Jedro

Tožnik svojo prošnjo utemeljuje z družinskimi težavami, ki so nastale po smrti njegovega očeta. Razmere in razlogi, ki jih je navajal kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, nikakor ne morejo predstavljati preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ.

Navedbe tožnika v zvezi z zatrjevanim preganjanjem zaradi njegove romske narodnosti so ob upoštevanju dejstva, da tega sploh ni navedel kot neposreden vzrok za zapustite izvorne države, nezadostne, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ. Tudi dejanj, ki so povezana z dejstvom, da ima tožnik v izvorni državi težave s svojo mamo in njenim partnerjem, ni mogoče šteti za dejanja preganjanja.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Odredila je, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Ker je mladoletnik in je prišel v Republiko Slovenijo brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, mu je Center za socialno delo Vič - Rudnik postavil zakonitega zastopnika - Slovensko filantropijo, Center za psihosocialno pomoč beguncem. Slovenska filantropija pa je za zastopanje tožnika pooblastila A.A. Zakonita zastopnica je za zastopanja tožnika v postopku priznanja mednarodne zaščite pooblastila tudi B.B., sodelavko Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij. Tožnik je v prošnji navedel, da je izvorno državo Bosno in Hercegovino zapustil 2. 10. 2010. Odšel je na pot proti Brčkem, nato pa z avtobusom do Županije na Hrvaškem in nato naprej proti Zagrebu in Varaždinu. Od tam je prišel v Slovenijo. Do Ljubljane se je odpeljal z avtobusom. Iz izvorne države je odšel zato, ker si ni več želel živeti skupaj s svojo mamo. Težave so se začele, ko mu je umrl oče in se je njegova mama začela dobivati s človekom, s katerim so pozneje vsi skupaj živeli v isti hiši. Marsikaj je moral preživeti. Materin novi partner je veliko pil, se drogiral in bil velikokrat v zaporu. Odkar se je njegova mama začela dobivati z njim, ga je puščala samega doma tudi po dvajset ali trideset dni. Na Centru za socialno delo Tuzla so mu svetovali, naj ostanejo vsi trije skupaj. Mama in njen partner sta ga maltretirala, to pomeni, da so se zelo veliko prepirali. Materin partner je domov vodil svojo druščino, zaradi česar zaradi njihovega pitja in drogiranja ni mogel spati, zjutraj pa je vseeno moral v šolo, čeprav je premalo spal. V šoli so mu pomagali sošolci, da je končal osnovno šolo. Socialni delavec je poznal razmere, vendar ni mogel njegovi mami reči, naj pusti svojega partnerja in ostane samo s tožnikom. Mama in njen partner ga sicer nikoli nista pretepala, sta sicer poskušala, ampak je vedno pobegnil. Nanj sta vpila. Novi partner je hotel imeti mamo samo zase, tožnik pa meni, da bi morala biti z njim, saj je tako odločil socialni delavec. Želela sta se ga znebiti, vendar tega nista mogla storiti, ker je bil mladoleten. Nikoli ga nista silila, da bi se drogiral. Mama mu je kupovala zelo malo hrane, zaradi česar je bil velikokrat lačen, pa tudi kurjave niso imeli. Nazadnje sta ga tako maltretirala en večer pred dnevom, ko je zapustil BiH. Mami je prej povedal, da bo pobegnil od doma. Odkar je odšel od doma, ni bil več v stiku z mamo in je tudi ne bo obvestil o tem, kje je. Z njo ne želi imeti nobenih stikov, prav tako pa ne želi oditi v kakšen dom. Dogodke je večkrat prijavil na policijo, policisti so prišli, povedal jim je, kako je bilo in s tem se je končalo. Policija ni njegove mame in njenega partnerja nikoli kaznovala zaradi teh dogodkov. Za mednarodno zaščito prosi zato, ker v BiH nima nikogar, poleg tega je po narodnosti Rom, teh pa nihče ne mara. Nikoli več ne želi videti svoje mame, saj se je po smrti njegovega očeta zelo spremenila. V BiH ne spoštujejo Romov, kot Rom zelo težko dobiš zaposlitev ne glede na to, kakšna je tvoja izobrazba. Ljudje jih zelo slabo sprejemajo; ko izvedo, da si Rom, nočejo imeti s tabo nobenega opravka. Tudi sam zaradi tega, ker je Rom, ni mogel biti z nikomer prijatelj. V lastnoročni pisni izjavi je tožnik navedel, da ga je mama zapustila in odšla z očimom, ki ga je maltretiral. Nima nikogar in bi rad ostal v Sloveniji, ker je mama odšla z očimom, ki je nevaren. Z njim ne sme biti, saj je bil večkrat v zaporu. Mama očima noče spoditi, rekla mu je, da ga ima bolj rada in naj se pač znajde.

Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z družinskimi težavami, ki so nastale po smrti njegovega očeta. Tožena stranka meni, da so razmere in razlogi, ki jih je tožnik navajal kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, razumljive s človeškega vidika, nikakor pa ne morejo predstavljati preganjanja v smislu 26. in 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ). Tožena stranka poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Tožnik pa v svojih izjavah povezave med svojimi družinskimi težavami in razlogi, ki jih določata Ženevska konvencija in ZMZ, v ničemer ni zatrjeval. Na vprašanje, ali je bil v matični državi kadarkoli preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, je odgovoril, da v BiH Romov ne spoštujejo, težko je dobiti zaposlitev ne glede na izobrazbo, na različna podvprašanja tako uradne osebe kot tudi njegove pooblaščenke pa je še pojasnil, da ljudje, ko izvedo, da si Rom, nočejo imeti nikakršnega opravka. Po mnenju tožene stranke tožnik navedenih dogodkov ni v zadostni meri konkretiziral. Če bi se zatrjevano preganjanje zares zgodilo, bi se tožnik nedvomno spomnil različnih podrobnosti, dogodke pa bi znal jasno in natančno opisati, ne pa da je na razna podvprašanje uradne osebe in svoje pooblaščenke podajal zgolj splošne navedbe, ki jih v ničemer ni podrobneje opisal. Svojo navedbo, da zaradi tega, ker je Rom, ni mogel biti z nikomur prijatelj, je zanikal že sam s svojo izjavo, da so mu njegovi sošolci pomagali pri dokončanju osnovne šole. Navedbe tožnika v zvezi z zatrjevanim preganjanjem v zvezi z njegovo romsko narodnostjo so ob upoštevanju dejstva, da tožnik tega sploh ni navedel kot neposreden vzrok za zapustite izvorne države, po mnenju tožene stranke nezadostne, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ (2. alineja 55. člena ZMZ). Tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Njegovih razlogov, zaradi katerih zaproša za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče povezati s pogoji, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Dejanj, ki so povezana z dejstvom, da ima tožnik v izvorni državi težave s svojo mamo in njenim partnerjem, ne moremo šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ in jih tudi ni mogoče povezati s 1. alinejo 1. odstavka istega člena, saj je iz navedb prosilca očitno, da omenjenih družinskih težav nima zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak gre izključno za osebno zadevo, ki nima nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v matično državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. V izvorni državi tožnika, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Toženi stranki je tudi v zvezi z njenim delovnim področjem znano, da varnostna situacija v BiH ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka s tem v zvezi navaja, da ji ni znano, da bi Evropsko sodišče za človekove pravice že v katerem primeru ugotovilo obstoj tako ekstremne situacije splošnega nasilja, da bi vrnitev vsake osebe v BiH pomenila kršitev 3. člena EKČP. Tožena stranka ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, svojo odločitev pa je oprla na 2. in 3. alinejo 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da je mladoletnik brez spremstva, končano ima osnovno šolo in je romske narodnosti. Glede na stopnjo izobrazbe in okoliščine, v katerih je odraščal, ni mogoče pričakovati, da bo natančno navedel točno tiste okoliščine, ki se pričakujejo od njega za utemeljitev njegove prošnje. Sicer je bila pri podaji prošnje prisotna njegova zakonita zastopnica, vendar pa glede na to, da pred podajo vloge ni imela ustreznega časa za pripravo mladoletnega na postopek, ni mogoče pričakovati od njega, da bo do potankosti navajal le tista dejstva, ki jih je mogoče subsumirati pod določbo 27. člena ZMZ. Zaradi tega dejansko stanje ni v zadostni meri ugotovljeno. Tožnik je mlad in pravno neizobražen fant in ni mogel vedeti, niti ni vedel, da se od njega pričakuje, da bo govoril prav o podrobnostih v širšem kontekstu glede preganjanja Romov. Vprašanja so bila postavljena tako, da je opisoval predvsem nasilje znotraj družine. Romska narodnost je razlog, da je v