11. 2004 mu je bilo vedno upoštevano število doseženih napredovanj (5). Ker je tožnik pred prevedbo že dosegel maksimalno število napredovanj in ker je pri prevedbi potrebno upoštevati tudi peti odstavek 195. člena ZJU, v letu 2005 ni mogel več napredovati še za en plačni razred ter je zato tožena stranka ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo z dne 9. 1. 2006 odločbo z dne 30. 3. 2005 razveljavila.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti spremembo tožbe, ki jo je tožnik predlagal na naroku dne 19. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za spremembo tožbe in da je po prvem odstavku 185. člena ZPP za spremembo tožbe potrebno soglasje tožene stranke. Tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, sodišče pa spremembe tožbe ni dopustilo, ker je ocenilo, da razširjeni tožbeni zahtevek ni povezan z osnovnim zahtevkom tožnika, saj je tožnik uveljavljal napredovanje za dva plačna razreda na podlagi ocene delovne uspešnosti, ki se ocenjuje po posebnem postopku, ki ga ureja Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami) in pa Pravilnikom o službeni oceni (Ur. l. RS, št. 111/2003 s spremembami).

Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da mora sodišče s sklepom odločiti, ali se sprememba tožbe dopusti (185. člen ZPP), vendar če sodišče ne izda posebnega sklepa in nadaljuje postopek na podlagi spremenjene tožbe, gre za relativno kršitev postopka, ki jo lahko tožnik uveljavlja s pritožbo zoper končno sodbo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je torej podana le v primeru, če bi neuporaba omenjene določbe lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je potrebno prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjen zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze in tožnik s tožbo od toženca zahteva nekaj povsem drugega. Sodišče mora v vsakem primeru posebej pretehtati, ali naj kljub toženčevemu nasprotovanju dovoli spremembo tožbe in sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi to storilo.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).