Jedro

Tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev 139. člena ZUP, pri tem pa ne navaja nobene nove okoliščine ali dejstva, do katerega naj bi uradna oseba, ki je vodila upravni postopek, prišla, če bi pri sprejemanju prošnje za priznanje mednarodne zaščite dejansko stanje razjasnjevala vsestransko. Ker tožnik niti ne nakaže, kakšna pravno relevantna dejstva oziroma okoliščine so bile zaradi tega v postopku spregledane, s takšnim pritožbenim ugovorom ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 s 1. točko izreka zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 11. 2010. Z 2. točko izreka pa je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo, izdano na podlagi druge in tretje alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ odločila, da se tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena ter da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti te odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke. Svojo odločitev pa tudi utemelji.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Navaja, da tožena stranka ni ukrenila vsega potrebnega, da bi se razčistilo dejansko stanje, s čimer je kršila 139. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Uradne osebe so namreč v primeru nejasnosti ali nezadostnosti navedb dolžne same poskrbeti, da se ugotovijo okoliščine, ki so za odločitev pomembne. Tožena stranka izpodbijane odločbe ne more opreti na določbo 55. člena ZMZ, saj je v obravnavani zadevi pridobila poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi in torej začela poseben ugotovitveni postopek za ugotovitev pogoja za priznanje mednarodne zaščite po 2. členu ZMZ. V takem primeru mora prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem zadeve pred izdajo odločbe seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. V obravnavanem primeru odločitev ne temelji le na prosilčevi prošnji in okoliščinah oziroma dokazih, navedenih v prvem odstavku 144. člena ZUP, zato pravna podlaga za izdajo odločbe ne more biti določba druge in tretje alineje 55. člena ZMZ. V tem pogledu se tožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 926/2006. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (NA proti Veliki Britaniji, Müslim proti Turčiji, Sultani proti Franciji). O teh ugotovitvah ni seznanila tožnika in mu tudi ni dala nobene možnosti, da se o teh ugotovitvah izjavi. Ker se je uradna oseba spustila v vsebinsko odločanje o zadevi v pospešenem postopku in prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, gre za kršitev pravil postopka, zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi (prav: spremeni) in odpravi izpodbijani upravni akt ter zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu. Predlaga tudi, da ga sodišče v pritožbenem postopku oprosti plačila sodnih taks.

4. Odgovor na tožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku na podlagi druge in tretje alineje 55. člena ZMZ. V njih je določeno, da se prošnja v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna ali zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu (druga alineja) oziroma če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogoja za mednarodno zaščito kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (tretja alineja 55. člena).

7. Tožnik je pri podajanju prošnje za priznanje navajal, da je od doma iz izvorne države odšel zaradi tega, ker ni želel več prenašati tega, da ga njegova mati in njen sedanji partner (očim) zavračata ter maltretirata in ker socialna služba ni ukrenila ničesar, da bi se razmere spremenile. Navedel je tudi, da je po narodnosti Rom, in da je v izvorni državi tako, da se z Romi nihče ne želi ukvarjati. Pojasnil pa je tudi, da ga zaradi njegove narodnosti ni nihče preganjal. O vseh teh okoliščinah je bil tožnik pri podajanju prošnje podrobno izprašan, vendar razen teh okoliščin, ki jih je v obrazložitvi odločbe podrobneje navedla in obravnavala tožena stranka, sodišče prve stopnje pa povzelo v izpodbijani sodbi, ni navajal kakšnih drugih okoliščin ali dejstev, iz katerih bi bilo po presoji Vrhovnega sodišča mogoče sklepati, da je bil postopek podajanja vsebine prošnje za priznanje mednarodne zaščite pomanjkljiv. Navedena dejstva in okoliščine pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso takšne, da bi na njihovi podlagi bilo mogoče vprašanje tožnikove upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ obravnavati v rednem postopku.

8. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in razlogi tožene stranke, da pri tožniku očitno tudi ni podan utemeljen razlog za subsidiarno zaščito v smislu 28. člena ZMZ oziroma tretjega odstavka 2. člena ZMZ, kajti v prošnji za priznanje mednarodne zaščite ni mogoče zaslediti nobene podlage za sklepanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Zatrjevano neustrezno ravnanje tožnikove matere in njenega partnerja do tožnika tudi po presoji Vrhovnega sodišča že glede na subjekt ravnanja (24. člen v zvezi z 28. členom ZMZ) ne more šteti za relevantno okoliščino pri odločanju o mednarodni zaščiti.

9. Tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev 139. člena ZUP, pri tem pa ne navaja nobene nove okoliščine ali dejstva, do katerega naj bi uradna oseba, ki je vodila upravni postopek, prišla, če bi pri sprejemanju prošnje za priznanje mednarodne zaščite dejansko stanje razjasnjevala vsestransko. Ker tožnik niti ne nakaže, kakšna pravno relevantna dejstva oziroma okoliščine so bile zaradi tega v postopku spregledane, s takšnim pritožbenim ugovorom ne more uspeti.

10. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ po pospešenem postopku (54. člen ZMZ) če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru podani vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka o zadevi odločati po izvedbi rednega postopka (še zlasti, ker sodne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, niso del dejanskega stanja obravnavane zadeve, temveč ilustracija stališč navedenega sodišča v zvezi drugimi državami, ki na odločitev o stvari ni mogla vplivati).

11. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe) sodišča prve stopnje.

12. Ker je tožnika oprostilo plačila sodne takse že sodišče prve stopnje in oprostitev velja za ves sodni postopek, Vrhovno sodišče o pritožbenem predlogu za oprostitev plačila pritožbenih sodnih taks ni odločalo.