Jedro

Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela.

Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo.

Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je obsojenega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Glede dejanja 3. 6. 2019 je obsojenca oprostilo »obtožnega predloga«. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper obsodilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, kot so navedli uvodoma, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravice ter temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru po drugem odstavku 423. člena ZKP predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B-1.

4. Zagovorniki zatrjujejo kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, ki so v bistvenem usmerjene v t. i. posebni namen storilca kot subjektivni zakonski znak kaznivih dejanj po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Navajajo, da obsojenčev namen ustrahovati oziroma vznemiriti oškodovanca, ki grožnjo kot kaznivo dejanje (kvalitativno) loči od prekrška po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru, ni vsebovan v opisu kaznivih dejanj v pravnomočni sodbi. Prav tako ta subjektivni element kaznivih dejanj v sodbah nižjih sodišč ni obrazložen. Sodišče prve stopnje govori zgolj o prestrašenosti oškodovanca, nič pa o njegovi ogroženosti ali vznemirjenosti. Tudi sicer izključno iz posledic pri oškodovancu ni dopustno sklepati na obsojenčev namen ustrahovanja oziroma vznemirjanja. Razlogi sodišča druge stopnje o problematiziranem vprašanju ne zadoščajo standardu obrazložene sodne odločbe kot prvine pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj izpolnjenost subjektivnega znaka kaznivih dejanj ni jasno ter konkretno utemeljena.

5. Kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave v povezavi s kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP vložniki uveljavljajo še s trditvami, da bi moral opis kaznivega dejanja, izvršenega 13. 5. 2019, poleg oškodovanca vsebovati tudi konkretizirano določitev osebe oziroma oškodovančevih bližnjih oseb, na katere se je nanašala grožnja, izrečena z besedami »vse vas bom pobil«. Te besede same po sebi takšni zahtevi ne zadostijo, saj se v opisu kaznivega dejanja ne zatrjuje, da so se tudi »bližnje osebe« počutile ogrožene oziroma prestrašene. Hkrati v opisu ni niti substancirano, da je obsojenec ravnal z namenom ustrahovanja oziroma vznemirjanja v razmerju do oškodovancu bližnjih oseb.

6. V utrjeni praksi Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da je kaznivo dejanje po 135. členu KZ-1 mogoče izvršiti le s krivdno obliko direktnega naklepa, pri čemer mora biti naklep obarvan (_dolus coloratus_), saj storilec izvrši dejanje z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca.1 Nadalje ni oporekati vložnikom pri trditvah, da mora opis kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, ki je predmet sojenja v kazenskem postopku, vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje, kar daje okvir obtožbi, o kateri sodišče odloča, istočasno pa se na ta način obdolžencu zagotavljajo možnosti za pripravo učinkovite obrambe. V ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu dejanja nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih znakih sodišča sklepajo na podlagi objektiv(izira)nih očitkov, torej tistih elementov historičnih dogodkov, ki so razvidni navzven.2 Sledeč povzetim merilom opis kaznivih dejanj v predmetni zadevi v t. i. abstraktnem delu vsebuje opredelitev, da je obsojenec drugemu (oškodovancu) resno zagrozil »zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril«. Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je povsem zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba brati v vzajemni povezavi,3 pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu decidirano zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela. Kršitvi 28. člena Ustave oziroma kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zato nista podani.

7. Navedeni kršitvi nista podani niti v posledici odsotnosti substanciranja namena in uresničitve ustrahovanja ter vznemirjanja pri oškodovančevih bližnjih osebah, vse pri kaznivem dejanju 13. 5. 2019. Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeravno je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo.4 V opisu kaznivega dejanja je zatrjevano, da je B. B. razumel, da se uporaba množine v besedah »vse vas bom pobil« nanaša na člane njegove ožje družine, kar pa ne pomeni, da oškodovanec v tej zadevi ni »zgolj« B. B. V nasprotju s temeljno konstrukcijo obravnavanega kaznivega dejanja so izvajanja zagovornikov, da bi moral obsojenčev posebni namen obsegati tudi ustrahovanje oziroma vznemirjanje oškodovančevih bližnjih oseb. Razumljivo je, da naklepa v tej smeri posledično ne kaže iskati v opisu kaznivega dejanja, še toliko manj pa konkretizacije posledic pri t. i. bližnjih osebah.5 Dodati je, da za izpolnjenost vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 sploh ni konstitutivnega pomena, da se že oškodovanec kot neposredni naslovnik grožnje dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega.6

