Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine pridobil 22. 12. 2013. Ker pa je tožnik 1. 2. 2014 izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev (izpolnil jih je že v letu 2012), je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep, popravljena s popravnim sklepom, spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2013, se razveljavi.

II. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 1. 2014, temveč je trajalo še naprej do 21. 4. 2014, z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 3. 2012 ter pogodbi o delu v tujini št. ... z dne 29. 3. 2012. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh pod izvršbo.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za mesec februar 2014 obračunati bruto plačo v višini 4.521,40 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek zmanjšan za 84,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranki za mesec marec 2014 obračunati bruto plačo v višini 4.521,40 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek zmanjšan za 84,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2014 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. do 21. aprila 2014 obračunati bruto plačo v višini 3.164,98 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek zmanjšan za 58,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2014 dalje do plačila.“ Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep, popravljena s popravnim sklepom.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom popravljeno s popravnim sklepom razsodilo: „I. Odločba tožene stranke št. … z dne 23. 12. 2013, se razveljavi.

II. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 1. 2014, temveč je trajalo še naprej do 21. 4. 2014, z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 3. 2012 ter pogodbi o delu v tujini št. ... z dne 29. 3. 2012. III. Kar zahteva tožeča stranka iz naslova delovnega razmerja od 22. 4. 2014 do 31. 4. 2014 se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh pod izvršbo.

V. Kar zahteva tožeča stranka več in sicer, da ji mora tožena stranka priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti zavarovalno dobo od 22. 4. 2014 do 31. 12. 2014, se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za mesec februar 2014 obračunati bruto plačo v višini 4.521,40 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek zmanjšan za 84,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 6. 3. 2014 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za mesec marec 2014 obračunati bruto plačo v višini 4.521,40 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek zmanjšan za 84,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2014 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. do 21. aprila 2014 obračunati bruto plačo v višini 3.164,98 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek zmanjšan za 58,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2014 dalje do plačila.

VII. Zavrne se višji zahtevek in sicer iz naslova plače od 22. 4. 2014 do 31. 12. 2014, prav tako pa se zavrne zahtevek za obdobje od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 kar zahteva tožeča stranka drugače in sicer izplačilo dolgovane plače v znesku 3.931,54 EUR neto na mesec in iz naslova obresti za to obdobje pred 6. 3., 6. 4. in 6. 5. 2014.“ in sklenilo:

I. Zavrže se podredni zahtevek, ki se glasi: „1. Odločba tožene stranke št. ..., z dne 23. 12. 2013, se v celoti razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 1. 2014, temveč je trajalo še naprej do dne 21. 4. 2014, z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 3. 2012 ter pogodbi o delu v tujini št. ...9 z dne 29. 3. 2012. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ves čas od dne 1. 2. 2014 do dne 21. 4. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco v korist tožeče stranke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 2. 2014 do prenehanja delovnega razmerja, to je do 21. 4. 2014 obračunati nadomestilo plače 56. plačnega razreda, ki znaša 3.673,08 EUR bruto na mesec in pripadajoče dodatke za stalnost, delovno dobo ter magisterij, to je znesek v višini 4.521,40 EUR bruto na mesec in tožeči stranki po odvodu davkov in prispevkov za zgoraj navedeno časovno obdobje izplačati dolgovane plače v višini 3.931,54 EUR neto na mesec in pripadajoče dodatke na delovno dobo, oddaljenost, zahtevnost dela v tujini in magisterij, to je v skupni višini4.666,58 EUR na mesec skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska, ki zapade v plačilo 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, do plačila, pod izvršbo.“

II. 1. Postopek se ustavi v delu, s katerim tožeča stranka zahteva vrnitev nazaj na delo, ter vse pravice iz delovnega razmerja po 31. 12. 2014. 2. Postopek se ustavi tudi v delu tožbe s katero tožnik zahteva 84,12 EUR mesečno iz naslova stroškov prehrane od 1. 2. 2014 dalje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka 1.528,05 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“

2. Zoper sodbo in sklep, popravljena s popravnim sklepom, se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper VI. točko izreka sodbe, III. točko izreka sklepa in zoper popravni sklep z dne 14. 5. 2015 iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bilo s točko VI izreka sodbe tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, tožeča stranka za izpodbijanje nima pravnega interesa, vendar pa iz vsebine pritožbe izhaja, da se tožeča stranka pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sicer točko VII izreka sodbe. Enako izhaja tudi iz pritožbe zoper popravni sklep, ki jo je tožeča stranka podala skupaj z odgovorom na pritožbo dne 16. 6. 2015. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila tožeča stranka za pogodbeno dogovorjen čas dela v tujini (od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2016) upravičena do izplačila plače in dodatkov, ki so bili določeni s posebnim aktom tožene stranke. Pogodba o zaposlitvi za delo v tujini v 5. členu izrecno določa, da je tožnik v času opravljanja dela v tujini upravičen do izplačila plače (neto zneska plače in dodatkov, ki so specificirani v odločbi tožene stranke o plači v tujini). Tako je bil tožnik, ne glede na znesek bruto plače dogovorjene s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 3. 2012, za obdobje opravljanja dela v Stalni misiji Slovenije pri A. na B. upravičen do izplačila neto plače v višini 3.931,54 EUR neto na mesec ter do izplačila pripadajočih dodatkov na delovno dobo, oddaljenost, zahtevnost dela v tujini in magisterij, torej do izplačila 4.666,58 EUR na mesec. Posledično je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za obdobje od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 in sicer izplačilo dolgovane mesečne plače v znesku 3.931,54 EUR neto in tudi zakonske zamudne obresti za to obdobje pred 6. 3. 2014, 6. 4. 2014 in 6. 5. 2014. Pritožba tudi poudarja, da sta si VI in II točka izreka v nasprotju. Materialno pravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožbeni zahtevek v denarnem delu neizvršljiv. Dejstvo je, da je bil obračun davkov in prispevkov za čas tožnikovega dela dogovorjen od bruto osnove po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 3. 2012, izplačevanje neto zneskov plač in dodatkov pa v višini kot jo določa pogodba za delo v tujini, zato zahtevek ni neizvršljiv. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Zoper ugodilni del sodbe in III. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 388. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstva, da je tožnik s 1. 1. 2014 ponovno izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev in da je imel pravico do poklicne upokojitve vse do 21. 4. 2014, ko jo je ponovno izgubil, saj je tega dne ponovno izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Toženka je tožniku odločbo o prenehanju delovnega razmerja izdala že 23. 12. 2013, torej takrat, ko je tožnik izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, zato so nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da jo je izdala šele januarja 2014, napačne. Prav tako toženka tožniku ni izdala odločbe o upokojitvi, saj za njeno izdajo ni pristojna, ker je to v pristojnosti ZPIZ. Toženka nadalje ugotavlja, da je v odločbi z dne 23. 12. 2013 res navedeno, da tožniku delovno razmerje preneha z 31. 1. 2014, kar pa tožniku ne preprečuje, da bi se upokojil že v letu 2013. Dejstvo je, da je le zavarovanec aktivno legitimiran za vložitev zahteve za priznanje pravice do pokojnine (1. odstavek 169. člena ZPIZ-2) in delodajalec te pravice zanj ne more uveljaviti. Popolnoma pravno nerelevantno je, kateri datum je toženka v odločbi navedla kot datum prenehanja delovnega razmerja, saj bi tožnik lahko prenehanje dosegel tudi pred 31. 12. 2013, če bi to hotel. Pri tem toženka poudarja, da je tožnik s 1. 2. 2014 spet izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev, s tem ko do 22. 4. 2014 ni več izpolnjeval pogojev za starostno upokojitev. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v prehodni določbi 10. odstavka 413. člena določa, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2. Vojaški osebi mora prenehati delovno razmerje najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev poklicne pokojnine. Tožena stranka poudarja, da ni nobenega dvoma o tem, da je tožnik na dan 22. 12. 2013 izpolnil pogoje za starostno pokojnino in mu je delovno razmerje moralo prenehati do konca leta, torej najkasneje 31. 12. 2013, to pa ne pomeni, da mu v nasprotnem primeru delovno razmerje v naslednjem letu ne more prenehati. Tožnik je na dan 1. 