Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za presojo toženkine dobre vere ni odločilen trenutek vložitve predloga za zavarovanje, saj upnik zastavno pravico v skladu z določbo 86. člena ZZK-1 pridobi z zaznambo oziroma takrat, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo obvestilo izvršilnega sodišča o izdanem sklepu. To je torej trenutek, ko bi moral biti upnik v dobri veri.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: “Izvršba na nepremičnino 12.E vl. št. 4322/12 k.o. V. je nedopustna.
Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 6.515,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.“
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino – stanovanje 12.E vl. št. 4322/12 k.o. V. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Opozarja, da je stanovanje kupila od toženkine dolžnice, da je zemljiškoknjižno stanje skušala urediti in da za opustitev vknjižbe ni kriva. Sodišče je napačno presodilo, da je za presojo dobrovernosti odločilen tisti dan, ko je toženka vložila predlog za zavarovanje, torej 07. 03. 2008. Sklep o izvršbi je bil izdan šele 04. 04. 2008, to pa je po tistem, ko je toženka po ugotovitvah sodišča prve stopnje že vedela, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine. Toženka je tožnico izigrala, zato ni mogoče govoriti o tem, da je bila v dobri veri. Zastavna pravica na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi se pridobi šele z dnem vknjižbe v zemljiško knjigo in ne že z dnem vložitve predloga za izvršbo. Tožnica zaradi opisanega predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev.
Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo: da je tožnica 18. 06. 2003 z gospodarsko družbo N. d.o.o. sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup spornega stanovanja, da je N. d.o.o. na podlagi izvršilnega naslova toženkina dolžnica, da je toženka 07. 03. 2008 vložila predlog za zavarovanje denarne terjatve na solastniškem deležu 377/1000 od celote nepremičnine 22.E vl. št. 4322/12 k.o. V., da je bil sklep o zavarovanju izdan 04. 04. 2008, da je bil sklep o zavarovanju zemljiškoknjižnemu sodišču zaradi vpisa zastavne pravice v zemljiško knjigo posredovan 08. 04. 2008 in da je zemljiškoknjižno sodišče odločilo 22. 07. 2008, da je toženka 11. 03. 2008 gotovo vedela, da je tožnica lastnica spornega stanovanja (obrazložitev v zadnjem odstavku na 7. strani izpodbijane sodbe) in da je tožnica svojo lastninsko pravico vknjižila 30. 12. 2008. Zgoraj opisanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Toženka, ki na pritožbo ni odgovorila, pa se ni opredelila do pritožbenih navedb, niti do tistih, ki bi ob povzetih (neizpodbijanih!) ugotovitvah sodišča prve stopnje pripeljale do drugačnega materialnopravnega zaključka. Tako tudi toženka zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev ni izpodbijala (oz. v odgovoru na pritožbo zavzela svojega stališča do le-teh), kar bi lahko storila oz. morala storiti, če bi želela doseči pritožbeni preizkus dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje.
Pritožnica izpodbija materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo toženkine dobre vere odločilen trenutek vložitve predloga za zavarovanje. Pritožbeno stališče, da ta trenutek ni odločilen za presojo toženkine dobre vere, je pravilno. Pritožnica utemeljeno opozarja, da upnik zastavno pravico v skladu z določbo 86. člena Zakona o zemljiški knjigi (1) (v nadaljevanju ZZK-1) pridobi z zaznambo oziroma takrat, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo obvestilo izvršilnega sodišča o izdanem sklepu (2). Za presojo upnikove dobre vere je torej odločilen ta trenutek.
Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bila toženka ob pridobitvi zastavne pravice nedvomno v slabi veri. Sodišče prve stopnje sicer meni, da je toženka tedaj gotovo vedela, da je tožnica lastnica stanovanja, kar materialnopravno pravno ni popolnoma pravilno, saj je tožnica lastnica stanovanja postala šele z vpisom v zemljiško knjigo. Nedvomno pa je tedaj imela lastninsko pravico v pričakovanju, saj je imela sklenjen veljaven zavezovalni pravni posel, nepremičnino je imela tožnica tudi v posesti, le v zemljiško knjigo še ni bila vknjižena. Takšna njena pravica v pričakovanju nedvomno preprečuje zavarovanje terjatve upnice (ki je za tožničino pravico v pričakovanju vedela) na nepremičnini (3). Toženka je ravnala nepošteno, ko je kljub temu, da je (z)vedela, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju lastništva oz. kljub temu, da je vedela za obstoj izvenknjižnih pravic, zahtevala sodno pridobitev zastavne pravice oz. vztrajala pri pridobitvi le-te.
Sodišče prve stopnje je torej v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, vendar je zmotno uporabilo določbe ZZK–1, zaradi česar je višje sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (v nadaljevanju ZPP) pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
Ker je tožnica po spremembi sodbe s tožbenim zahtevkom uspela, ji mora toženka povrniti potrebne pravdne stroške (1. odstavek 154. in 155. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pripada nagrada za postopek na prvi stopnji po tarifni št. 3100, nagrada za narok po tarifni št. 3102, nagrada za postopek s pritožbo po tarifni št. 3210, pavšalni znesek za poštne storitve po tarifni št. 6002; vse povišano za davek na dodano vrednost, skupaj 3.881,28. Poleg tega mora toženka tožnici povrniti še sodne takse za postopek na splošno (1.317,00 EUR) in za postopek o pritožbi (1.317,00 EUR). Če toženka stroškov ne bo plačala v 15 dneh od prejema odločbe, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska dolžnih pravdnih stroškov.
(1) Ur. l. RS, št. 58/2003 s sprem. in dop.
(2) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 608/2004. (3) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/2006. (4) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008.