Jedro

Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ko je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, z izpovedbami prič in zaslišanji strank (in ko bi torej bilo mogoče očitati sodišču, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje), temveč je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tudi tokrat zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je od tožencev terjal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2,350.000,00 SIT s pripadki in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 465.004,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, ker je glede tožniku s pasjim ugrizom nastale škode ugotovilo, da ni dokazano, da bi tožnika v bližini domačije tožencev 3.12.1993 okrog 21.20 ure napadel in obgrizel prav pes tožencev.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Prvo navedeni očitek procesno-pravne narave je tožnik namenil tako sodišču prve stopnje, kot tudi sodišču druge stopnje, ki da "kljub izčrpni, argumentirani, z vsemi obrazložitvami podkrepljeni pritožbi tožeče stranke ni prisluhnilo in je potrdilo prvostopno sodbo z obrazložitvijo, kot bo v nadaljevanju navedeno, je seveda pravna novota, ki je do sedaj v pravni praksi ni bilo mogoče zaslediti" in da "tudi sicer drugostopna sodba nima obrazložitve, oziroma se v obrazložitvi pavšalno in skopo navaja nekaj, kar je v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi, izjavami prič in končno v nasprotju tudi s samimi izjavami pravdnih strank, oz. njihovih zaslišanj, tako da je očitek v smeri bistvene kršitve določb ZPP, kot se navaja zgoraj, v vsakem primeru podan, še več, tožeča stranka trdi, da je sodišče že na podlagi izvedenih dokazov imelo možnost z gotovostjo, brez najmanjšega dvoma zaključiti, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, o tem ne more biti nobenega dvoma; ker tega ni storilo, je tako tudi kršilo materialno pravo". V nadaljevanju revizijskih navedb tožnik nato poudarja dokazni pomen obvestila oziroma dopisa Zavoda za zdravstveno varstvo Murska Sobota z dne 26.7.2000 (na list. št. 37 spisa), ki ga po natančnem povzetku njegove vsebine v reviziji oceni za odločilen dokaz v oporo sklepanju, da je tožnika ugriznil prav pes tožencev. Kot skladno z vsebino tega dopisa ocenjuje tožnik tudi izpovedbo priče Š. K., ki jo v temu ustreznem delu prav tako povzame v reviziji. Nadalje tožnik v reviziji očita sodišču prve stopnje, da v dokaznem sklepu dopisa Antirabične ambulante Murska Sobota sploh ni navedlo, spričo obrazložitve v petem odstavku na 2. strani prvostopenjske sodbe pa da je tožnikov dokazni predlog glede poizvedb pri tej ambulanti zavrnilo (kot da tega dokaza ne bi že prej izvedlo), sodišču druge stopnje pa očita, da o dokazu s poizvedbami pri antirabični ambulanti nima v svoji sodbi nobenih razlogov. Da bo ironija še večja, je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe tožnika poučilo, da je v okviru dokaznega bremena sam dolžan ponuditi konkretne dokaze in da je zahtevo po poizvedbah upravičen nasloviti na sodišče šele v primeru predhodnega lastnega neuspeha s pridobivanjem dokazov. Tožnik se sprašuje, zakaj bi moral tudi še sam poskrbeti za pridobitev potrebne dokumentacije po tem, ko je vendar sodišče njegovemu dokaznemu predlogu v smeri poizvedb ugodilo in predhodno že samo zaprosilo za potrebno dokumentacijo. V reviziji tožnik nato še analizira izpovedbe v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič in strank s tem, da povzema dele njihovih izpovedb, jih primerja in dokazno oceni kot take, ki logično potrjujejo njegovo verzijo nastanka poškodb - torej z ugrizom psa prav tožencev, sicer pa končno zatrjuje tudi še kršitev njegove pravice do naravnega sodnika glede na drugačno sestavo senata ob drugem odločanju na drugi stopnji v primerjavi s prvotno sestavo senata, ki je ob prvem odločanju na drugi stopnji že zavzel stališče, da je spričo povzročitve škode z nevarno stvarjo na toženi stranki breme dokazovanja, da njen pes ni ugriznil tožnika. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge oziroma obeh stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS; št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov - nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Slednje navedena zakonska določba izključuje sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tega opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, kar pomeni, da ga zgolj trditev v reviziji o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona sama po sebi še ne narekuje. Zato je bilo treba najprej dognati, v čem vidi tožnik to, sodiščema obeh stopenj očitano, procesno kršitev in kako jo utemeljuje. Ker s tem povezane revizijske navedbe niso v celoti in povsem jasne in razumljive, jih je revizijsko sodišče v narekovajih dobesedno povzelo, da jim ne bi samo pripisalo vsebine ali pomena, ki ga morda nimajo. Za del revizijskih navedb, ki so v tolikšni meri smiselne, da terjajo odgovor, velja, da jim niti v primeru, da bi bile točne, ne bi bilo mogoče pripisati posledice bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta namreč ni podana, ko je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, z izpovedbami prič in zaslišanih strank (in ko bi torej bilo mogoče očitati sodišču, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje), temveč je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takega nasprotja pa tožnik niti ne zatrjuje, sploh pa ga ne konkretizira in obrazloži. V zvezi z nadaljnjim revizijskim očitkom procesnopravne narave, ki se nanaša na usodo predlaganega in tudi izvedenega, vendar (v sodbah sodišč prve in druge stopnje) neupoštevanega dokazovanja s po opravljenih poizvedbah pridobljenimi podatki Zavoda za zdravstveno varstvo Murska Sobota, je treba sicer pritrditi tožniku, da ni bilo ovir za upoštevanje tega dokaza ne v določbah 286. člena sedaj veljavnega ZPP (na poizvedovanje po podatkih antirabične ambulante tega zavoda je bilo sodišče napoteno po prvotno opravljenih poizvedbah pri Veterinarski postaji Lendava, ki jih je tožnik v dokazne namene predlagal že v pripravljalni vlogi z dne 1.12.1995), niti v nepomembni okoliščini o načinu pridobitve podatkov oziroma obvestila navedenega zavoda. To pomeni, da bi neupoštevanje tega dokaza iz razlogov v izpodbijani sodbi (smiselno zato, ker ga ni ponudil tožnik, temveč si ga je sodišče po opravljenih poizvedbah na predlog tožnika samo priskrbelo) sicer lahko imelo za posledico kot revizijski razlog upoštevno relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), vendar pod še nadaljnjim pogojem - da bi ta kršitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Možnost nastopa slednje navedenih učinkov pa izključuje obvestilu zavoda za zdravstveno varstvo - antirabične ambulante imanentna lastnost neprimernega dokaza za dokazovanje v tej pravdi ključnega spornega vprašanja: čigav pes je ugriznil tožnika. Odgovora na to vprašanje ni v stanju ponuditi zavod za zdravstveno varstvo, ki ni izvedel s tem v zvezi nobenega postopka v smeri ugotavljanja dejstev, temveč je le evidentiral trditve tožnika.

