Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na določbo 34. člena ZDSS-1 izvesti dokaze, tudi če so podani prepozno. Preiskovalno načelo v individualnem delovnem sporu velja omejeno, in sicer le, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva še vedno primarno odgovorne stranke skladno z razpravnim načelom in lahko sodišče izvaja dokaze po uradni dolžnosti šele v primeru, če kljub temu ne more ugotoviti vseh pravno relevantnih dejstev. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS določbe 34. člena ZDSS-1 ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Šele, če dokazi, ki so jih ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti. Preiskovalno načelo torej sodišča ne zavezuje k temu, da bi ugotavljalo dejstva, glede katerih stranki nista pravočasno predlagali izvedbe dokazov.

Spornega dne se tožnik ni bil več dolžan oglasiti na delu pri toženi stranki, zato je očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik pet dni neupravičeno izostal z dela (po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki IV izreka tako, da se točka IV v celoti na novo glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati: - trinajsto plačo oziroma božičnico za leto 2017 v višini 6.892,52 EUR bruto, od tega v korist tožeče stranke plačati pripadajoče davke in prispevke, neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 dalje do plačila pa plačati na račun tožeče stranke; - sorazmerni del trinajste plače oziroma božičnice za leto 2018 v višini 3.273,90 EUR bruto, od tega v korist tožeče stranke plačati pripadajoče davke in prispevke, neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila pa plačati na račun tožeče stranke. Višji tožbeni zahtevek v znesku 3.618,62 EUR, do vtoževanega zneska 6.892,52 EUR, pa se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti 30,75 EUR stroškov pritožbe v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka dalje do plačila.

IV. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe iz naslova obračuna in plačila denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2017 in 2018, postopek v navedenem obsegu ustavilo (točka I izreka). Razsodilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2016 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 18. 7. 2016, temveč je neprekinjeno trajalo v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi direktorja z dne 1. 1. 2002 do 21. 6. 2018 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika od 18. 7. 2016 do 21. 6. 2018 prijaviti pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije v vsa obvezna socialna zavarovanja in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, obračunati in plačati plače, pripadajoče regrese in ostale pravice iz delovnega razmerja, in sicer del plače za mesec julij 2016 v višini 5.146,51 EUR bruto, od tega zneska pristojnim blagajnam odvesti pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek, zmanjšan za znesek 1.640,31 EUR neto, ki ga je tožnik že prejel, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 8. 2016 dalje do plačila plačati na osebni račun tožnika, ter obračunati plače za čas od avgusta 2016 do vključno junija 2018 (do 21. 6. 2018) v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, od bruto zneskov v korist tožnika pristojnim blagajnam odvesti pripadajoče davke in prispevke, preostale neto zneske pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila plačati na osebni račun tožnika. Zahtevek za plačilo iz tega naslova po 21. 6. 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo.

Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika obračunati še neizplačani del regresa za leto 2016 v višini 299,00 EUR bruto, regres za leto 2017 v višini 1.123,00 EUR bruto in sorazmerni del regresa za leto 2018 v višini 842,00 EUR bruto, od teh zneskov v korist tožnika pristojnim blagajnam odvesti pripadajoče davke, preostali neto znesek pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za regres za leto 2016 od 1. 1. 2017 dalje do plačila, za regres za leto 2017 pa od 1. 1. 2018 dalje do plačila, plačati na osebni račun tožnika, ter tožniku obračunati sorazmerni del trinajste plače oziroma božičnice za leto 2016 glede na prisotnost tožnika na delovnem mestu do 7. 6. 2016, od tega v korist tožnika pristojnim blagajnam odvesti pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2017 dalje do plačila, pa plačati na osebni račun tožnika, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Zahtevek za plačilo iz tega naslova po 7. 6. 2016 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (prvi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo prispevkov od zneskov bruto regresa za letni dopust za leta 2016, 2017 in 2018 (drugi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati: trinajsto plačo oziroma božičnico za leto 2017 v višini 6.892,52 EUR bruto, od tega v korist tožeče stranke pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 dalje do plačila, pa plačati na osebni račun tožeče stranke v roku 8 dni, pod izvršbo; trinajsto plačo oziroma božičnico za leto 2018 v višini 6.892,52 EUR bruto, od tega v korist tožeče stranke pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, pa plačati na osebni račun tožeče stranke (točka IV izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku namesto reintegracije obračunati ustrezno denarno povračilo v višini 70.662,28 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov plačati na njegov osebni račun pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke V izreka). Zavrnilo je za 56.820,56 EUR višji zahtevek iz tega naslova in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred iztekom paricijskega roka (drugi odstavek točke V izreka). Nadalje je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke (točka VI izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.360,17 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo prispevkov za regres za leta 2016, 2017 in 2018) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo tožnikove stroške pritožbe, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje dosoditi najvišjo možno odškodnino namesto reintegracije, to je 18 plač. Pri toženi stranki je bil zaposlen 32 let, je starejši delavec in praktično nezaposljiv. Sodišče je prezrlo tožnikove navedbe, da je upravičeno pričakoval, da bo pri toženi stranki zaposlen do konca delovne dobe, saj je šlo za družinsko družbo, v kateri je bil pred protipravno odsvojitvijo deležev vseskozi večinski družbenik. Upoštevaje ostale okoliščine, ki so privedle do nezaposlenosti tožnika (tožnikov 87-letni oče je kot domnevni prokurist protipravno odsvojil lastni delež tožene stranke in ga precej pod tržno vrednostjo prodal svojemu vnuku brez vednosti tožnika, pri tem pa dosegel, da tožnik ni imel več večine glasovalnih pravic ter tožnika razrešil z mesta direktorja) ter glede na okoliščine, v katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (najprej mu je bila podana redna odpoved, vendar ga tožena stranka ni odjavila iz zavarovanj, nato pa mu je še izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi) gre za tako zavržno ravnanje, da tožniku tudi zaradi tega pripada maksimalna možna odškodnina. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni iskal zaposlitve, ne more vplivati na odmerjeno odškodnino namesto reintegracije v tolikšnem delu, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Glede 13. plače oziroma božičnice za 2016, 2017 in 2018 navaja, da je do božičnice upravičen skladno z drugim odstavkom 2. člena Pravilnika o pravici izplačila, pogojih za pridobitev plačila in merilih za izplačilo dela plače za poslovno uspešnost in božičnico. Skladno z navedenim členom delavec pridobi pravico do božičnice, če je na dan izplačila zaposlen pri toženi stranki. Glede na to, da tožnik od 6. 6. 2016 dalje ni bil prisoten na delovnem mestu zgolj zato, ker mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da mu izplačilo tega zneska ne pripada. V primeru ugotovitve nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi se vzpostavi stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Glede zavrnitve potnih stroškov pooblaščenke tožnika navaja, da so bili stroški na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana potrebni stroški za pravdo. Gre za kompleksno zadevo in pravico tožnika, da ga v postopku zastopa pooblaščenka, ki si jo je sam izbral in ki ji zaupa, posebej glede na dejstvo, da gre pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vseh okoliščinah, povezanih s samo odpovedjo, za precej osebno zadevo. Pooblaščenka ga je zastopala tudi v drugih zadevah proti toženi stranki in je seznanjena s celotno problematiko sporov, povezanih s toženo stranko, je pa tudi strokovnjakinja za delovno pravo. Tožnik ima pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, iz katerega izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika. Ne gre za nesorazmerno visoke stroške, do katerih tožnik ne bi bil upravičen. Sklicuje se na stališče, ki ga je Višje sodišče v Mariboru zavzelo v sodbi opr. št. I Cpg 34/2018 dne 26. 4. 2018. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožene stranke, in sicer dopis z dne 14. 6. 2016 in z dne 6. 7. 2017 ter ni zaslišalo predlaganih prič A.A. in B.B.. Meni, da je obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov (nepravočasnost) neustrezna, saj gre za pavšalen zapis, ki ga ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je dokazni predlog z vpogledom v oba zgoraj citirana dopisa in zaslišanji predlaganih prič podala v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2018. Vloga je bila dana znotraj roka in jo je posledično šteti za pravočasno, enako tudi v njej podane dokazne predloge. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je nekatere dokazne predloge, ki so bili prav tako podani v tej pripravljalni vlogi, izvedlo (izjava C.C. z dne 23. 6. 2017 in zapisnik okrožnega sodišča v Celju v zadevi I Pd 246/2016). Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu s 34. členom ZDSS-1 (preiskovalno načelo) samo izvesti dokaze, v kolikor so ti pomembni, da se ugotovijo pomembne okoliščine. V konkretnem primeru je bistveno vprašanje, ali je bil tožnik po 6. 6. 2016 seznanjen, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato bi bilo nujno prebrati dopis D.D. z dne 14. 6. 2016, saj je iz dopisa razvidno, da je bilo tožniku na povsem nedvoumen način že takrat povedano, da mu z 6. 6. 2016 delovno razmerje ni prenehalo. A.A. pa je bil prisoten ob pogovorih D.D. s tožnikom, prav tako mu je izročil dopis z dne 22. 6. 2016 ter bi lahko pojasnil, o čem sta se tožnik in D.D. pogovarjala. Izvedba predlaganih dokazov je bila nujna za odločanje v tem postopku, saj nasprotujejo izjavam tožnika, ki jim je sodišče povsem nekritično sledilo, da nikoli ni bil obveščen, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še ni prenehalo. B.B. pa bi lahko pojasnil, na kakšen način se je izvajala kontrola tožnikovega bolniškega staleža. Zaradi kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bila toženi stranki kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do neodvisnega in poštenega sojenja iz 125. člena Ustave. Sodišče ni odločalo o vseh dokaznih predlogih tožene stranke, saj ni odločeno o elektronskem sporočilu z dne 15. 2. 2018, ki ga je prejela tožena stranka, in s katerim je potrjeno, da je bil tožnik 7. 7. 2016 najavljen na sestanek pri nemških partnerjih tožene stranke. Navaja, da je bil tožniku 28. 6. 2016 vročen sklep, ki pa ne predstavlja zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakoniti zastopnik tožene stranke E.E. ter prokurist D.D. sta pojasnila, da gre za poočitev skupščinskega sklepa, sprejetega na skupščini tožene stranke dne 6. 6. 2016, da je tožniku mandat potekel že 13. 2. 2016. Ker je bil tožnik po 6. 6. 2016 obveščen, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, ga sklep z dne 23. 6. 2016 ne opravičuje, da se 18. 7. 2016 po zaključku bolniškega staleža ni zglasil na delovnem mestu. Sodišče se ni opredelilo do dopisa tožene stranke z dne 1. 7. 2016, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zadevi Pd 174/2016 je sodišče presojalo zgolj veljavnost odpovedi z dne 23. 6. 2016, v tem postopku pa je upoštevalo tudi celotno dogajanje po 6. 6. 2016, kar vključuje tudi dogajanje po 28. 6. 2016, ko je bil navedeni sklep tožniku vročen. Treba je ugotoviti, ali je bil tožnik dobroveren ali ne. Sodišče se ni opredelilo do navedbe, da je imel tožnik v spornem obdobju na voljo pravno pomoč in da je v postopku izredne odpovedi podal pisni zagovor. Glede na navedbe v dopisu pooblaščenke tožnika, da tožena stranka tožnika še vedno ni odjavila iz socialnih zavarovanj, je tožnik vedel, da mu delovno razmerje v tem obdobju še ni prenehalo. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da mu je delovno razmerje prenehalo že 6. 6. 2016. Opozarja, da sodišče ne sme zanemariti dejstva, da je tožnik 1. 7. 2016 toženo stranko obvestil, da je še vedno v bolniškem staležu. Z dnem poteka mandata je nastopila dolžnost tožene stranke, da tožniku ponudi novo delovno mesto ter z njim sklene novo pogodbo o zaposlitvi, v kolikor bi slednji s tem soglašal. Tožnik je upravičen do bruto plače v višini 1.450,00 EUR glede na določbe kolektivne pogodbe in njegovo izobrazbo. Glede plačila denarnega povračila namesto reintegracije v znesku 70.626,28 EUR oziroma 13 povprečnih tožnikovih plač navaja, da je ta odločitev pravno zmotna, znesek pa pretiran. Tožnik je po svoji izobrazbi strojnik, torej kader, za katerega vlada večje povpraševanje na trgu dela. Dejstvo, da ni našel nove zaposlitve, je posledica njegove lastne pasivnosti, kar pa ne more iti v breme tožene stranke. Vsakdo se mora vzdržati ravnanja, ki drugemu povzroča škodo, kar bi moralo sodišče upoštevati pri sorazmernem zmanjšanju odškodnine po 171. členu OZ. Sodišče je neutemeljeno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke, ki se je nanašal na terjatev tožene stranke v višini 133.765,80 EUR. O ugovoru ni odločilo v celoti, saj je tožena stranka 15. 6. 2016 podala še dodatni pobotni ugovor v višini 27.538,00 EUR.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke, predlagali njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke:

8. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi uveljavljano kršitvijo načela do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do neodvisnega in poštenega sojenja iz 125. člena Ustave, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem prič A.A. in B.B. ter z vpogledom in branjem dopisov z dne 14. 6. 2016 in 6. 7. 2017. Pravilno je ugotovilo, da so navedeni dokazni predlogi podani prepozno. Takšno odločitev je mogoče v celoti preizkusiti, saj so bili predlagani v pripravljeni vlogi z dne 15. 2. 2018, potem ko je sodišče prve stopnje 1. 2. 2018 že opravilo prvi narok za glavno obravnavo. Glede na to, da je na navedenem naroku toženi stranki dodelilo rok 15 dni, da odgovori (le) na navedbe tožnika iz pripravljalne vloge, prejete 31. 8. 2018, je utemeljeno izvedlo le tiste dokaze, ki jih je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2018 predlagala v zvezi z odgovorom na tožnikovo pripravljalno vlogo, ne pa tudi tistih, ki bi jih lahko tožena stranka predlagala že pred prvim narokom za glavno obravnavo oziroma pred prejemom tožnikove pripravljalne vloge z dne 31. 8. 2018. 9. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) izvesti dokaze, tudi če so podani prepozno. Preiskovalno načelo v individualnem delovnem sporu velja omejeno, in sicer le, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva še vedno primarno odgovorne stranke skladno z razpravnim načelom in lahko sodišče izvaja dokaze po uradni dolžnosti šele v primeru, če kljub temu ne more ugotoviti vseh pravno relevantnih dejstev.1 Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS določbe 34. člena ZDSS-1 ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Šele, če dokazi, ki so jih ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti.2 Preiskovalno načelo torej sodišča ne zavezuje k temu, da bi ugotavljalo dejstva, glede katerih stranki nista pravočasno predlagali izvedbe dokazov.