konkretnem primeru tožnik podvržen psihičnemu nasilju. Na njegovo situacijo ni mogoče gledati zgolj ozko, zgolj v okviru nasilja v družini, ampak je potrebno gledati širše. Živi v okolju, kjer je diskriminacija Romov nevzdržna. Po poročilih Visokega komisariata ZN za begunce, je diskriminacija Romov v BiH na vseh področjih tako huda, da prosilca za mednarodno zaščito ni dopustno vračati. Pristojni organi v matični državi nimajo posluha za njegov položaj predvsem zato, ker je Rom. S tem, da ga maltretirata očim in mama, je seznanil socialnega delavca, ki mu je svetoval, naj kar živijo skupaj. Velikokrat je dogodke prijavil policiji, vendar ta ni nikoli nikogar kaznovala za te dogodke. Tudi učitelji v šoli mu niso pomagali. To pomeni, da mu pristojni organi v matični državi niso nudili zadostne pomoči, da ne bi trpel maltretiranja. Vse to pa kaže na to, da Romi niso deležni pomoči države v takšnih situacijah. V primeru, če bi se vrnil v matično državo, bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker je še mladoleten, ima skrbništvo nad njim njegova mama, ki je v zadnjih osmih letih vir njegovih težav. Pogosto ga zanemarja in mu ni nudila osnovnih življenjskih potrebščin. Ves čas je živel v strahu pred njo in očimom. Psihično nasilje je bilo vseskozi prisotno. Prepogosto je bil prepuščen samemu sebi. Mama ga tudi ni hranila redno. Ob vrnitvi bi bil podvržen psihičnemu nasilju doma. Edini izhod zanj je, da živi na cesti, kar je za vsakega človeka zelo hudo, težko doživetje in pušča resne posledice na zdravju in v duševnem razvoju. ZMZ ni mogoče razlagati tako, da se uporabi samo v primerih, ko gre za ekstremne situacije splošnega nasilja in da bi se šele v tem primeru uporabila subsidiarna zaščita. V obravnavanem primeru bi bil tožnik v matični državi soočen s tveganjem, da utrpi resno škodo, to je psihično nasilje v družini, kateremu po krivdi pristojnih organov v matični državi ne more uiti. Razen tega je potrebno skladno s 138. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožeča stranka uradnim osebam očita, da same niso ugotovile vseh relevantnih dejstev in da glede na zakonske določbe ZUP krivde za to, da so tožnikove izjave nepomembne in nezadostne, ni mogoče naprtiti tožniku. Uradne osebe so namreč v primerih nejasnosti in nezadostnosti navedb dolžne same poskrbeti, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Sklicevanje ne nepomembnost in nezadostnost izjav v konkretnem primeru kaže samo nato, da uradne osebe same niso ukrenile vse, kar je potrebno, da bi se razčistilo dejansko stanje. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi. Ker je brez spremstva, brez premoženja in brez zaposlitve, ne more plačati sodnih taks brez škode za lastno preživljanje. S plačilom taks bi bila občutno zmanjša sredstva, s katerimi razpolaga, zato sodišču predlaga, naj ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik skupaj z uradno osebo izpolnil obrazec prošnje ter v nadaljevanju samostojno podal izjavo o razlogih za vložitev prošnje. Uradna oseba je tožniku postavljala dodatna vprašanja za razjasnitev dejstev in okoliščin in mu tako omogočila, da se je pred izdajo odločbe izrekel o njih ter ga pri tem z dodatnimi vprašanji celo vzpodbujala. Pri podaji prošnji sta bila poleg tožnika prisotna tudi njega zakonita zastopnica in pooblaščenka, ki morata po svoji vlogi ščititi pravice in koristi tožnika. Ob koncu podaje izjave sta tudi onidve tožniku postavljali še dodatna vprašanja, da bi se na tak način lahko izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so po njegovem mnenju pomembne za sprejem odločitve. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da so bila vprašanja, ki jih je uradna oseba postavljala tožniku, kratka, jasna in razumljiva ter da je tožnik na vsa vprašanja odgovarjal jasno in tekoče. Poleg tega je bil večkrat vprašan, ali vprašanja razume in ni imel nobenih pripomb ali podvprašanj, kot tudi ne njegova zakonita zastopnica in pooblaščenka. Tožena stranka sicer razume tožnikove družinske težave iz človeškega vidika, vendar dodaja, da razmere in razlogi, ki jih je tožnik navajal kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, nikakor ne morejo predstavljati preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Omenjene povezave med razlogi za zapustitev izvorne države in razlogi preganjanja pa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal. Tožnik kljub kratkim, jasnim in nedvoumnim vprašanjem ni navedel, da bi bil v izvorni državi on osebno kakorkoli preganjan zaradi svoje romske narodnosti. Zgolj dejstvo, da z nikomer ni mogel biti prijatelj, še ne pomeni preganjanja. Poleg tega tožnik navedb o njegovi romski narodnosti sploh ni izpostavil in navedel kot vzrok za zapustitev izvorne države. Zakonita zastopnica je imela dovolj časa, da tožnika ustrezno informira o pravilih postopka ter pravicah in dolžnostih, kar je tudi storila (ustno informiranje pred podajo prošnje). Razen tega je tožnik prejel tudi brošuro o pravicah in dolžnostih prosilcev v Republiki Sloveniji v svojem jeziku, o svojih pravicah in dolžnostih pa je bil ponovno poučen tudi neposredno pred podajo prošnje. Dodatna pripravljenost uradne osebe, da se tožniku pomaga, se kaže tudi iz opombe uradne osebe tik pred začetkom podajanja izjave o prejemu prošnje, in sicer „če imate kakršnokoli vprašanje glede postopka, me lahko kadarkoli do konca sprejema prošnje vprašate.“ Od prosilcev se pričakuje zgolj in edino to, da s svojimi besedami na svoj preprost način opišejo, kateri so razlogi, zaradi katerih so zapustili izvorno državo in v Sloveniji zaprošajo za mednarodno zaščito. Ker je tožnik mladoletni prosilec, se je uradna oseba še posebej potrudila s kratkimi in jasnimi vprašanji in številnimi podvprašanji, tožnik pa je svojo zgodbo opisal, kot jo pač je. Zakonita zastopnica in pooblaščenka sta imeli možnost, da sami zastavita vprašanja in mu omogočita, da pove vse, česar ga uradna oseba morebiti ni vprašala. Obe sta mu zastavili nekaj vprašanj in na koncu nista imeli pripomb. Pojem resne škode je naveden v 28. členu ZMZ. S tem v zvezi tožena stranka navaja, da v izvorni državi tožnika ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Iz tožnikovih navedb ni mogoče izključiti, da bi mu v izvorni državi grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Tožnik ob vrnitvi ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Nasilje v družini je sicer vsega obsojanja vredno dejanje, vendar tožnikove osebne situacije v zvezi s tem ni mogoče interpretirati v smislu resne škode. Tožnik je navedel, da se k mami ne želi vrniti, prav tako pa tudi, da ne želi v dom. Torej se zadeva, da ima tudi drugo možnost, ki pa je ne želi izkoristiti. Ker je sam organiziral pot v Slovenijo in tudi v Ljubljani našel Azilni dom, ni mogoče verjeti, da je popolnoma nebogljen. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla razloga iz 2. in 3. alineje 55. člena ZMZ. Po 2. alineji 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu. Po 3. alineji 55. člena ZMZ pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana ta dva razloga za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z družinskimi težavami, ki so nastale po smrti njegovega očeta, razmere in razlogi, ki jih je tožnik navajal kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, pa nikakor ne morejo predstavljati preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. Sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik položaja, ki je povezan z njegovo narodnostjo ni v zadostni meri konkretiziral, temveč je podajal zgolj splošne navedbe, ki jih v ničemer ni podrobneje opisal. Sodišče se strinja s toženo stranko, da so navedbe tožnika v zvezi z zatrjevanim preganjanjem v zvezi z njegovo romsko narodnostjo ob upoštevanju dejstva, da tožnik tega sploh ni navedel kot neposreden vzrok za zapustite izvorne države, nezadostne, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ (2. alineja 55. člena ZMZ). Strinja se s toženo stranko tudi v tem, da dejanj, ki so povezana z dejstvom, da ima tožnik v izvorni državi težave s svojo mamo in njenim partnerjem, ne moremo šteti za dejanja preganjanja. V konkretnem primeru pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v matično državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, kar je tožena stranka v obrazložitvi odločbe tudi ustrezno obrazložila.

Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo natančno navedel vse tiste okoliščine, ki se od njega pričakujejo zaradi njegove mladosti, strinja pa se tudi ne s tem, da naj bi bila vprašanja postavljena tako, da je opisoval predvsem nasilje v družini. Iz prošnje za mednarodno zaščito je razvidno, da je uradna oseba pri tožnikovem opisovanju situacije tožniku pomagala s številnimi vprašanji ter da so bila vprašanja zelo enostavna. Prav tako je iz te prošnje razvidno, da sta mu z vprašanji pomagali tudi skrbnica in pooblaščenka. Ker mu je skrbnica postavila večje število vprašanj, je mogoče sklepati, da je bila pripravljena na postopek. Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je pri tožniku romska narodnost razlog, da je podvržen psihičnemu nasilju, pri čemer tožeča stranka pojasnjuje, da mu nihče od pristojnih organov ni pomagal, da ne bi trpel maltretiranja, kar pa po tožbenih navedbah kaže na to, da Romi niso deležni pomoči v takšnih situacijah, saj iz prošnje za mednarodno zaščito to ne izhaja. Iz prošnje za mednarodno zaščito je namreč razvidno, da je tožnik rekel, da mu je socialni delavec svetoval, naj ostanejo skupaj, ni pa tožnik rekel, da mu je to svetoval iz razloga, ker je romske narodnosti. Tudi glede policistov je rekel, da so prišli, da matere in očima niso kaznovali, ni pa rekel, da bi tako ravnali zato, ker je Rom. Povedal je tudi, da so učitelji vedeli, kakšna je situacija pri njem doma, da na dom niso prišli pogledati, vendar tudi v tem primeru ni rekel, da bi tako ravnali zato, ker je Rom. Naštetih konkretnih dogodkov torej tožnik ni povezoval s svojo narodnostjo. Glede tožbene navedbe, da prosilcev za mednarodno zaščito, ki so Romi, ni dopustno vračati v BiH, sodišče meni, da v obravnavni zadevi tožnik ni konkretno navajal, da bi se prav njemu zgodilo kaj hudega iz razloga, ker je Rom, zato po oceni sodišča ob vrnitvi v matično državo ni nevarnosti, da bi zaradi svoje narodnosti utrpel škodo. Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da bi bil tožnik ob vrnitvi v matično državo soočen s tveganjem, da utrpi resno škodo, to je psihično nasilje v družini, zaradi česar naj bi bil upravičen do subsidiarne zaščite. S tem v zvezi sodišče poudarja, da je pojem subsidiarne zaščite natančno določen v 28. členu ZMZ, kjer je konkretno določeno, kaj zajema pojem resne škode. Ta zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V obravnavni zadevi pa nobena od teh okoliščin ni podana, saj tožnik ničesar takega ne zatrjuje. Neutemeljen pa je tudi očitek, da uradne osebe niso ugotovile vseh relevantnih dejstev, ter da sklicevanje na nepomembnost in nezadostnost izjave v konkretnem primeru kaže na to, da uradne osebe same niso ukrenile vse potrebno, da bi se razčistilo dejansko stanje, s čimer tožeča stranka utemeljuje kršitev 139. člena ZUP. Iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite je razvidno, da so bila vprašanja dovolj obsežna in podrobno zastavljena in je bilo po mnenju sodišča dejansko stanje popolno ugotovljeno, zato sodišče te kršitve ni ugotovilo.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08). Pri tem je upoštevalo, da ima status prosilca za mednarodno zaščito, da je brez premoženja in brez zaposlitve in zato ne more plačati sodne takse brez škode za lastno preživljanje. S plačilom taks bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga.