Jedro

Tožena stranka je dovolj obsežno in prepričljivo navedla, zakaj razlogi, zaradi katerih tožnik prosi za mednarodno zaščito, niso utemeljeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 24. 3. 2015 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito ter povzema, kaj je v tej prošnji navedel. Nadalje povzema, kaj je tožnik povedal v prvi prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je v Republiki Sloveniji vložil dne 27. 2. 2014. Povzema tudi, kaj izhaja iz uradnega zaznamka in policijske depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj z dne 23. 2. 2014. Nadalje navaja, da je tožnik dne 9. 3. 2014 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, zato je bil postopek tedaj ustavljen. Tožnik je bil nato na podlagi Uredbe (ES) št. 604/2013 predan Republiki Sloveniji s strani Zvezne republike Nemčije in Slovenija je prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Nadalje tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru dne 28. 5. 2015. Tožena stranka nadalje navaja, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, da ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi nesporno izkazoval njegovo identiteto, glede osebnih podatkov pa je podajal različne in nasprotujoče si podatke. Vendar pa tožena stranka ne dvomi, da tožnik pripada etnični skupnosti Hazarov, sprejema tudi to, da prihaja iz okraja Jaghuri, kjer so Hazari večinsko prebivalstvo.

2. Tožena stranka na podlagi izvedenega postopka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred svojim tastom, ki želi maščevati smrt svojega sina, za katero je že obtožil tožnikovega brata. Razen tega si je tožnik sposodil večjo vsoto denarja, ki je v dogovorjenem roku ni vrnil, zato mu grozi posojilodajalec, saj zahteva posojeni denar nazaj. Tožnik je težave s tastom povezoval tudi s sporom med njunima družinama, ki naj bi pripadala različnima skupinama. Tožena stranka ugotavlja, da niti ni bilo ugotovljeno, ali je tožnikov brat res ubil tastovega sina, vendar pa se je ne glede na to maščevanje nad tožnikovim bratom že izvršilo. Razen tega je tožnik izpostavil tudi to, da se njegova družina ni strinjala z ravnanjem njegovega brata. Če bi se želela tastova družina res maščevati nad tožnikom zaradi smrti njihovega sina, bi to lahko že storila. Nasprotno pa so se dogovorili celo za poroko med tožnikom in njihovo hčerko in na ta način sklenili premirje. Ko je tožnik z očetom odšel k bodočemu tastu in ko sta žrtvovala ovco za potrditev dogovorjenega, ju tast ne bi sprejel in bi zavrnil darilo, če se z dogovorom in premirjem ne bi strinjal. Tako pa je za hčerko le zahteval 15.000 USD, ki si jih je tožnik sposodil in plačal ter sam dejal, da je tako njegov problem s tastom rešen. Po poroki naj bi se tožnikova žena vrnila na obisk k staršem in mu potem povedala, da njeni starši še vedno niso pozabili smrti njihovega sina in da še vedno gojijo sovraštvo do tožnika. Tožena stranka ocenjuje, da od staršev ni bilo mogoče pričakovati, da bodo pozabili smrt svojega otroka. Navedbe o sovraštvu do tožnika so po mnenju tožene stranke preveč pavšalne, da bi jih lahko obravnavali kot verjetne. Če bi tastova družina čutila tako močno sovraštvo do tožnika, da je zaradi tega moral zapustiti izvorno državo, bi podobno čutila do vseh članov tožnikove družine. Tožena stranka ocenjuje, da nasprotna družina ne bi sprejela dogovora in privolila v poroko z njihovo hčerko. Razen tega je tožnik v prvi prošnji kot razlog za zapustitev izvorne države navedel zgolj grožnje zaradi denarja, ki si ga je sposodil in ga v dogovorjenem roku ni vrnil. Tožena stranka še navaja, da v skladu s Paštunskim zakonikom običajnega prava krvno maščevanje preti storilcu umora in šele če to ni mogoče, lahko maščevanje doleti storilčevega brata ali koga od ožjih sorodnikov po očetovi strani. V konkretnem primeru pa o krvnem maščevanju ni mogoče govoriti, ker se je tastova družina že maščevala storilcu samemu, saj so bili prepričani, da je za smrt njihovega sina kriv tožnikov brat. Tožnikova družina še vedno živi v istem kraju v isti hiši, da so začasno izgubili zemljo, pa je krivo posojilo, ki ga tožnik ni mogel vrniti. Tako je njegov oče s pomočjo vaškega starešina začasno povrnil dolg in uredil medsebojne odnose s posojilodajalcem. Tožnik je zanj sam rekel, da je bil dober človek, ki je upravičeno zahteval vrnitev dolga. Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države izpostavil tudi težave, ki so povezane z denarjem, ki ga ni mogel vrniti. Kot dokazilo je predložil digitalno kopijo dogovora s posojilodajalcem. Po mnenju tožene stranke gre za slabo kopijo ročno zapisanega teksta, kjer so datumi zapisani po gregorijanskem koledarju, ki se v Afganistanu ne uporablja. Tožena stranka mora tudi opozoriti, da je tožnik podajal različne izjave o tem, kdo mu je posodil denar. Kljub navedenemu pa tožena stranka ugotavlja, da tožnikove morebitne zadolženosti ni mogoče opredeliti kot preganjanje, kot je določeno v Ženevski konvenciji, saj tožnik ni zatrjeval, da bi imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Ne glede na to, ali je tožnik videl denar ali ne, se je s podpisanim dogovorom strinjal s pogoji, ki jih je posojilodajalec postavil. Oseba, ki mu je denar posodila, lahko upravičeno pričakuje, da bo denar tudi dobila vrnjen. Iz izjav tožnika je jasno razvidno, da je v Slovenijo prišel zaradi tega, ker se je v Afganistanu zadolžil in dolga ni bil zmožen vrniti, čemur pa inštitut mednarodne zaščite ni namenjen. Tožnik preganjanja po Ženevski konvenciji v svoji državi zaradi narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ni uveljavljal, ampak je celo izrecno izpostavil, da teh težav ni imel. Ne glede na navedeno pa tožena stranka izpostavlja tudi to, da je po tožnikovih navedbah oče začasno rešil spor glede dolga, saj je k njim prišel posojilodajalec in vaški starešina, ki je razsodil, da se posojilodajalcu preda njihova zemlja, dokler ta dolg ne bo poravnan in čeprav je zahteval vse imetje, je starešina odločil, da očetu ostaneta hiša in trgovina. Tožnik je v drugi prošnji za mednarodno zaščito opisoval pritiske posojilodajalca kot grožnje, naj mu vrne denar, drugače ga bo ubil, grozil naj bi njegovi družini in izvajal pritiske do te mere, da je zbral vaščane, ki so se ob dokazu, da mu je posodil denar, strinjali, da jim zaradi tega vzame zemljo. Tožnikov oče je izpolnil zahtevo posojilodajalca in spoštoval odločitev vaškega starešina ter zemljo v začasno last prepustil posojilodajalcu, zaradi česar so se tudi grožnje končale. Tožnik na osebnem razgovoru groženj ni navajal, zaradi česar je bil posebej naprošen za pojasnilo, ampak je samo ponovil, da je od očeta zahteval vse njihovo imetje. Tožena stranka tudi zavrača relevantnost informacij o prisilnih porokah, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec. V konkretnem primeru namreč tožniku žena ni bila oddana kot odškodnina za storjeni zločin, saj bi po tožnikovih navedbah moralo biti ravno obratno. Oškodovana naj bi bila tastova družina, ki bi v skladu s predloženimi informacijami morala od tožnikove družine sprejeti odškodnino, torej tožnikovo sestro v zakon v zameno za smrt sina in ne obratno. Čeprav bi v tožnikovem primeru lahko govorili o dogovorjeni poroki, pa sta se z njo strinjala tožnik kot njegova žena, za katero je izrecno rekel, da ga ima rada in da jo skrbi zanj. Ker tožnik ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), tožena stranka ugotavlja, da v preteklosti ni bil izpostavljen preganjanju niti mu to ni neposredno grozilo.