10. Tudi sicer je treba ugotoviti, da je tožena stranka z navedenimi dokaznimi predlogi hotela dokazati, da je bil tožnik seznanjen, da je v delovnem razmerju tudi po 6. 6. 2016. Vendar pa je bilo že s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 174/2016 z dne 9. 3. 2017 pred Delovnim sodiščem v Celju razsojeno, da je bil tožniku 28. 6. 2016 vročen sklep z dne 23. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 6. 6. 2016, ter da sklep o ugotovitvi prenehanja delovnega razmerja z dne 23. 6. 2016 smiselno predstavlja redno odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi direktorja z dne 1. 1. 2002. Glede na to je dokazovanje tožnikove domnevne seznanjenosti s trajanjem delovnega razmerja brezpredmetno.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.3 To kršitev najprej uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik s toženo stranko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto direktorja, saj meni, da pogodba ni bila sklenjena za nedoločen čas. Pritožba protispisno navaja, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002 (A 1) ni bila sklenjena za nedoločen čas. V sklepu z dne 23. 6. 2016 (ki je po vsebini redna odpoved pogodbe o zaposlitvi) je tožena stranka navedla, „da sta delavec in delodajalec po tem, ko je bil delavec dne 13. 12. 2001 na skupščini delodajalca imenovan za direktorja družbe, dne 1. 1. 2002 sklenila Individualno pogodbo o zaposlitvi. S tem sta sklenila delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom, pri čemer je mandat omejen na 5 let...“. Tožena stranka je torej sama štela, da gre za zaposlitev za nedoločen čas. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, skupaj z aneksom z dne 1. 2. 2005 (A 16), izvrševala do odpovedi 6. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je, glede na to, da tožnik po razrešitvi s funkcije ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, pogodbo iz leta 2002 pravilno upoštevalo kot podlago za priznanje pravic iz delovnega razmerja tudi po nezakoniti odpovedi. Tudi če v pogodbi ni izrecno navedeno, da je sklenjena za nedoločen čas, je glede na navedeno treba šteti, da je sklenjena za nedoločen čas, ne glede na prenehanje tožnikovega mandata direktorja tožene stranke, zato je tožnik tudi za čas po 6. 6. 2016 upravičen do reparacije po pogodbi iz leta 2002, saj druge pogodbe stranki po prenehanju mandata direktorja nista sklenili. Zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za zaposlitev za nedoločen čas, ni mogoče šteti za kršitev po 14. oziroma po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Navedeni kršitvi postopka tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z navedbo, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do njenih navedb, da je bil tožnik s strani D.D. večkrat opozorjen, da je v delovnem razmerju tudi po 6. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi s 6. 6. 2016, zato ni mogel šteti, da je še vedno v delovnem razmerju in da se mora po koncu bolniškega staleža zglasiti na delu. Dejstvo, da naj bi D.D. tožniku ponudil novo pogodbo o zaposlitvi, v ničemer ne vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje, posebej glede na jasen zapis v dopisu z dne 22. 6. 2016 (B 2), ki ga je D.D. poslal tožniku, in sicer, da „ti je delovno razmerje dne 7. 6. poteklo, kar je ugotovila tudi skupščina družbenikov dne 6. 6. 2016“.

