Jedro

Tožbeni očitki, da za odločanje na podlagi 88. člena ZDen tožena stranka ni pristojna, da je zato odločba nična (prvi odstavek 279. člena ZUP) in da je s tem grobo posegla v ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave) so neutemeljeni.

V obravnavani zadevi je tožena stranka sama ugotavljala, ali je z obravnavano nepremičnino po uveljavitvi ZDen kdo razpolagal. Na podlagi ugotovitve, da so pravni predniki obravnavane nepremičnine, z njo razpolagali je v skladu z določbo 144. člena ZUP/86 lahko kot predhodno vprašanje sama ugotovila, da so posli v zvezi s hipoteko in bremeni nični. Zato je bila pristojna tudi za odločanje o njihovem izbrisu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Piran (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z delno odločbo številka 33900-13/2011-76 (0587) z dne 20. 6. 2012 v prvi točki izreka v korist upravičenca B.B. oz. skrbnika za poseben primer odločila, da je zavezanec A. d.d., ... (v nadaljevanju tožeča stranka), dolžan izročiti v last in posest parcelo 1827/0 njiva v izmeri 481 m2 k.o. ... (kot del nekdanje parcele 2950/4 iz vl. št. 3884 k.o. ...) in parcelo 1823/2 park v izmeri 147 m2 k.o. ... (kot del nekdanje parcele 2946 iz vl. št. 3363 k.o. ...) kot izhaja iz parcelacije št. 03-2011 z dne 7. 9. 2011. Ugotovila je, da je tožeča stranka zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin (II. točka izreka). V III. točki izreka je tožeči stranki naložila, da v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe izroči nepremičnine iz I. točke izreka, v točki IV. pa, da spremembo zemljiškoknjižnega stanja izvede Okrajno sodišče v Piranu po uradni dolžnosti.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je po sprejetem poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju te zadeve, tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZDen denacionalizacijski zavezanec za vračilo nepremičnin s parc. št. 1827/0 v izmeri 481 m2, k.o. ... in parc. št. 1823/2 v izmeri 147 m2, k.o. ... To ugotovitev utemeljuje na dejstvu, da je bila s strani upravičenca v denacionalizaciji podana prepoved razpolaganja z obravnavanimi nepremičninami (10. in 12. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij) in da je zanjo takratni C. d.d. vedel. V času odločanja o denacionalizaciji pa je po ugotovitvah organa prve stopnje te nepremičnine možno vrniti v naravi. Organ prve stopnje sklepa da ovire določene v 20. in 4. točki 19. člena ZDen iz podatkov v spisih ne izhajajo. Ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za bistveno okrnjenost prostorske kompleksnosti oz. izrabe prostora in nepremičnin. Pri tem se sklicuje tudi na že pravnomočno odločitev glede parc. št. 1818/5, 1818/73 in 1828/74 vse k.o. ... (III U 455/2010-9 z dne 4. 2. 2011), za katere je organ prve stopnje za vračilo v naravi ugotovil identično dejansko in pravno stanje kot v obravnavani zadevi. Tožeči stranki pojasnjuje, da bi se s prekinitvijo postopka zavlekel postopek denacionalizacije in bi se upravičencem povzročala še večja škoda.

Zoper navedeno delno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, o kateri je odločilo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju organ druge stopnje) z odločbo z dne 29. 11. 2013. Z njo je v 1. točki izreka odpravil 1. točko izreka odločbe organa prve stopnje v delu, ki se nanaša na parc. št. 1823/2 k.o. ... in v tem delu zadevo vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek. V 2. točki izreka pa je odločbo organa prve stopnje dopolnil s 5. točko izreka: "Parcela 1827/0 se vrne bremen prosta, zaradi česar se pri navedeni parceli pri osnovnem pravnem položaju pod ID6099351 v zemljiški knjigi odredi izbris prepovedi odtujitve in obremenitve, vknjižene pod ID pravice 11217331 na podlagi pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 12. 4. 1994 Dn. št. 592/94 v korist imetnika D. d.d. in izbris hipoteke, vknjižene pod ID pravice 13104542 na isti podlagi v korist istega imetnika, opredeljene kot zastavna pravica za denarno terjatev v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju banke Slovenije in zajema vse terjatve iz 3. člena pogodbe, revalorizacijo, redne in zamudne obresti in stroške s prip. po pogodbi". V 3. točki izreka je organ druge stopnje zavrnil pritožbo E.E. zoper odločbo organa prve stopnje. Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje je v delu, ki se nanaša na vračilo parcele 1827 k.o. ... in zahtevo za povračilo stroškov postopka je organ druge stopnje zavrnil (4. in 5. točka izreka).

