Jedro

Tožnik je državljan RS, status in pravice so mu bili priznani z odločbo pristojnega organa v nekdanji BiH, ki pa se na dan 25.6.1991 ni izvrševala v RS, saj je tožnik živel v BiH do 1994, torej pogoj izvrševanja odločbe v RS na dan 25.6.1991 ni izpolnjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 22. 4. 2003. S slednjo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. ... z dne 26. 2. 2003, s katero je bilo odločeno, da se tožeči stranki ne prizna statusa vojnega invalida, ker niso izpolnjeni pogoji po 119. členu Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Ur. l. RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 in 75/97).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom upravnih organov iz njunih aktov. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče poudarja, da tožeča stranka zmotno meni, da ji je bil z odločbo upravnega organa prve stopnje odvzet status vojnega invalida. Tudi pravice iz tega statusa bo še vedno lahko uveljavljala pred pristojnimi organi v Bosni in Hercegovini, pod pogoji, ki jih določajo tamkajšnji zakoni. V skladu z načeli mednarodnega prava pa z odločbami organov ene države tudi ni mogoče posegati v odločbe organov drugih držav.

3. Tožnik je revizijo (prej pritožbo) vložil zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da se določbi 119. in 120. člena ZVojI ne moreta uporabiti za njegov primer, saj 25. 6. 1991 še ni bil državljan Republike Slovenije in na ta dan tudi še ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Razlaga navedenih določb ZVojI, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je neustavna, saj posega v že pridobljene pravice in je tudi v nasprotju z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL). Iz izreka izpodbijane prvostopne odločbe je tudi nedvoumno razvidno, da se tožniku ne prizna status vojnega invalida in so torej navedbe, da se mu tega statusa ne odreka, neresnične. Prav tako je nepravilen zaključek o možnosti uveljavljanja pravic pred organi v BIH, kar je sodišče navedlo zgolj pavšalno. Zaprosil je za pojasnilo glede tega ter naknadno predložil dopis z dne 4. 5. 2005, iz katerega izhaja, da glede na stalno prebivališče v Sloveniji organi v BIH niso več krajevno pristojni za odločanje glede njegove vojne vojaške invalidnine. S tem mu je torej dejansko onemogočeno nadaljnje izvajanje že pridobljenih pravic, kar pa je nedopustno, neustavno in nepošteno. Na koncu še pojasni, da ima tudi status vojnega veterana Republike Slovenije in je borec v NOB, zato ga je tako stališče zelo prizadelo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbi ugodi.

4.Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila v tem primeru tožnikova pritožba vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. ZVojI v prvem odstavku 119. člena določa, da državljan Republike Slovenije, ki je po predpisih o vojaških invalidih, o civilnih invalidih vojne oziroma o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 do uveljavitve tega zakona uveljavil status in pravice vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ Republike Slovenije ali na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ katere od drugih republik nekdanje SFRJ, ki se je v Republiki Sloveniji izvrševala na dan 25. 6. 1991, obdrži status vojaškega invalida oziroma civilnega invalida vojne, pravice vojnega invalida pa ob pogojih in v obsegu, prepisanimi s tem zakonom. Namen te določbe je dosedanjim upravičencem do tega statusa, ki so državljani Republike Slovenije, zagotoviti ta status tudi po uveljavitvi ZVojI, ne glede na to, ali so status uveljavili v Sloveniji ali kateri drugi republiki nekdanje skupne države.

9. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik državljan Republike Slovenije in da so mu bili status (in pravice) priznani z odločbo pristojnega upravnega organa v nekdanji Republiki Bosni in Hercegovini, je za odločitev o zadevi pomembno le še vprašanje, ali se je ta odločba na dan 25. 6. 1991 izvrševala v Republiki Sloveniji. Izvrševanje odločbe v Republiki Sloveniji je namreč pogoj za to, da tožnik že uveljavljeni status obdrži, ne glede na pogoje, določene v ZVojI ter za prevedbo pravic po ZVojI. Iz upravnih spisov, predvsem iz navedb tožeče stranke, pa izhaja, da se ta odločba v Republiki Sloveniji na dan 25. 6. 1991 ni izvrševala, saj je tožeča stranka živela v Bosni in Hercegovini do leta 1994 ter na tamkajšnji naslov prejemala nakazila invalidnine do januarja 1992, torej še po razpadu nekdanje skupne države. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje odločilo pravilno in na zakonu utemeljeno. Pravilno je uporabilo materialno pravo ter svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 119. člena ZVojI, ki jih je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno razlagalo. Zato ugovori tožeče stranke v pritožbi (sedaj reviziji) v zvezi z razlago te določbe niso utemeljeni.

10. Neutemeljeni so tudi ugovori, da je bilo poseženo v že pridobljene pravice tožnika oziroma onemogočeno njihovo nadaljnje izvajanje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da z izpodbijano upravno odločbo ni bilo v ničemer poseženo v odločbo pristojnega organa BIH z dne 22. 11. 1961, s katero je bil tožniku priznan status. UZITUL, na katerega se še sklicuje tožnik, pa v 18. členu med drugim določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev in vojaških invalidov s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Torej tudi iz te določbe izhaja, da je uveljavljanje te pravice vezano na pogoj stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan osamosvojitve, to je 25. 6. 1991, in če je oseba imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, se je tu na dan 25. 6. 1991 izvrševala tudi odločba (prejemala nakazila).

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člena ZUS-1).