Jedro

Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 16. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da je etažni lastnik odgovoren za škodo, ki izvira iz njegovega posameznega dela in ki nastane na drugih posameznih delih ali skupnih delih v skladu s pravili, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Glede na takšno zakonsko določilo se domneva, da je škodo, ki izvira iz enega posameznega dela in je nastala na drugem posameznem delu, povzročil etažni lastnik prvega posameznega dela, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tožena stranka bi morala torej dokazati, da škoda, ki nedvomno izvira iz njenega posameznega dela, ni nastala po njeni krivdi, da je torej za stanovanje skrbela kot dober gospodar. Dokazno breme, da škoda ni nastala po krivdi tožene stranke, je torej na njeni strani.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati namesto 18.551,51 EUR sedaj 18.895,14 EUR, v izreku o pravdnih stroških pa tako, da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 18.551,51 EUR škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi izliva vode v stanovanju tožene stranke. V presežku do vtoževanih 60.046,03 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo tudi o stroških postopka.

2. Takšno sodbo s pravočasnimi pritožbami izpodbijata obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v njenem zavrnilnem delu, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka izpodbija sodbo z obema pritožbama v njenem obsodilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno njeno razveljavitev v obsodilnem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom, ker je razpravljajoča sodnica že obremenjena s predmetno zadevo in obstaja dvom v njeno nepristranost. 4. Pravdni stranki na pritožbo druge nista odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Najprej je potrebno toženi stranki povedati, da dejstvo, da je sodnica enkrat že odločila o zadevi, ne pomeni dvoma v njeno nepristranskost. 7. Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 16. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da je etažni lastnik odgovoren za škodo, ki izvira iz njegovega posameznega dela in ki nastane na drugih posameznih delih ali skupnih delih v skladu s pravili, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Glede na takšno zakonsko določilo se domneva, da je škodo, ki izvira iz enega posameznega dela in je nastala na drugem posameznem delu, povzročil etažni lastnik prvega posameznega dela, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tožena stranka bi morala torej dokazati, da škoda, ki nedvomno izvira iz njenega posameznega dela, ni nastala po njeni krivdi, da je torej za stanovanje skrbela kot dober gospodar. Dokazno breme, da škoda ni nastala po krivdi tožene stranke, je torej na njeni strani.

8. Nesporno je, da je do izliva vode prišlo v stanovanju tožene stranke, dejstva, da škoda ni nastala po njeni krivdi pa zgolj s trditvijo, da je prišlo do izliva vode zaradi namerno odprte pipe ni dokazala.

9. Pritožba tožene stranke ima sicer prav, da ne gre za objektivno odgovornost, vendar pa je dokazno breme, da je škoda nastala brez njene krivde, še vedno na strani tožene stranke. Vzrok izlitja pri tem ni toliko pomemben, pomembno je, da je do izlitja prišlo v stanovanju tožene stranke.

10. Tožena stranka ob predlogu za zaslišanje prič M.H., D.Š. in I.H. ni povedala, o čem bi vedele te priče izpovedati, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta dokazni predlog. Da je bil eden od njih v stanovanju takoj po izlitju, druga dva pa sta pleskala, je tožena stranka trdila šele v pritožbi, kar pa je prepozno, saj niti ne pove, zakaj tega ne bi mogla zatrjevati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Glede na določilo prvega odstavka 16. člena SZ-1 so neutemeljena pritožbena izvajanja o odgovornosti najemnika. Glede na določilo 152. člena OZ, ki govori o objektivni odgovornosti, čeprav tožena stranka trdi, da za takšno odgovornost ne gre, je določilo prvega odstavka 16. člena SZ-1 lex specialis.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za odškodninsko odgovornost pomembna lastninska pravica na stanovanju in ne njegova posest. Nobenega dvoma ni, da je bila lastnica stanovanja v času škodnega dogodka toženka, saj je bila takrat kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi, kar med pravdnima strankama niti ni sporno, tožečo stranko pa varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1).

13. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o objektivni odgovornosti, vendar to na pravilno odločitev nima nobenega vpliva, saj toženi stranki ni uspelo dokazati, da je do škode, ki izvira iz njenega stanovanja, prišlo brez njene krivde in je tako podana njena krivdna odgovornost za škodo, ki izvira iz njenega stanovanja.

14. Obe pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka.

15. Neutemeljena je pritožbena graja tožeče stranke, da izvedenec v svojem mnenju ne bi smel upoštevati amortizacije, ker mora odgovorna oseba vzpostaviti prejšnje stanje in ker tožnik v primeru, da škoda ne bi nastala, ne bi imel izdatkov in ni bil obogaten. Najprej je potrebno povedati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o višini tožbenega zahtevka oprlo na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke, ki ga tožeča stranka v tem delu sicer ni povzela, ni pa predlagala ustrezne dopolnitve, zato je neutemeljena pritožbena graja, da izvedenec dejanske amortizacije ni izračunal, ampak je to storil le na podlagi standardov iz Pravilnika o standardih vzdrževanja stanovanj. Tožnik je položil nov parket, izvedenec pa je izračunal, koliko je bil uničeni parket manjvreden od novega že pred škodnim dogodkom in bi bil tožnik glede razlike med starim in novim parketom obogaten. Prejšnje stanje bi bilo vzpostavljeno v primeru, da bi tožnik položil parket natančno enakih lastnosti kot je bil uničen parket, to pa bi bil že rabljen parket. 16. Utemeljeno pa se tožeča stranka pritožuje, da ji sodišče prve stopnje ni prisodilo stroškov odobritve kredita in pogodbenih obresti, saj tega brez nastanka škode ne bi bilo potrebno plačati in je bilo zato za ta znesek zmanjšano njeno premoženje. Enako velja za plačilo upravne takse in plačilo zapore, kar je bilo nedvomno potrebno za sanacijo tožnikovega poslovnega prostora.

17. V tem obsegu je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

18. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v obsegu stroškov za predpravdnega izvedenca in predpravdno svetovanje, saj za vzpostavitev prejšnjega stanja ti stroški niso bili potrebni. Ni nujno, da tožnik razpolaga z nekim znanjem, zadostuje da najame strokovnjaka, ki je usposobljen za vzpostavitev prejšnjega stanja.

19. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini tožbenega zahtevka pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke, ki mu je tožeča stranka sicer delno oporekala, ni pa predlagala naj sodišče postavi drugega izvedenca, zato so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja, ki merijo na prenizko ocenjeno škodo in na to, da je bil za vzpostavitev prejšnjega stanja potreben bistveno daljši čas od tistega, ki ga je v izvedenskem mnenju določil izvedenec. Dokazno breme glede obsega škode je na strani tožeče stranke (212. člen ZPP), ki pa večjega obsega, kot ga je ugotovilo sodišče, ni uspela dokazati.

20. Pritožba tožeče stranke je v tem obsegu neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena v celoti. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke delno in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je uspeh tožeče stranke sedaj še nekoliko večji, tako da so stroški obeh strank glede na uspeh v pravdi enaki, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

22. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le glede sorazmerno majhnega dela zahtevka, z odgovori na pritožbe pa pravdni stranki nista prispevali k odločitvi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154., 155. in 365. člen ZPP).