V obrazložitvi odločbe organ druge stopnje navaja razloge, na podlagi katerih je pritožbi tožeče stranke ugodil v delu, ki se nanaša na parc. št. 1823/2 k.o. ... Glede ovir, ki jih tožeča stranka uveljavlja glede vračila parc. št. 1827 k.o. ... v naravi (kompleksna okrnjenost oz. ovire po določbah 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen), pa tožeči stranki pojasnjuje, da za njihovo dokazovanje ne zadošča navedba, da spada zemljišče v kompleks hotelov C. in da je iz Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za turistično stanovanjsko območje Metropol planske celote T5/19, razvidno, da zemljišče spada v navedeni kompleks. Na podlagi določb 4. točke prvega odstavka 19. člena in tretjega odstavka 2. člena ZDen, je za ugotavljanje navedene ovire za vračilo po mnenju organa druge stopnje, potrebno z vidika prostora in namena njene izrabe, ugotoviti ali gre za njeno bistveno okrnjenost. Ugotavlja, da v obravnavanem primeru prostorska kompleksnost oz. namen izrabe prostora in nepremičnin ni okrnjena v takem obsegu, da bi lahko bila okrnjenost bistvena in v primeru vrnitve te parcele upravičencu, niti ne bi bila raba F. za hotelski namen onemogočena. Zato se organ druge stopnje strinja z ugotovitvijo organa prve stopnje, da tožeča stranka v postopku svojih trditev glede ovir za vračanje nepremičnine v naravi ni dokazala. Po presoji organa druge stopnje, zato ker obravnavana parcela ni stavbno zemljišče, ki je zazidano in niti ni zemljišče, ki je štelo kot zazidano v času podržavljenja, tudi niso podane ovire za vračilo določene v 32. členu ZDen.

V nadaljevanju organ druge stopnje utemeljuje svojo odločitev o izbrisu bremen vpisanih pri parc. št. 1827 k.o. .... S citiranjem določb prvega odstavka 33. člena, drugega odstavka 66. člena in prvega odstavka 88. člena ZDen ter 32. in 34. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo in z navajanjem zemljiškoknjižnih podatkov, pojasnjuje utemeljenost dopolnitve odločbe sprejete pod 2. točko izreka svoje odločbe. Tožeči stranki na podlagi določb prvega in drugega odstavka 55. člena ZDen pojasnjuje, da za določitev zavezanca za vračilo ne zadostujejo le zemljiškoknjižni podatki, pač pa predvsem dejstvo, da ima pravna oseba podržavljeno premoženje v svojem premoženju oz. da ga šteje kot takšnega. Po mnenju organa druge stopnje premoženje, ki ga je potrebno vrniti ne more več predstavljati vprašanja o tem, v premoženju katerega zavezanca je to premoženje. Organ druge stopnje zato meni, da pomeni ugotavljanje vsebine pojma zavezanosti le podaljšanje denacionalizacijskega postopka brez zakonitega razloga.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija I., II., III. IV., V. in VI. točko izreka delne odločbe organa prve stopnje, ki je bila potrjena z odločbo organa druge stopnje in 2. točko izreka odločbe organa druge stopnje iz vseh tožbenih razlogov določenih v ZUS-1. V tožbi zatrjuje, da tožeča stranka kot pravna naslednica civilno pravne osebe, ki je bila ustanovljena šele 28. 5. 1992 pridobila lastninsko pravico na nepremičnini dejansko šele leta 1993, v tem postopku nastopa kot civilno pravna oseba. Zato meni, da ni pravne podlage za vrnitev nepremičnine. Sklicuje se na 16. člen ZDen, po katerem premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. V tem delu zato uveljavlja tožbeni razlog zmotne uporabe ZDen.