8. V luči presoje zatrjevanih kršitev 22. člena Ustave in določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je iz razlogov prvostopenjske sodbe razvidna opredelitev, da sta bila obsojenec in oškodovanec v sporu, pri čemer je obsojenec z oškodovancem večkrat komuniciral na žaljiv ter neprimeren (tč. 12) oziroma agresiven način (tč. 13). Sodišče prve stopnje je strnjeno obrazložilo (tč. 16), da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, z resnimi grožnjami pa je hotel povzročiti, da bi se oškodovanec počutil prestrašeno. Vedel je za oškodovančevo neugodno zdravstveno stanje, povzročanje strahu pa mu je dajalo vtis premoči, medtem ko je motiv za ustrahovanje iskati v njunem konfliktu glede poslovnega razmerja. Z izrečenimi grožnjami ni zasledoval interesa rešitve spora, temveč je bil njegov edini cilj ustrahovanje in vznemirjanje oškodovanca. Tudi višje sodišče (tč. 8) se je opredelilo, da je bil neposredni obsojenčev namen usmerjen v to, da pri oškodovancu vzbudi občutek prestrašenosti in vznemirjenosti. Ob sklicevanju na logične razloge prvostopenjskega sodišča je še dodalo (tč. 9), da bi bilo takšno ravnanje obsojenca, kot ga je izkazal pri obeh kaznivih dejanjih, brez obarvanega naklepa oziroma posebnega namena praktično nerazumljivo.

9. Po že citirani praksi Vrhovnega sodišča se namen ustrahovanja ali vznemirjanja odrazi v nameri storilca, da pri oškodovancu doseže občutje duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje ali telo. Storilčev namen morajo sodišča ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin vsakega posameznega primera, pri tem pa ne smejo izhajati iz golih domnev ter sklepanj, kaj je storilec hotel (zasledoval) s svojimi ravnanji. Po oceni Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči z zgoraj povzetimi razlogi v zadostno skrbni in docela razumni meri utemeljili, na podlagi katerih konkretno ugotovljenih okoliščin sta z zanesljivostjo zaključili, da je obsojenec ravnal z namenom ustrahovanja ter vznemirjanja oškodovanca. Očitno sodišči o obsojenčevem namenu nista sklepali zgolj iz posledic njegovih ravnanj v duševni sferi oškodovanca, kot zmotno zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti. Ker imata izpodbijani sodbi o izpostavljenem vprašanju vse potrebne razloge, uveljavljani kršitvi nista podani. Nestrinjanje zagovornikov s takšnimi razlogi pa predstavlja zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. V zvezi s problematiko ustrahovanja oziroma vznemirjanja zagovorniki kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vidijo še v domnevni nerazumljivosti izreka sodbe sodišča prve stopnje in nasprotovanju izreka razlogom sodbe. Povzemajo, da iz abstraktnega dela opisa kaznivih dejanj izhaja, da je obsojenec ravnal z namenom ustrahovanja in vznemirjanja, medtem ko se je (skladno z opisom) oškodovanec v posledici kaznivega dejanja 13. 5. 2019 počutil »ogroženo, prestrašeno« (ne vznemirjeno), v posledici kaznivega dejanja 8. 6. 2019 pa »prestrašeno ter vznemirjeno«. Navajajo, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako se je oškodovanec počutil zaradi ustrahovanja, kako pa zaradi vznemirjanja. Ogroženost oziroma prestrašenost imata namreč lahko vzrok le v ustrahovanju, ne pa tudi v vznemirjanju.

