Jedro

Sodišče na litispendenco pazi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 189. člena ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP). V skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP, se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora in da o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, ni mogoče začeti nove pravde, ter obratno, da v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda. V takem primeru mora sodišče, v skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP, pobotni ugovor zavreči. Toženka torej v tem sporu ne more uveljavljati pobotnega ugovora v zvezi s terjatvijo, glede katere je predhodno vložila samostojno tožbo, ki je bila nasprotni stranki tudi že vročena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2016 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z 18. 7. 2016, temveč je neprekinjeno trajalo v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi direktorja z dne 1. 1. 2002 do 21. 6. 2018. Toženki je naložilo, da mora tožnika od 18. 7. 2016 do 21. 6. 2018 prijaviti pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije v vsa obvezna socialna zavarovanja in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, obračunati in plačati plače, pripadajoče regrese in ostale pravice iz delovnega razmerja, in sicer del plače za mesec julij 2016 ter obračunati plače za čas od avgusta 2016 do vključno junija 2018, obračunati še neizplačani del regresa za leto 2016, 2017 in sorazmerni del regresa za leto 2018 ter obračunati sorazmerni del trinajste plače oziroma božičnice za leto 2016 glede na prisotnost tožnika na delovnem mestu do 7. 6. 2016. Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku namesto reintegracije obračunati ustrezno denarno povračilo v višini 70.662,28 EUR. Višji zahtevek tožnika je zavrnilo, pobotni ugovor toženke pa je zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo glede odločitve o plačilu trinajste plače oziroma božičnice za leto 2017 ter sorazmernega dela trinajste plače oziroma božičnice za leto 2018. V preostalem delu je njegovo pritožbo in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 97/2019 z dne 21. 5. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je terjatev, ki se uveljavlja v pobot, nelikvidna terjatev, ki je iz tega razloga ni mogoče pobotati.

4. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zmotno zavrglo njen pobotni ugovor zaradi nelikvidnosti v pobot uveljavljene terjatve. Ne drži, da je mogoče pobotati le v celoti nesporno in določeno terjatev, saj bi bila takšna lahko le terjatev, ugotovljena s pravnomočno sodbo, kar pa ni bil namen zakona, ki pogoja likvidnosti za pobotanje v 311. členu Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju OZ) sploh ne omenja. Smisel procesnega pobota je po mnenju toženke v tem, da sodišče v sodnem postopku ugotovi utemeljenost v pobot uveljavljene terjatve. Vprašanje likvidnosti terjatve je kvečjemu pomembno za predpravdno (materialnopravno) ne pa za procesno pobotanje, zato naj bi sodišče zmotno izhajalo iz določb OZ o materialnopravnem pobotu. Poleg tega sodišče ni odločilo o celotnem pobotnem ugovoru, kar naj bi predstavljalo kršitev po tretjem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) oziroma po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je namreč z vlogo z dne 15. 6. 2016 podala še dodatni pobotni ugovor v višini 27.583,00 EUR. Sodišče se ni opredelilo do novih relevantnih dejstev in dokazov, to je, da je bila terjatev toženke do tožnika že priznana na prvi stopnji v drugem sodnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. Pd 137/2016. 5. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlaga njeno zavrnitev. Nasprotuje revizijskim navedbam in navaja, da je zavrženje pobotnega ugovora utemeljeno tudi zaradi litispendence – terjatev, ki jo toženka uveljavlja v pobot, je bila namreč predmet ločenega postopka, ki se je pred delovnim sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 137/2016. 6. Na podlagi 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje ravnali pravilno, ko sta zavrgli pobotni ugovor tožene stranke zaradi nelikvidnosti v pobot uveljavljane terjatve. Revizijsko sodišče zato navedb toženke, ki jih je podala izven dopuščenega okvira revizije (npr. glede dodatnega pobotnega ugovora v višini 27.538,00 EUR), ni upoštevalo.

9. Pobotanje je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti med dvema strankama, ki jih imata druga do druge iz različnih pravnih naslovov. Z ugovorom pobota v pravdi (procesni pobot) toženec nasprotuje tožbenemu zahtevku s svojo terjatvijo do tožnika. Pobotanje kot eden od načinov prenehanja obveznosti je institut materialnega prava, urejen v 1. odseku 3. oddelka IV. poglavja OZ (členi od 311 do 318). Po 311. členu OZ so pogoji za pobot vzajemnost, istovrstnost in zapadlost obeh terjatev. Teorija in del sodne prakse tem pogojem dodajata še iztožljivost in likvidnost. Likvidnost terjatve pomeni, da je ta določena in nesporna.