13. Uveljavljeni kršitvi nadalje nista podani s tem, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do navedb tožene stranke, da je imel tožnik v spornem obdobju na voljo pravno pomoč. Dejstva, da je tožnikova pooblaščenka konec julija 2016 toženo stranko pozvala, naj tožnika (na podlagi redne odpovedi z dne 23. 6. 2016) odjavi iz zavarovanj, ni mogoče šteti, kot da bi tožnik štel, da mu pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, temveč nasprotno, da si bo zaradi redne odpovedi lahko po odjavi iz zavarovanj uredil status brezposelne osebe. Zaradi tega sodbi ni mogoče očitati, da bi bili razlogi med seboj v nasprotju. Prav tako teh kršitev določb postopka ne dokazujejo pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku po 6. 6. 2016 ponudila novo delovno mesto. To glede na zgoraj obrazloženo ne dokazuje, da mu pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da se je hotel tožnik 7. 7. 2016 udeležiti sestanka pri poslovnih partnerjih tožene stranke v Nemčiji. Ta navedba namreč ni bistvena. Tudi če bi se tožnik dejansko dogovarjal za sestanek, to ne vpliva niti na ugotovitev, da mu je bila takrat že odpovedana pogodba o zaposlitvi, niti da bi kršil navodila osebnega zdravnika v zvezi z zapustitvijo kraja bivanja v času bolniškega staleža, saj do sestanka ni prišlo. Zato sodišče tudi ni kršilo določb postopka, ker se ni posebej opredelilo do elektronskega sporočila z dne 15. 2. 2018, ki naj bi dokazovalo nameravani sestanek tožnika v Nemčiji.

14. Nadalje pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s tem, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do njenih navedb, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti, ko se ni odzval na pozive detektivov, ki sta ga 7. 7. 2016 kar trikrat obiskala na domu in mu pustila obvestilo o kontroli bolniškega staleža. Ugotovljeno je namreč, da tožnik ni odpotoval iz kraja bivanja, v času obiskov detektivov pa je bil na obisku pri sosedi F.F.. Tožena stranka z uveljavljanjem kršitve določb pravdnega postopka dejansko izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in materialnopravno presojo, da kršitev ni podana, saj se zavzema za to, da tožnikovo neodzivanje na pozive detektivov, če ga sodišče ne bi štelo za kršitev po 8. točki prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), vseeno pomeni kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar pa ni utemeljeno.

15. Navedena kršitev določb postopka tudi ni podana s tem, ker naj sodišče prve stopnje ne bi odločilo o celotnem pobotnem ugovoru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno niti ne bi pomenilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi če sodišče ne bi odločilo o celotnem pobotnem ugovoru. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče odločilo o celotnem pobotnem ugovoru, ki ga je pravilno zavrglo, ker terjatev ni likvidna oziroma je sporna.

16. Izpodbijana sodba torej vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. V sodbi tudi ni nasprotja med ugotovitvami o vsebini posameznih dokazov in med samimi temi dokazi.