11. Vložniki zahteve s filigranskim seciranjem čustvenih fenomenov, ki meji na scela neživljenjsko razumevanje človekovega emocionalnega življenja, ne morejo imeti uspeha. Z vidika presoje zatrjevane kršitve pa je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da je vse dele opisa (konkretno obeh) kaznivih dejanj v izreku sodbe treba vrednotiti v vzajemni povezanosti. V samem opisu notranjih nasprotij ni najti, saj se namen ustrahovanja in vznemirjanja (tj. komplementarno) odraža tako v prestrašenosti (ustrahovanosti) kot vznemirjenosti oškodovanca, ne glede na alinejo v izreku, v kateri se to striktno zatrjuje. Prav tako je Vrhovno sodišče že ugotovilo, da imata sodbi nižjih sodišč jasne razloge v smeri presoje okoliščin, iz katerih sta sodišči zaključili, da se je oškodovanec počutil tako ustrahovanega kot vznemirjenega. V tej posledici pa zahtevi ni mogoče pritrditi niti pri navedbah, da naj bi (procesno korekten) opis kaznivih dejanj nasprotoval razlogom pravnomočne sodbe.

B-2.

12. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da iz opisa kaznivega dejanja, izvršenega 8. 6. 2019, še natančneje iz besed, da lahko obsojeni oškodovanca »poišče in obračuna z njim tudi v Kranju«, ne izhaja konkretizacija (objektivno) resne grožnje ter pravega pomena teh besed niti ni mogoče razbrati. Vložnikom je pritrditi pri razlagi pravnega standarda t. i. objektivne resnosti grožnje. V pomenu izvršitvenega ravnanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je grožnja resna, kolikor je glede na svojo naravo in intenzivnost objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutje strahu za življenje oziroma telesno celovitost oškodovanca, pri čemer subjektivna okoliščina, da se je slednji prestrašil ali počutil ogroženega, (še) ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov.7 Objektivno resnost grožnje je treba presojati z upoštevanjem okoliščin vsakega primera, tj. glede na vsebino grožnje, situacijski kontekst, odnos med obsojenim in oškodovancem ter njune osebn(ostn)e lastnosti itn.8 Prvenstveno pa je treba upoštevati ravnanje storilca kot celote (ne zgolj posamezne izseke ravnanja), ki v skupnem učinkovanju pomeni uresničitev zakonskega znaka resnosti grožnje.9

13. Sledeč tem merilom presoje se je sodišče prve stopnje opredelilo (tč. 13), da tudi besede o iskanju v Kranju (kjer živi oškodovanec) in obračunu s B. B., v povezavi z agresivnim gibanjem obsojenca proti oškodovancu v prostorih lokala, pomenijo resno grožnjo, zlasti upoštevaje kontekst, v katerem so bile izrečene (tj. konfliktne odnose med vpletenima), ter obstoj predhodnih groženj v telefonskem pogovoru 13. 5. 2019, torej da bo obsojenec »vse pobil«. Ocenilo je, da »obračun« pomeni fizično obračunavanje, kar je napoved napada na življenje oziroma telo. V takšnih okoliščinah je upoštevalo (tč. 15) obsojenčevo značajsko impulzivnost, po drugi strani pa oškodovančevo občutljivo zdravstveno stanje. Višje sodišče (tč. 8) je pri presoji vsebinsko enakih pritožbenih navedb obrambi jasno odgovorilo, da je tudi pri oceni objektivnih znakov kaznivega dejanja dogajanje treba motriti celovito, pri čemer ni dvoma, da je bila grožnja, ki jo je obsojenec v piranskem lokalu izrekel z agresivnim obnašanjem, pogojena z grožnjami, uperjenimi zoper oškodovanca 13. 5. 2019, vse v njunem že siceršnjem skaljenem odnosu. Vrhovno sodišče razloge nižjih sodišč sprejema. Celostno vrednotenje opisanih ravnanj, ki se očitajo obsojencu v pojasnjenih okoliščinah, dovoljuje zaključek, da je tudi v primeru napovedi (fizičnega) »obračunavanja« v dogodku 8. 6. 2019, ki v temelju sledi prejšnji (povsem nedvoumni) grožnji s »pobijanjem«, mogoče prepoznati zadostno konkretizacijo objektivno resne grožnje. Gre za grožnjo, ki je v skupnem učinkovanju s predhodnimi obsojenčevimi ravnanji gotovo sposobna povzročiti vznemirjenje in strah za življenje ter telesno celovitost naslovnika (oškodovanca). Kršitev kazenskega zakona torej ni podana; kolikor se zagovorniki s pravilnimi razlogi nižjih sodišč ne strinjajo, pa ne presežejo zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