V nadaljevanju tožeča stranka navaja dejstva in okoliščine glede ovir za vračanje parc. št. 1827/0 k.o. ... v naravi (19. in 32. člen ZDen) na podlagi katerih uveljavlja vse tožbene razloge v zvezi s postopkom (neizvedba predlaganih dokazov, ogled kraja) ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka, ki sicer navaja, da je bil predlog za izbris hipoteke in prepovedi odtujitve in obremenitve pri navedeni parceli že vložen, se ne strinja niti z odločitvijo organa druge stopnje o izbrisu bremen in hipotek. Meni, da so v 66. členu ZDen obravnavana le bremena nastala pred njegovo uveljavitvijo in da ZDen za bremena, ki so nastala po njegovi uveljavitvi ne določa upravne pristojnosti. Čeprav je v 88. členu ZDen za nedovoljena razpolaganja določena sankcija ničnosti, tožeča stranka meni, da ugotavljanje ničnosti spada v pristojnost rednih sodišč (1. člen ZPP). Zato je navedena odločitev organa druge stopnje po prvem odstavku 279. člena ZUP nična. Z njo pa je poseženo tudi v njeno ustavno pravico do sodnega varstva določeno v 23. členu Ustave RS. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da upravnemu organu pojasni, da odločanje v civilnih zadevah ni dovoljeno in da takšno odločitev odpravi.

Glede na vse navedeno sodišču predlaga naj tožbi ugodi, delno odločbo organa prve stopnje v izpodbijanem delu tudi glede stroškov postopka in odločbo organa druge stopnje v točki 2. in točki 5. izreka odpravi, ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

Med prizadetimi strankami je v tem upravnem sporu podal odgovor na tožbo le E.E. (v nadaljevanju prizadeta stranka), ki sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov, ki so mu v tem postopku nastali. V odgovoru na tožbo navaja, da so prenosi lastninske pravice iz zavezanke C. d.d. na F. d.d., ki so se opravili po uveljavitvi ZDen tako po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika kot po ZDen, nični. Ker ničnost učinkuje sama po sebi je nanjo potrebno paziti po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko kadarkoli sklicuje vsaka zainteresirana stranka, je upravni organ pravilno ugotovil, da so bili vsi posli nični in s tem ni prekoračil svojih pooblastil. Ob upoštevanju dejstva, da ima tožeča stranka podržavljeno premoženje v posesti in ga šteje za svojega, je zato tožeča stranka zavezanka za njegovo vrnitev.

Po mnenju prizadete stranke ovire za vrnitev parc. št. 1827/0 k.o. ... določene v prvem odstavku 19. člena in 32. členu ZDen ne obstajajo. Pravno pomembna dejstva za takšno ugotovitev sta navedla oba organa, temeljijo pa na izjavah zaslišanih prič in na podatkih opravljenega ogleda, ki se ga tožeča stranka, ki je bila pravilno vabljena, ni udeležila. Prereka tudi tožbeno trditev, da je navedena parcela funkcionalno zemljišče hotela. Strinja se tudi z dokazno oceno upravnega organa, da izvedba dokaza z izvedencem ni potrebna in da bi v konkretnem primeru pomenila le zavlačevanje postopka, saj tožeča stranka svojih navedb ni konkretizirala.

Navaja, da je ob upoštevanju določil 88. člena ZDen pravilna tudi odločitev tožene stranke o izbrisu hipoteke in bremen.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijani delna odločba organa prve stopnje in 2. ter 5. točka izreka odločba organa druge stopnje, ki temeljita na podatkih upravnih spisov in določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravilni in zakoniti.

Trditev tožeče stranke, da je obravnavana nepremičnina v lasti civilno pravne osebe in da je zato po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen ni mogoče vrniti, je brez dejanske in pravne podlage. Iz podatkov v spisih, ki jih tožeča stranka ne izpodbija izhaja, da je ob uveljavitvi ZDen spadala navedena parcela v premoženje podjetja C., da je bila kljub začasni odredbi izdani v denacionalizacijskem postopku, s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 29. 1. 1993 prenešena na F. d.d. in da je sedaj v posesti tožeče stranke. Za tožečo stranko tudi ni sporno dejstvo, da je bila po uveljavitvi ZDen, na podlagi pogodbe o zastavi nepremičnin sklenjeni med C. d.d. kot kreditojemalcem, G. d.d. kot kreditodajalcem in F. kot zastaviteljem, vknjižena zastavna pravica tudi na obravnavani parceli. Na podlagi navedenih dejstev sta organa tožene stranke lahko ugotovila le, da je tožeča stranka, ki ima to premoženje v posesti in ga kot pravna naslednica F. šteje kot svoje, v skladu z določbami ZDen zavezanka za vračilo.