17. Glede na že zgoraj delno podane razloge, pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi tožnik vedel, da je po 6. 6. 2016 še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Prav nasprotno, glede na jasen zapis v odpovedi z dne 23. 6. 2016 in v dopisu D.D. z dne 22. 6. 2016, je bil tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje prepričan, da mu je delovno razmerje prenehalo s 6. 6. 2016. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je šlo v sklepu z dne 23. 6. 2016 le za poočitev prenehanja mandata direktorja, saj je bilo v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 174/2016 s sodbo z dne 9. 3. 2017 pravnomočno razsojeno, da navedeni sklep predstavlja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na drugačno odločitev od izpodbijane tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnik 1. 7. 2016 obvestil toženo stranko, da je še v bolniškem staležu. Tožnik je bil namreč od 7. 6. 2016 do 15. 7. 2016 neprekinjeno v bolniškem staležu, ter gre za enak pravni položaj, kot ga določa tretji odstavek 116. člena ZDR-1, torej da mu na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje preneha z dnem, ko mu preneha bolniški stalež, če je od odpovedi dalje neprekinjeno v staležu, pri čemer je v konkretni zadevi odločilno tudi to, da tožena stranka v odpovedi ni določila odpovednega roka. Tudi eventualni dopis z dne 15. 6. 2016, v katerem naj bi D.D. tožniku predlagal, da opravlja delo kot zastopnik ter od sklenjenih poslov dobiva plačilo v obliki provizij, ne pomeni, da tožniku ni bila že podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšni dogovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj bi le sklenitev nove pogodbe lahko pomenila dejstvo, da bi se tožnik ponovno zaposlil pri toženi stranki. Vse zgoraj navedeno pomeni, da eventualno prizadevanja D.D., da bi tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi oziroma, da naj bi mu tožena stranka ponudila drugo možnost pogodbenega sodelovanja, v ničemer ne dokazuje, da mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi z dne 23. 6. 2016. 18. Po 15. 7. 2016 se torej tožnik ni bil več dolžan oglasiti na delu pri toženi stranki, zato je očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2016, da je tožnik pet dni neupravičeno izostal z dela (po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) v času od 18. 7. 2016 do 23. 7. 2016, neutemeljen. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni pokazal zainteresiranosti oziroma da bi bil pasiven glede udeležbe na zagovoru, na katerem bi se lahko prepričal o tem, da je še vedno v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je neutemeljen očitek tožene stranke v izredni odpovedi o kršitvi bolniškega staleža po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnik, glede na to, da je bil od 28. 6. 2016 dalje utemeljeno prepričan, da mu je delovno razmerje 6. 6. 2016 prenehalo, ni mogel kršiti navodil osebnega zdravnika. Kljub temu stališču je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnik navodil osebnega zdravnika ni kršil. Tožena stranka mu je namreč neutemeljeno očitala, da je kršil bolniški stalež s tem, ko se 7. 7. 2016 ob kontroli bolniškega staleža med 10.15 do 15.30 ure ob treh obiskih detektivov ni nahajal doma in se tudi ni odzval na puščene pozive detektivov v hišnem predalčniku. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da je tega dne dolgo spal, kasneje pa je bil na obisku pri sosedi F.F., kar je ta v svoji izpovedi potrdila. Glede na to, da je bilo tožniku v času bolniškega staleža svetovano gibanje v naravi s sprehodi in sprostitvene aktivnosti, kar izhaja iz izpovedi in dopisa osebnega zdravnika tožnika dr. G.G. z dne 19. 7. 2016 (priloga B7), pri čemer bi tožnik celo lahko zapustil kraj bivanja, so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ti očitki neutemeljeni. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je izredna odpoved z 5. 8. 2016 nezakonita, da je delovno razmerje trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 21. 6. 2018, to je do odločitve sodišča prve stopnje, in da je tožnik za obravnavano obdobje upravičen do reparacije.

19. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do denarnega povračila namesto reintegracije v višini 13 plač. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1 prizna sodišče ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kar 32 let, da je tožena stranka tožniku najprej redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, da je bila tožniku potem še enkrat izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ter da je glede na svojo starost težko zaposljiv oziroma nezaposljiv. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine, ki pomenijo podlago za določitev višine, pravilno ugotovilo ter tožniku prisodilo odškodnino v višini 13 plač. Pritožbeno sodišče se strinja s takšno odločitvijo, saj meni, da je v zadevi bistveno tudi dejstvo, da je treba izhajati iz same višine tega povračila v znesku 70.662,28 EUR, ki pomeni ustrezno povračilo za odpoved pravici do reintegracije. Gre sicer za sorazmerno visok znesek, ki pa v konkretnem primeru ustreza standardu iz 118. člena ZDR-1. Tožena stranka torej neutemeljeno navaja, da bi moral biti znesek nižji.