B-3.

14. Vložniki nižjima sodiščema očitajo, da sta izpodbijani sodbi obremenili s kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa sta kršili tudi zahtevo po obrazloženi sodni odločbi v luči pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Dokazna ocena izvedenih personalnih dokazov naj bi bila že v sodbi sodišča prve stopnje podana neobrazloženo, tj. arbitrarno, podobno pa naj bi veljalo tudi za »vsebinsko prazno« obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe obrambe. Pomenljivo je, da so izvajanja, ki jih vložniki zahteve za varstvo zakonitosti ponujajo v tem delu, vsebinsko primerljiva razlogom, ki pa so jih zagovorniki v pritožbenem postopku zatrjevali v kontekstu pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zanikajo, da bi obsojenec storil očitani mu kaznivi dejanji. Glede dejanja dne 13. 5. 2019 analizirajo izpovedbo priče C. C. in ugotavljajo, kje se je slednja med kritičnim telefonskim pogovorom nahajala. V zvezi z niansami telefonskega pogovora povzemajo izpovedbo priče D. D. Zanikajo nastop posledic pri oškodovancu. Izpostavljajo izpovedbo priče E. E. Sodišču prve stopnje očitajo, da »bistvenih razlik« v izpovedbah prič ni pojasnilo, sodišču druge stopnje pa, da se ni opredelilo do verodostojnosti izpovedb oškodovanca in obremenilnih prič. Glede kaznivega dejanja dne 8. 6. 2019 podajajo svoje videnje razlogov za srečanje med obsojencem in oškodovancem v Piranu ter relativizirajo oškodovančevo prestrašenost.10 Agresivno obnašanje obsojenca zanikajo, v zvezi s čimer se sklicujejo na izpovedbo priče E. E., secirajo pa še izpovedbo D. D. Ponujajo lastno dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič. Zatrjujejo oškodovančev motiv za lažno prijavo groženj, ki tiči v njegovi odpovedi pogodbenega razmerja z obsojencem. Verodostojnost oškodovanca problematizirajo tudi s poudarjanjem okoliščine, da groženj ni prijavil nemudoma. Nižjima sodiščema očitajo, da nista dopustili »širšega polja dokazovanja« v smeri interesov oškodovanca v tej zadevi.

15. Sodišče prve stopnje se je tehtno opredelilo (tč. 12), da natančna narava in vzroki konflikta med osrednjima protagonistoma tega kazenskega postopka niso pravno relevantna vprašanja ter se zato z njimi ni nadrobneje ukvarjalo. Je pa dokazno vrednotilo oškodovančevo obremenilno izpovedbo (tč. 6), ki jo v zvezi s kaznivim dejanjem 13. 5. 2019 potrjuje izpovedba C. C. kot neposredne priče (tč. 12), glede kaznivega dejanja 8. 6. 2019 pa kot posredne priče (tč. 7). O prvi grožnji je oškodovanec povedal D. D., ki je bil neposredno navzoč pri drugi grožnji (tč. 9, 13). Tako C. C. kot D. D. sta potrdila oškodovančeve emocionalne reakcije v smislu prestrašenosti, zaradi česar je D. D. tudi spremljal oškodovanca v Piran (tč. 12-13). Jasno se je opredelilo, da se je oškodovanec na Obalo napotil navkljub prestrašenosti, saj si je želel urediti odnos z obsojencem (tč. 13). Prvostopenjsko sodišče je izpovedbe vseh prič, ki so izpodbile zagovor, ocenilo kot verodostojne, prepričljive, dopolnjujoče in skladne, medtem ko je bila izpovedba priče E. E. (tč. 10) ocenjena kot prazna, nepopolna, selektivna ter neverodostojna (tč. 11-12). Višje sodišče je dokazni oceni sodišča prve stopnje pritrdilo. Opredelilo se je (tč. 4), da podrobno pritožbeno analiziranje izpovedb prič ne more omajati pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter razumno obrazloženih dokaznih sklepov, najsi gre za kaznivo dejanje z dne 13. 5. 2019 ali z dne 8. 6. 2019. Tudi v zvezi s slednjim pritožbeno sodišče (tč. 5) ni imelo dvomov v oceno personalnih dokazov, ki so jo zagovorniki v pritožbi le selektivno izpodbijali (tč. 6).