Sodišče na podlagi dejstev navedenih v prejšnji točki obrazložitve, ne more slediti navedbam tožeče stranke, da je premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen družbeno premoženje, nanjo prešlo od civilne pravne osebe (F. d.d.). S tem v zvezi sodišče pritrjuje stališčem obeh organov v izpodbijanih odločitvah in prizadete stranke v odgovoru na tožbo, ki temeljijo na izdani začasni odredbi in prepovedi iz 88. člena ZDen.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede ovir za vrnitev v naravi. Za navedeno parcelo je organ prve stopnje na podlagi izjav zaslišanih prič in ogledom, ugotovil, da je obravnavna parcela samostojna nezazidana parcela, na kateri je celo predvidena gradnja. Organ druge stopnje pa je na podlagi Odloka o PUP za turistično stanovanjsko območje Metropol planske celote, ki ne določa, da bi zemljišče okoli objekta moralo znašati vsaj 3 metre, ugotovil, da z vrnitvijo obravnavne parcele v last in posest funkcionalno zemljišče tožeče stranke ne bo premajhno. Na podlagi ugotovitve, da leži obravnavana parcela na robu hotelskega kompleksa, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da ob vračilu nezazidanega stavbnega zemljišča tožeči stranki ne bo nastala večja škoda in da niti raba hotelskega kompleksa zaradi tega ne bo onemogočena. Navedeno pa pomeni, da ovire, ki so za vračanje v naravi določene v prvem odstavku 19. in v 32. členu za obravnavano parcelo niso podane.

V nasprotju s podatki v upravnih spisih so tudi tožbeni očitki o procesnih kršitvah obeh organov v postopku izdaje izpodbijanih odločb. Pred izdajo izpodbijanih odločb je tožena stranka ugotovila vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločanje v postopku denacionalizacije določene v ZDen. Tožeči stranki pa je bilo omogočeno, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (135. člen ZUP/86) in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih je oprta izpodbijana odločba (143. člen ZUP/86). V skladu s pravili postopka je po presoji sodišča pravilna tudi dokazna ocena, ki jo je na podlagi izvedenih dokazov sprejel organ prve stopnje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je organ druge stopnje zavrnil dokazni predlog tožeče stranke o postavitvi izvedenca. Iz podatkov v upravnih spisih namreč ne izhaja, da bi tožeča stranka navajala konkretna dejstva, ki jih brez predlaganega izvedenca, ne bi mogel ugotoviti organ sam na podlagi drugih izvedenih dokazov.

Odločitev organa druge stopnje o izbrisu hipoteke in bremen, ki temelji na dejstvih navedenih v predhodnih točkah te obrazložitve, je ob upoštevanju določbe 88. člena ZDen pravilna. Tožbeni očitki, da za odločanje na podlagi 88. člena ZDen tožena stranka ni pristojna, da je zato nična (prvi odstavek 279. člena ZUP) in da je s tem grobo posegla v ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave), so neutemeljeni. Po 88. členu ZDen z dnem uveljavitve zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami ali premoženjem, glede katerega po ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Vsi pravni posli in enostranske izjave volje, ki so s tem v nasprotju pa so nični. V obravnavani zadevi je tožena stranka sama ugotavljala ali je z obravnavano nepremičnino po uveljavitvi ZDen kdo razpolagal. Na podlagi ugotovitve, da so pravni predniki obravnavane nepremičnine, z njo razpolagali je v skladu z določbo 144. člena ZUP/86 lahko kot predhodno vprašanje sama ugotovila, da so posli v zvezi s hipoteko in bremeni nični. Zato je bila pristojna tudi za odločanje o njihovem izbrisu.

Sodišče zato v celoti sledi razlogom s katerimi sta izpodbijano odločitev utemeljila organ prve in druge stopnje. To pa pomeni tudi, da za priznanje stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila in zahtevala v pritožbi, s katero ni uspela niso bili izpolnjeni pogoji.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.