Jedro

Neposredni namen storilca je bil usmerjen v to, da v oškodovancu vzbudi občutek strahu, vznemirjenosti in prestrašenosti, zato samo o prekršku kot prepovedanem ravnanju ne more biti govora.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena ZKP je dolžan obdolženi A. A. kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. S sodbo, navedeno uvodoma, je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu je za vsako od dejanj določilo kazen po tri mesece zapora, nakar mu je na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V obsodilnem delu sodbe je sodišče obdolžencu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom in sodno takso v višini 100,00 EUR. Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Pod točko II pa je prvostopenjsko sodišče obdolženca na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil še eno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in v tem delu sklenilo, da obremenjujejo stroški oprostilnega dela kazenskega postopka iz prve do pete točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca proračun.

2. Zoper obsodilni del obravnavane sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožujejo obdolženčevi zagovorniki. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki se v svoji pritožbi najprej ukvarjajo z dejanskim stanjem glede kaznivega dejanja dne 13.5.2019. Obdolženec je to kaznivo dejanje storil s tem, da je oškodovancu B. B. po telefonu dejal "Vse vas bom pobil!", pri čemer je oškodovanec razumel, da se grožnja nanaša na njegovo ožjo družino, zaradi česar se je počutil ogroženo, prestrašeno in je verjel, da je obdolženec grožnje sposoben tudi uresničiti. Zagovorniki tudi sami v pritožbi navajajo, da je res njihov varovanec v telefonskem pogovoru z oškodovancem B. B. kritičnega dne izgubil živce in oškodovancu izrekel neprimerne besede, med katerimi pa ni bilo groženj, da bo vse pobil. Sodišče je obsodilno sodbo glede dogajanja z dne 13.5.2019 oprlo ne samo na izpovedbo oškodovanca, temveč tudi na izpovedbe prič C. C., Č. Č. in D. D. Po pregledu spisovnega gradiva tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te izpovedbe skladne in da se dopolnjujejo, kar z drugo besedo pomeni, da kažejo na verodostojnost oškodovančeve izpovedbe tudi v tem delu, ko navaja, da je obdolženec v telefonskem pogovoru izrekel tudi grožnje, da bo vse pobil. Zagovorniki v svoji pritožbi sicer podrobno analizirajo izpovedbe vsake od zaslišanih prič posebej, vendar pa tudi ta njihova minuciozna analiza gotovih sklepov prvostopenjskega sodišča o tem, da so grožnje bile naslovljene tako na obdolženca, kakor tudi na njegovo družino, omajati ne more. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi z dogodkom oz. telefonskim razgovorom med obdolžencem in oškodovancem dne 13.5.2019 pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge.

5. Povsem enaka ugotovitev velja tudi za kaznivo dejanje, do katerega je prišlo dne 8.6.2019. Tega dne je obdolženec oškodovancu B. B. v prostorih gostilne [ ... ] dejal, da ga lahko poišče in obračuna z njim tudi v Kranju, zaradi česar se je oškodovanec počutil prestrašeno in vznemirjeno, saj se je bal, da bi obdolženec lahko grožnje uresničil. Ob tem dogodku, ki ga nihče od navzočih ne zanika, je bil prisoten tudi D. D., oškodovančev pravni svetovalec, ki ga je sodišče na glavni obravnavi tudi zaslišalo. Ta priča, ki je sicer doktor pravnih znanosti in kot tak tudi seznanjen s statusom priče v kazenskem postopku, je dejanje kritičnega dne slikovito opisal že od vsega začetka, ko sta se z oškodovancem najprej napotila do obdolženca z namenom, da bi razčistila nesoglasja med njim in obdolžencem in ko je do srečanja z obdolžencem dejansko prišlo, je pričel obdolženec oškodovancu odkrito groziti, tudi s fizično silo, saj se je moral sam v določenem trenutku celo postaviti med njiju. Tudi sam je dojel, da obdolženec z grožnjami misli resno in da bi jih utegnil tudi uresničiti. Tudi glede tega kaznivega dejanja oz. dejstvenih sklepov, povezanih z njim, pritožbeno sodišče nikakršnih pomislekov nima. Pritožniki se v pritožbi ukvarjajo s tem, kaj je bil razlog, da sta se oškodovanec in D. D. kritičnega dne napotila do obdolženca, kar pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in teh zaključkov nasprotne pritožbene trditve omajati ne morejo, zlasti ne zaradi tega, ker se je oškodovanec za reševanje nesoglasij med njim in obdolžencem oprl na pravnega strokovnjaka, kar tudi kaže na resnicoljubnost oškodovančeve izpovedbe, da je bil namen njunega obiska pri obdolžencu razčiščevanje nesoglasij pravne narave. V zvezi s tem kaznivim dejanjem se obdolženčevi zagovorniki obširno ukvarjajo z vprašanji, ki jih je pooblaščenec oškodovanca zastavljal slednjemu. Pri tem menijo, da je šlo za nedovoljena vprašanja, ki bi jih sodišče moralo preprečiti in da je pri tem ravnalo v nasprotju z določbo 228. člena ZKP. Pri tem pa zagovorniki spregledajo jasno vsebino citirane določbe, da se prepoved kapcioznih vprašanj, vsebovana v citirani določbi nanaša samo na obdolženca, ne pa tudi na oškodovanca. Tudi v tem delu obsodilne sodbe tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva dogodka z dne 8.6.2019 zanesljivo in prepričljivo ugotovilo, zaradi česar se izkaže pritožba zagovornikov tudi v tem delu kot neutemeljena.

