Jedro

Namen določbe 1. odstavka 119. člena ZVojI je vsem dosedanjim upravičencem zagotoviti pridobljen status tudi po uveljavitvi ZVojI. Vendar pa tako priznanje pridobljenega statusa ni avtomatično, temveč je vezano na določene pogoje. Navedeni člen je potrebno razumeti tako, da obdrži pridobljen status državljan RS, ki mu je bil priznan z odločbo organa katere od drugih republik SFRJ, le, če se je ta odločba v RS na dan 25. 6. 1999 tudi izvrševala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. .. z dne 26.2.2003, s katero organ prve stopnje odločil, da se tožeči stranki ne prizna statusa vojnega invalida. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka obširno povzema pritožbene navedbe ter določbe 1., 2., 119. in 120. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 in 75/97, dalje ZVojI). V nadaljevanju navaja, da je tožeča stranka uveljavljala status vojnega invalida na podlagi odločbe NR BIH, z dne ..1961, s katero ji je bil priznan status invalida X. skupine z 20% invalidnostjo na podlagi Zakona o ratnih invalidih ter še ugotavlja, da je tožeča stranka do razpada SFRJ invalidnino na podlagi citirane odločbe prejemala v A, kjer je imela stalno prebivališče, sedaj pa živi v Ljubljani in ima državljanstvo Republike Slovenije. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritrdi prvostopenjskemu organu, da niso izpolnjeni pogoji iz 119. člena ZvojI, po katerih slovenski državljan obdrži status vojaškega vojnega invalida na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni organ ene od republik SFRJ, če se je ta odločba na dan 25.6.1991 izvrševala v Republiki Sloveniji. Ob tem pa tožena stranka še doda, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida po 2. členu ZVojI, saj je pridobila okvaro zdravja v borbi na Hrvaškem in ni bila udeleženec narodnoosvobodilne vojne za Slovenijo.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je tožena stranka napačno uporabila določbe 119. in 120. člena ZVojI. Določbe 119. člena se lahko uporabijo le za tiste osebe, ki so bile na dan 25.6.1991 državljani RS, določbe 120. člena pa za tiste osebe, ki so že 25.6.1991 imeli stalno prebivališče v RS. Tožeča stranka pa navedenega dne ni imela ne prebivališča na ozemlju RS in tudi ni bila slovenski državljan, zato zanjo navedenih določb ni mogoče uporabiti. Nadalje meni, da tožena stranka določbe 119. in 120. člena razlaga napačno, ko meni, da se odločbe, ki so bile izdane v drugi republiki SFRJ, ne morejo avtomatično priznati v Republiki Sloveniji. Napačna pa je tudi razlaga, da bi šle tožeči stranki pravice iz statusa vojnega invalida le v primeru, če bi se odločba izvrševala v Republiki Sloveniji na dan 25.6.1991. To je v nasprotju z določbo 14. člena Ustave Republike Slovenije ter v nasprotju z določbami 2. odstavka 8. člena in 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, dalje UZITUL). Zato sodišču predlaga, da začne postopek ugotavljanja ustavnosti spornih določb. Ob tem pa tožeča stranka še dodaja, da se izrek prvostopenjske odločbe glasi tako, da mu ne priznava statusa vojnega invalida. S to odločbo se ji torej odreka status vojnega invalida, čeprav ni bil izveden postopek in niso bila ugotovljena vsa dejstva za takšno odločitev. Poleg tega pa se v postopku sploh ni postavilo vprašanje pravilnosti in veljavnosti odločbe z dne ..1961, s katero je bil uveljavljani status priznan in je zato odločitev v nasprotju s tem dokazom. Tožeča stranka pa ugovarja tudi ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida po določbah 2. člena ZVojI. Navedene določbe namreč ni dopustno razlagati tako, da je šlo za narodnoosvobodilno borbo Slovenije le, če je ta potekala na ozemlju Slovenije. To je v nasprotju z obvezo Republike Slovenije iz Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti, pa tudi z zgodovinskimi dejstvi, saj se Slovenija ni osvobodila s samostojno vojno, temveč v skupni borbi pod poveljstvom Vrhovnega štaba NOV POJ, v kateri je tožeča stranka sodelovala in tudi pridobila okvaro zdravja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter še navaja, da so v 119. in 120. členu ZVojI natančneje opredeljene kategorije oseb, ki jim Republika Slovenija na podlagi določb iz 18. člena Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije od osamosvojitve dalje zagotavlja varstvo pravic, ki so bile določene v predpisih SFRJ. Vsi upravičenci zadržijo status in pravice, vendar le pod pogoji in v obsegu, predpisanem v ZVojI. Ti so tako v obsegu varstva in pravic izenačeni z vsemi ostalimi upravičenci, ne glede na to, ali so status in pravice uveljavili po prej veljavnih predpisih ali pa po ZVojI. Ob tem pa tožena stranka še dodaja, da Ustavno sodišče RS v odločbi št U-I-86/96 z dne 12.12.1996 določb 119. in 120. člena ZVojI ni spoznalo za ustavno sporne. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi navedla, da ustavno sodišče v citirani odločbi ni presojalo argumentov, kot jih navaja tožeča stranka v tožbi. Zato v celoti vztraja pri vloženi tožbi.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka v svojem zahtevku uveljavljala status vojnega vojaškega invalida na podlagi odločbe NR BIH, z dne ..1961. Tožena stranka in organ prve stopnje sta zato svoji odločitvi pravilno oprla na 1. odstavek 119. člena ZVojI, ki med drugim določa, da državljan Republike Slovenije, ki je po predpisih o vojaških invalidih do uveljavitve tega zakona uveljavil status in pravice vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ Republike Slovenije ali na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ katere od republik nekdanje SFRJ, ki se je v Republiki Sloveniji izvrševala na dan 25.6.1991, obdrži status vojaškega invalida oziroma civilnega invalida vojne, pravice vojnega invalida pa ob pogojih in v obsegu, predpisanem s tem zakonom. Namen te določbe je vsem dosedanjim upravičencem zagotoviti pridobljeni status tudi po uveljavitvi ZVojI, ne glede na morebitno drugačno opredelitev tega statusa v ZVojI v primerjavi s prejšnjimi predpisi, pri čemer ni pomembno, ali so status uveljavili v Sloveniji ali kakšni drugi republiki nekdanje skupne države. Vendar pa tako priznavanje pridobljenega statusa ni avtomatično, kot to zmotno meni tožeča stranka v tožbi, temveč je vezano na izpolnjevanje točno določenih pogojev. Navedeni člen ZVojI je po presoji sodišča potrebno razumeti tako, da državljan Republike Slovenije obdrži status, ki mu je bil priznan z odločbo pristojnega organa katere od drugih republik SFRJ, le, če se je ta odločba v Republiki Sloveniji na dan 25.6.1991 tudi izvrševala. Med strankama ni sporno, da je bil tožeči stranki priznan status vojaškega invalida z odločbo pristojnega organa v BIH, torej upravnega organa ene izmed bivših republik SFRJ. Prav tako pa ni sporno, da se odločba NR BIH, ..1961, s katero je bil tožeči stranki priznan status vojaškega invalida, na dan 25.6.1991 na ozemlju Republike Slovenije ni izvrševala. Kot namreč navaja tožeča stranka sama v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa, je v Bosni in Hercegovini živela do leta 1994, kjer je vse do januarja 1992 prejemala vojno invalidnino. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. odstavka 119. člena ZVojI, na podlagi katerih bi tožeča stranka obdržala status vojaškega vojnega invalida, priznanega z zgoraj navedeno odločbo tudi na podlagi določb ZVojI. Sodišče tudi ni moglo slediti tožeči stranki, da so določbe 1. odstavka 119. člena ZVojI ustavno sporne in v nasprotju z določbami UZITUL. Celo UZITUL v 18. členu, na katerega se tožeča stranka sklicuje, določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic, v obsegu in pod pogoji, ki so jih določali predpisi SFRJ, le tistim vojaškim invalidom, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Torej tudi 1. odstavek 119. člena ZvojI po presoji sodišča ne more biti v nasprotju z ustavo in navedenim ustavnim zakonom zgolj zato, ker priznanje pravic, pridobljenih na podlagi odločb organov bivših republik SFRJ, veže na izpolnjevanje določenih pogojev.

Sodišče pa zavrača tožbene ugovore, da se s prvostopenjsko odločbo tožeči stranki odreka status vojnega invalida, ki mu je bil priznan z odločbo upravnega organa BIH. V skladu z načeli mednarodnega prava z odločbami organov ene države ni mogoče posegati v odločbe organov drugih držav. Tožeča stranka zato zmotno meni, da ji je s prvostopenjsko odločbo odvzet status vojnega invalida. Tudi pravice iz tega statusa bo še vedno lahko uveljavlja na podlagi odločbe št. ..1961 pred pristojnimi organi v Bosni in Hercegovini ter pod pogoji, ki jih določajo tamkajšnji zakoni. Neutemeljeno pa tožba tudi ugovarja, da pred organom prve stopnje niso bile ugotavljane dejanske okoliščine glede nastanka poškodbe in obstoja invalidnosti, saj teh okoliščin v primeru, ko gre za odločanje na podlagi 119. člena ZVojI, ni potrebno ugotavljati.

Glede na navedeno torej izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).