10. Toženka ima prav, da v pravdi ni mogoče ugovarjati pobotu zgolj zato, ker je terjatev med strankama sporna. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je pri razlagi pojma likvidnost terjatve potrebna previdnost, saj bi ozka razlaga in strogo razumevanje likvidnosti lahko hitro pripeljala do sklepa, da je mogoče pobotanje le s tako terjatvijo, ki je med strankama nesporna ali ugotovljena celo s pravnomočno sodbo, saj je le taka terjatev v celoti likvidna3. Če je mogoče dopustiti nekoliko ožjo razlago likvidnosti terjatve pri izvenpravdnem pobotanju4, je ni mogoče zagovarjati v primeru procesnega pobotanja. Procesno pobotanje je namreč poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka, pri katerem se v sodbi odloči o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot oziroma o tem, ali ta terjatev obstoji (odločba o obstoju ali neobstoju terjatve postane po tretjem odstavku 319. člena ZPP pravnomočna). V takem primeru zgolj „spornost“ ne more biti razlog, da se terjatev opredeli za nelikvidno in da sodišče odkloni odločanje o njenem obstoju (odgovor na dopuščeno vprašanje). Sodišči druge in prve stopnje zato nista ravnali pravilno, ko sta pobotni ugovor toženca zavrgli. Obstoj in višino sporne terjatve bi namreč lahko ugotovili v dokaznem postopku. Pri tem je bilo tudi sicer jasno, iz katerih dejanskih in pravnih podlag je terjatev izhajala. Vrhovno sodišče je tudi v sklepu VIII Ips 170/2018 z dne 18. 6. 2019 opozorilo na to, da nelikvidnost terjatve nima jasno določene vsebine oziroma je nelikvidna le tista terjatev, za katero je očitno, da ne obstaja, ki je zelo nedoločna, zelo dvomljiva, itd. Opozorilo je tudi, da celo terjatev iz naslova sorazmernega dela odpravnine iz šestega odstavka 91. člena ZDR-1, katere višina ni jasno določena in jo zakon veže na dogovor strank, brez posebnih kriterijev za nadaljnjo opredelitev višine, ni takšna, da je sodišče ne bi ugotavljalo.

11. Ne glede na navedeno pa je za pravilnost odločitve pomembno, da je toženka, še preden je dne 18. 1. 2018 vložila pobotni ugovor v tem sporu, od tožnika zahtevala plačilo iste terjatve s samostojno tožbo z dne 22. 6. 2016 (v odgovor je bila vročena 27. 7. 2016), ki jo je Delovno sodišče v Celju obravnavalo pod opr. št. Pd 137/2016. Z vročitvijo tožbe v odgovor je prišlo do nastopa litispendence skladu s tretjim v povezavi s prvim odstavkom 189. člena ZPP. Na nastop litispendence kot ovire za pobotanje je opozarjal tudi tožnik v odgovoru na pritožbo in v odgovoru na revizijo.

12. Sodišče na litispendenco pazi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 189. člena ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP). V skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP, se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora, kar pomeni, da o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, ni mogoče začeti nove pravde, ter obratno, da v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda5. V takem primeru mora sodišče v skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP pobotni ugovor zavreči. Toženka torej v tem sporu ne more uveljavljati pobotnega ugovora v zvezi s terjatvijo, glede katere je predhodno vložila samostojno tožbo, po tem, ko je bila ta tožba nasprotni stranki že vročena.

13. Sodišči druge in prve stopnje sta pobotni ugovor toženke napačno zavrgli iz razloga nelikvidnosti, vendar pa takšna napačna presoja na pravilnost končne odločitve ne vpliva. Ta je pravilna, saj bi bilo treba pobotni ugovor v konkretnem primeru zavreči iz drugega razloga, t.j. zaradi nastopa litispendence.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) mora tožnik toženki povrniti stroške revizije v znesku 335,99 EUR (nagrada za odgovor na revizijo 450 točk, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 2% od vrednosti storitve, skupaj z 22% DDV).

16. Vrhovno sodišče je v senatu, razvidnem iz uvoda tega sklepa, odločitev sprejelo soglasno.

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 3 III Ips 97/2016 z dne 18. 4. 2017, sklep X Ips 410/2012 z dne 4. 7. 2013. 4 Pri materialnem ugovoru ugasle pravice – ko se v pravdi uveljavlja terjatev, ki je prenehala zaradi pobotanja (izvenpravdno pobotanje), je nelikvidna npr. terjatev, ki ji dolžnik „kvalificirano“ nasprotuje, na primer tako, da je predmet drugega pravdnega postopka, ali terjatev, ki ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti ali je očitno neutemeljena (prim. sodbo II Ips 68/2016 z dne 25. 8. 2016). 5 II Ips 906/2007 z dne 5. 4. 2012.