6. Zagovorniki v svoji pritožbi selektivno izpodbijajo tako oceno posameznih prič kakor tudi subjektivni element kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče o tem posebej ne bo razlogovalo, saj je to vsebovano že v zgoraj navedeni dejstveni oceni posameznih kaznivih dejanj oz. oceni pritožbenih navedb, ki to dejstveno oceno izpodbijajo. Glede navedenih sklepov, ki temeljijo prvenstveno na personalnih dokazih, pritožbeno sodišče nikakršnih pomislekov nima, zlasti ker sami pritožniki velik del odločilnih dejstev priznavajo tudi sami.

7. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo tudi, da je zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, oz. da je prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja sploh kaznivo dejanje. Menijo, da v obravnavani zadevi opis dejanja, kakor izhaja iz krivdoreka prvostopenjske sodbe ne predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. V zvezi s krivdorekom glede kaznivega dejanja, storjenega dne 13.5.2019 pritožniki menijo, da izjava obdolženca "Vse vas bom pobil!" ni dovolj konkretizirana oz. da iz nje ni mogoče razbrati, na koga je bila usmerjena. Pritožbeno sodišče se s takim naziranjem pritožnikov strinjati ne more. Že samo dejstvo, da je obdolženec poklical oškodovanca B. B. in da je pri komunikaciji z njim uporabljal množino govori v prid pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da grožnja ni bila usmerjena samo zoper oškodovanca, temveč tudi zoper njegove bližnje osebe oz. oškodovančevo družino. V kolikor temu ne bi bilo tako bi uporaba množine ne bila potrebna, tako, kakor to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

8. Pritožniki nimajo prav tudi v tistem delu pritožbe, ko zatrjujejo, da opis kaznivega dejanja, do katerega je prišlo dne 8.6.2019 ne more predstavljati opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Dejstvo je, da je pri oceni občutka ustrahovanja, vznemirjenosti ali ogroženosti potrebno na dogodek gledati celovito, tako s stališča objektivnih znakov kaznivega dejanja kakor tudi subjektivnega dojemanja oškodovanca. Ni dvoma o tem, da je bil ta zadnji dogodek oz. grožnje obdolženca, da lahko oškodovanca poišče tudi v Kranju in obračuna z njim pogojen tudi z grožnjami, uperjenimi zoper oškodovanca dne 13.5.2019. Na resnost grožnje in na subjektivno dojemanje le-te je potrebno gledati tudi v luči dejstva, da je obdolženec to grožnjo izrekel v navzočnosti D. D., ki je agresivno obnašanje obdolženca tudi prepričljivo opisal. Sklepno je tedaj potrebno povedati, da je opis pri obeh kaznivih dejanjih, za katera je bil obdolženec spoznan za krivega sklepčen, končno pa pritožniki niti ne povedo, v čem bi naj ta nesklepčnost bila. Tako, kakor je višje sodišče razlogovalo že zgoraj, ni nikakršnega dvoma o tem, da so bile grožnje pri dogodku z dne 13.5.2019 namenjene tako obdolžencu kot njegovi družini, pri dogodku z dne 8.6.2019 pa obdolžencu samemu, v obeh primerih pa je imel oškodovanec glede na siceršnje skaljene odnose med njim in obdolžencem povsem utemeljen občutek o tem, da bi utegnil obdolženec grožnje tudi uresničiti. Tudi neposredni namen storilca je bil usmerjen v to, da v obdolžencu vzbudi občutek strahu, vznemirjenosti in prestrašenosti, zato samo o prekršku kot prepovedanem ravnanju ne more biti govora, tako, kakor se za to zavzemajo pritožniki. Razlika med obema prepovedanima ravnanjema, pri čemer je prekršek vsebovan v 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru, je namreč v namenu storilca, ko je ravnanje storilca v primeru kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 že pred pričetkom izvrševanja kaznivega dejanja obarvano z namenom drugega ustrahovati, vznemiriti ali resno zagroziti, medtem, ko pri prekršku po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru tak namen ni potreben, temveč občutek prizadetosti, ponižanosti, ogroženosti in strahu nastopi le kot posledica prepovedanega ravnanja. Pritožniki tako tudi v tem delu pritožbe uspeha beležiti ne morejo.

9. V sklepnem delu pritožbe pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj iz razlogov sodbe ne bi izhajalo, da se je oškodovanec počutil prestrašeno in vznemirjeno zaradi namena vznemirjenja obdolženca. Sodišče je o tem razlogovalo kar na nekaj mestih v sodbi in so te pritožbene navedbe očitno plod površnega branja razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Tako sodišče prve stopnje o obnašanju obdolženca in s tem povezanim namenom ustrahovanja oškodovanca najprej razloguje v točki 6 obrazložitve, nato v točkah 12 in 15 ter sklepno v točki 16 izpodbijane odločbe. Sicer je pa tudi povsem logično, da bi takšno obnašanje obdolženca, kakor ga je izkazal pri obeh kaznivih dejanjih, bilo brez obarvanega namena obdolženca praktično nerazumljivo in s tem je tudi povsem razčiščen in spisovno dokazan tudi njegov naklep oz. subjektivni element obeh obravnavanih kaznivih dejanj, ki ga sicer pritožniki izpodbijajo zgolj posplošeno. Sodišče prve stopnje tako nikakršne bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni zagrešilo.

10. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbah o kazenski sankciji. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenskih sankcij pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako da prizivno sodišče glede tega nikakršnih pomislekov nima.

11. Ker tudi preizkus izpodbijane določbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, je bilo potrebno pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo 391. člena ZKP.

12. Obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, zato je dolžan obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka, tako, kakor to veleva določba prvega odstavka 98. člena ZKP. Le-te predstavlja sodna taksa, odmerjena v znesku 150,00 EUR (ZST-1 tar. štev. 7122).