20. Glede višine reparacije je bistveno, da tožnik pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002 ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki bi določala drugačno, nižjo plačo tožnika, in ki bi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002 znova pričela veljati. Zato je tožnik tudi za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi upravičen do plače, ki jo je imel na delovnem mestu direktorja. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu pravilno ugodilo zahtevku po reparaciji in tožniku priznalo za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi mesečno nadomestilo plače v višini, kot je razvidna iz izreka sodbe.

21. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo o celotnem pobotnem ugovoru, glede katerega je pravilno odločilo, da se zavrže, ker terjatev ni likvidna v smislu, da je sporna in da o tem potekajo postopki pred sodiščem. Pritožbena navedba torej v tem delu ni utemeljena, zato je glede na vse zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo.

K pritožbi tožnika:

22. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje ugotovljeno, da je v delovnem razmerju od nezakonitega prenehanja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožniku za celotno obdobje priznano delovno razmerje pri toženi stranki, je upravičen tudi do božičnice oziroma 13. plače za leto 2017 in do sorazmernega dela božičnice za leto 2018. Z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi se je namreč vzpostavil pravni položaj, kot da je bil tožnik celotno obdobje zaposlen pri toženi stranki, zato ni utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do božičnice glede na določbo drugega odstavka 1. člena Pravilnika o pravici izplačila, pogojih za pridobitev plačila in merilih za izplačilo dela plače za poslovno uspešnost in božičnico v podjetju (Pravilnik - B 98), ki določa, da delavec pridobi pravico do izplačila dela plače za poslovno uspešnost in božičnico, če je na dan izplačila dela predmetnih zneskov zaposlen v podjetju. Glede na to, da drugi odstavek 2. člena Pravilnika določa, da je delavec upravičen do izplačila plače za poslovno uspešnost in božičnico v skladu oziroma sorazmerno s svojo prisotnostjo na delovnem mestu v posameznem koledarskem letu, je tožnik za leto 2017 in sorazmerni del leta 2018 upravičen do izplačila božičnice. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu, glede na to, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo, pritožbi tožnika v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v točki IV izreka tako, da je tožniku dosodilo znesek božičnice za leto 2017 v znesku 6.892,52 EUR in za leto 2018 znesek 3.273,90 EUR (sorazmerni del od 6.892,52 EUR do 21. 6. 2018), glede odločitve o preostalem delu zahtevka za plačilo božičnice za leto 2018 pa pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

23. Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da bi mu morala tožena stranka plačati višje denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Tožnik v pritožbi ne navede ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na to, da bi bil upravičen do višjega nadomestila, oziroma česar sodišče prve stopnje že ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi.

24. V zvezi s priglašenimi stroški pooblaščenca se pritožbeno sodišče strinja, da se stroški, ki jih je imela pooblaščenka tožnika na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana, ne štejejo za potrebne stroške pooblaščenca, saj ima ta sedež izven kraja sedeža sodišča. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča (v tem delovnem sporu ima tožena stranka sedež v H., tožnik živi v I., pooblaščenka pa ima sedež v Ljubljani) in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po OT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v številnih zadevah, npr. opr. št. Pdp 1232/2010 z dne 17. 2. 2011, Pdp 1001/2013 z dne 15. 11. 2013, Pdp 158/2017 z dne 25. 5. 2017 in še v številnih podobnih primerih, zato tudi sklicevanje pritožbe na stališče, ki ga je Višje sodišče v Mariboru zavzelo v sodbi opr. št. I Cpg 34/2018 dne 26. 4. 2018, ni odločilno.

25. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklep o zavrženju pobotnega ugovora sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

26. Ker je tožnik delno uspel v pritožbenem postopku, mu pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 14,36 %. V tem obsegu je upravičen do sorazmernega povračila stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče mu je priznalo 375 točk po OT (172,12 EUR), pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 2 % ter 22 % DDV. Tožena stranka mu je glede na njegov uspeh s pritožbo dolžna povrniti 30,75 EUR stroškov postopka.

27. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

28. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj nista bistveno prispevala k rešitvi spora (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 594/2007 z dne 8. 6. 2007. 2 Primerjaj sklep VS RS opr. št. VIII Ips 59/2013 z dne 3. 9. 2013. 3 Tožnik obe kršitve uveljavlja skupaj, pri čemer v večini primerov niti ne navede, katera kršitev naj bi pomenila bistveno kršitev po 14. točki in katera po 15. točki drugega dostavka 339. člena ZPP.