16. Zagovorniki pravilno ugotavljajo, da obveznost sodišč ustrezno obrazložiti svoje odločitve primarno izhaja že iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je ob boku z dolžnostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), tudi del pravice do pritožbe kot (rednega) pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V argumentirani odločbi je sodišče dolžno z zadostno stopnjo jasnosti opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Kljub temu pa je procesni standard obrazloženosti odločbe višjega sodišča drugačen (nižji) kot standard obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je dolžno presoditi in odgovoriti na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ter do njih zavzeti stališča.11 Ni pa obvezno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb brez izjeme ali da ponavlja argumente prvostopenjske odločbe, če z njimi soglaša. Standardu obrazloženosti višje sodišče zadosti že s tem, ko iz razlogov drugostopenjske odločbe izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo, tj. da jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ki niso relevantne ali so očitno neutemeljene.

17. Ob upoštevanju ustaljenih izhodišč Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje vsebuje zadostne, logične in razumne razloge o vseh odločilnih dejstvih ter skrbni dokazni oceni izvedenih (personalnih) dokazov niti zdaleč ni mogoče očitati arbitrarnosti. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, sprejete v pritožbenem postopku, v katerem je opravljalo kontrolno funkcijo tako pravilnosti kot zakonitosti prvostopenjske sodbe, je prav tako skladna s kriteriji (ustavno)sodne prakse. Višje sodišče je navedlo (relevantne) pritožbene navedbe, o katerih je odločalo, do njih se je opredelilo in s tem pokazalo, da jih ni prezrlo. S sprejemanjem razlogov prvostopenjske sodbe je izrazilo argumentirano oceno, da obrambi (med drugim) ni uspelo vzbuditi pomislekov v pravilnost dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, na ta način pa ni kršilo 22. člena Ustave v smislu arbitrarnega odločanja. Posledično izpodbijanih sodb ne obremenjuje zatrjevana kršitev Ustave niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Pokaže se, da vložniki zahteve za varstvo zakonitosti s sicer obsežnimi navedbami zgolj navidez uveljavljajo kršitve postopkovne narave, v resnici pa izražajo nestrinjanje z dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič, kar zajema tudi izpodbijanje oškodovančeve verodostojnosti. Pri zatrjevanju zmotne ter delno nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno, pa zahtevi ni mogoče priznati uspeha.

B-4.

18. Sklepno zagovorniki grajajo še postopanje sodišča prve stopnje, ki pooblaščencu oškodovanca pri zasliševanju slednjega ni prepovedalo nedovoljenih vprašanj, ki so se nanašala na oškodovančevo čutenje strahu v posledici obsojenčevih groženj. Izpostavljajo vprašanje, v katerem je bilo že predpostavljeno, da je oškodovanec po telefonskem pogovoru 13. 5. 2019 doživljal strah, čeprav v prosti izpovedbi o prestrašenosti še ni bilo nobenega govora. Grajajo tudi podobno vprašanje glede dogajanja 8. 6. 2019. Vložniki zatrjujejo kršitev prvega odstavka 241. člena ZKP v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je imela vpliv na zakonitost sodbe. Če sodišče takih vprašanj ne bi dovolilo, ne bi bili dokazani zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj (prestrašenost, ogroženost oziroma vznemirjenost oškodovanca).

19. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da (subjektivne) posledice pri oškodovancu niso zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Kljub temu so takšne posledice del dejstvene podlage, ugotovljene v pravnomočni sodbi. Pri presoji zatrjevane kršitve pa velja, da nobene priče, vključno z oškodovancem, pri zasliševanju ni dovoljeno slepiti ali postavljati vprašanj, v katerih je že obseženo navodilo, kako naj odgovori (prvi odstavek 241. člena ZKP). Gre za uzakonitev prepovedi, ki je vsebinsko primerljiva z ureditvijo zasliševanja obdolženca (prvi odstavek 228. člena ZKP). Pri zaslišanju obeh procesnih subjektov so nedvomno prepovedana tako sugestivna kot kapciozna vprašanja (slednja problematizirajo vložniki zahteve). Vendar drugače kot ob nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev (tretji odstavek 228. člena ZKP) izpovedba priče, čeravno je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza.12 Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar torej sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče, predmetne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti pa v sfero nedopustnega zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dodati je, da dokazni zaključki pravnomočne sodbe o posledicah obeh kaznivih dejanj pri oškodovancu še zdaleč niso bili sprejeti zgolj na podlagi njegovih odgovorov na izpostavljeni vprašanji. S takšnimi navedbami zato vložniki zahteve ne morejo uspeti.

C.

20. Zatrjevane kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

21. Ker zagovorniki z izrednim pravnim sredstvom niso uspeli, je obsojeni na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR (šesti odstavek 3. člena in 7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v povezavi s tar. št. 7111, 71113 ter 7152 taksne tarife). Taksa je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti kazenskega postopka ter premoženjskih razmer obsojenca kot taksnega zavezanca.

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. sodbe VS RS I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017, I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020, I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021. 2 Prim. sodbe VS RS I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017, I Ips 20281/2020 z dne 12. 7. 2013, I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008. 3 Sodbe VS RS I Ips 42930/2017 z dne 23. 5. 2019, I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016, I Ips 3471/2010 z dne 2. 6. 2011, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005. 4 Korošec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 – 1. knjiga; Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 603-604, tč. 4. 5 Prav nič nenavadnega ali nelogičnega ni v ugotovitvah vložnikov, da tožilstvo C. C. kot oškodovančeve partnerke ni obravnavalo kot oškodovanke pri kaznivem dejanju, ali da C. C. ni izpovedala, da bi se (osebno) počutila ogroženo, prestrašeno ali vznemirjeno. 6 Sodbi VS RS I Ips 36357/2012 z dne 12. 10. 2017, I Ips 54545/2011-77 z dne 11. 12. 2014. 7 Op. kot pod 6. 8 Prim. sodbe VS RS I Ips 28011/2010-55 z dne 19. 1. 2012, I Ips 55124/2010-55 z dne 6. 9. 2012, I Ips 2277/2011-159 z dne 10. 11. 2016. 9 Sodba VS RS I Ips 49251/2013-75 z dne 28. 1. 2016. 10 Navedbe v zahtevi, da naj bi sodišče prve stopnje obsojencu kršilo pravico do obrambe, saj ni dovolilo njegovih »povsem legitimnih« vprašanj (katerih?), so v tolikšni meri pavšalno nesubstancirane, da Vrhovno sodišče nanje ne more odgovoriti. Pri zatrjevanju prepovedi (enega) vprašanja, zakaj je oškodovanec dne 8. 6. 2019 (v družbi D. D.) prišel v Piran, pa vložniki niti ne konkretizirajo, katero kršitev naj bi prvostopenjsko sodišče s tem zagrešilo. 11 Gl. npr. sodbo VS RS I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020 in v njej navedene še številne druge odločbe Ustavnega ter Vrhovnega sodišča. 12 Prim. sodbo in sklep VS RS I Ips 35/2008 z dne 23. 10. 2008.