2. 2013 (ponovno) izpolnil pogoje za poklicno upokojitev, saj je vse pogoje za poklicno upokojitev izpolnjeval že pred 22. 12. 2013. Sodišče prve stopnje bi moralo logično sklepati in zaključiti, da je potem, ko je nehal izpolnjevati pogoj starosti za pridobitev starostne pokojnine, spet začel izpolnjevati pogoje za poklicno upokojitev. Do tega vprašanja se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, saj je zmotno zaključilo, da je odločitev tožene stranke nezakonita že iz razloga, ker tožnik od 1. 1. 2014 do 21. 4. 2014 ni več izpolnjeval pogoja starosti za starostno upokojitev. Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa je bistveno kršilo določbe postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo priznanja pravice do denarnega nadomestila za čas tožnikove brezposelnosti in mu je priznalo celotno nadomestilo plače, do tega pa se v sodbi ni opredelilo. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Najprej meni, da bi moralo sodišče o stroških odločiti s sodbo in ne s sklepom. Nadalje navaja, da je sodišče tožeči stranki kljub temu, da ni bilo naroka za glavno obravnavo priznalo stroške za narok. Ker je obrazložitev sama s sabo v nasprotju, je to kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Navaja, da je neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi ne absolutne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi zatrjuje tožena stranka, da je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je delno napačno uporabilo materialno pravo.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka dne 23. 12. 2013 izdala tožniku odločbo o prenehanju delovnega razmerja z 31. 1. 2014. Odločba je bila izdana na podlagi 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji) v zvezi z 10. odstavkom 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). ZObr v 11. odstavku 92. člena določa, da vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pri tem se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. ZPIZ-2 v 10. odstavku 413. člena določa, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSlov, Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji) glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2. Po določbi 1. odstavka tega člena pridobi zavarovanec pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba skupaj z dodano dobo znaša 42 let in šest mesecev in če sredstva, zbrana na njegovem osebnem računu, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Ne glede na določbe 1. odstavka tega člena, pa po 3. odstavku istega člena pridobi zavarovanec pravico do poklicne pokojnine, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo najmanj 40 let, in ko glede na stopnjo povečanja na delovnem mestu, kjer se je v skladu s prejšnjimi predpisi zavarovalna doba štela s povečanjem, doseže naslednjo starost: za stopnjo 12/14 starost 56 let, za stopnjo 12/15 starost 55 let in za stopnjo 12/18 starost 52 let. 8. Iz dopisa C. (B9) je razvidno, da je tožnik dne 13. 5. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in Pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, veljavnega od 30. 12. 2013. Tako bi tožniku delovno razmerje na podlagi v točki 7 te obrazložitve navedenih določb delovno razmerje lahko prenehalo že do konca leta 2012. 9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine pridobil 22. 12. 2013. Materialno pravno napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku dne 23. 12. 2013 podala tožena stranka in jo je tožnik prejel 30. 12. 2013, po kateri tožniku delovno razmerje preneha z 31. 1. 2014, nezakonita, saj tožnik na dan 31. 1. 2014 (pravilno: 1. 2. 2014, saj je 31. 1. 2014 zadnji dan delovnega razmerja) ni izpolnjeval pogojev za starostno upokojitev. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožnik na dan 1. 2. 2014 izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev (izpolnil jih je že v letu 2012), zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi.

10. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita, sta neupravičena tako njegov reintegracijski kot tudi reparacijski zahtevek ter zahtevek po povrnitvi stroškov postopka.

11. Pritožbeno sodišče je odgovarjalo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo in sklep, popravljena s popravnim sklepom, v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5 alinejo 358. člena ZPP).

13. Posledično je neutemeljena pritožba tožnika, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo in sklep, popravljena s popravnim sklepom sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnik pa svoje stroške krije sam, saj s pritožbo ni uspel.