Glede revizijskih navedb v delu, v katerem tožnik z njimi analizira izpovedbe v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič in strank s tem, da povzema dele njihovih izpovedb, jih primerja in vrednoti kot take, ki po njegovem mnenju narekujejo logični sklep o resničnosti njegove trditve, da ga je ugriznil pes tožencev, pa velja, da pomenijo izpodbijanje dokazne ocene v obrazložitvah sodb sodišč prve in druge stopnje. Na podlagi takih navedb tožnik v postopku z revizijo ne more biti deležen uspeha, saj spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To hkrati pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Ker po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ni dokazano, da je bila tožniku povzročena škoda z ugrizom psa tožencev, je pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

V zvezi s tožnikovimi trditvami o kršitvi njegove pravice do naravnega sodnika glede na drugačno sestavo senata ob drugem odločanju na drugi stopnji v primerjavi s prvotno sestavo senata pa zadošča pojasnilo, da je bila ob ponovnem odločanju na drugi stopnji zadeva dodeljena sodnici poročevalki, ki je v tej vlogi nastopala že ob prvem odločanju na drugi stopnji - kar je v skladu s pravili Sodnega reda, medtem ko je sestava senatov za odločanje o pravnih sredstvih vnaprej določena z letnim razporedom sodnikov sodišča druge stopnje. Da bi senat sodišča druge stopnje ob prvem odločanju o tožnikovi pritožbi zavzel stališče, da je spričo povzročitve škode z nevarno stvarjo na toženi stranki breme dokazovanja, da njen pes ni ugriznil tožnika (in ki bi bilo tudi sicer napačno), pa iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje z dne 6.5.2003, opr. št. Cp 3039/2000, nikakor ne izhaja.

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.