3. Tožena stranka pa je presojala tudi upravičenost za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik ni dokazoval, da obstaja razlog, da bi bil ob vrnitvi soočen s tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni mali usmrtitve, niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi (prva in druga alineja 28. člena ZMZ). Čeprav ni uveljavljal, da se v Afganistan ne bi mogel vrniti zaradi varnostne situacije, je tožena stranka vseeno preverila ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. V ta namen je preučila različna aktualna poročila in članke, ki jih v nadaljevanju odločbe natančno povzema. Glede na vse preučene informacije ugotavlja, da se razmere po provincah in posameznih okrajih zelo razlikujejo, zato je dodatno proučila razmere v sami provinci Ghazni in okraju Jaghuri, od koder prihaja tožnik. Varnostna situacija v provinci Ghazni je precej raznolika. Čeprav se je na splošno od leta 2009 poslabševala, pa je po okrajih province zaradi etnične sestave raznolika. Varnostni problemi niso značilni za okraje, kjer so Hazari v večini, ampak zgolj za tista področja, kjer je večinsko prebivalstvo Paštunske narodnosti. V okrajih, kjer živijo izključno Hazari, so se v letu 2014 zgodili samo trije varnostni incidenti. Tožnik v postopku mednarodne zaščite ni navajal, da bi njegova družina, ki še vedno živi v Jaghuriju imela kakršnekoli težave s Talibi niti ni navajal, da so ti sploh prisotni na njihovem področju. V okraju Jaghuri Hazari predstavljajo 100 % večino. Od 1.257 varnostnih incidentov, ki so se zgodili (od 1. 1. do 31. 10. 2014) v Ghazniju je bil zgolj eden v Jaghuriju, kar pomeni, da je varnost dobra. Nevarnost pred mogočimi spopadi med Hazari in Talibi je v Jaghuriju nižja kot kjerkoli drugje. Tožena stranka je tudi preverila varnost poti, ki vodijo v okraj Jaghuri. Na podlagi informacij (Landinfo Afganistan: varnost na cestah za civiliste 18. 4. 2013) izhaja, da do Jaghurija obstajajo tri najpogostejše cestne povezave. Najkrajša pot je nevarna, za drugo cesto preko okraja Gelan, kjer živijo Paštuni, Landinfo nima podatkov, da so zaradi tega posebej prizadeti civilni uporabniki ceste, ampak poročajo, da je potreben dogovor med prebivalci Jaghurija in Gelana glede prostega gibanja civilistov. Najbolj pogosto uporabljena cesta pa prečka okraj Nawur, kjer prebivalstvo predstavljajo izključno Hazari in velja za varno. Tožena stranka na podlagi pridobljenih virov nadalje ugotavlja, da je v okraj Jaghuri možno potovati preko province Bamyan, s katerim so vzpostavljene redne letalske linije iz Kabula in nazaj. Od tam je prevozna cesta v Ghazni preko okraja Waras čez gorski prelaz pri Qolak in dalje proti okraju Nawur ter Jaghuri. Iz province Bamyan je možno priti tudi čez gorski prelaz Haji Ghak v okraju Beshud ter nato v Nawur in Jaghuri. Obstaja pa tudi pot iz Day Kundi preko gorskega prelaza Kotal Khinjak Dady v Nawur. Navedene cestne povezave so preko gorskih prelazov zaradi obilnega snega lahko zaprte v zimskem času. Med okraji v Ghazniju, kjer so potekali posamezni oboroženi spopadi, okraj Jaghuri ni omenjen. Leto 2014 je bilo povezano zgolj z enim skrivališčem orožja, sicer pa ni bilo nobenega oboroženega spopada niti nobenega napada z improviziranimi eksplozivnimi telesi. Glede na vse navedeno življenje tožnika ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bilo ogroženo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C 465/07 in pri tem ugotavlja, da samovoljno nasilje v okraju Jaghuri nima takšnih razsežnosti, da bi ga lahko po njegovih oblikah označili za sistematično znašanje nad civilisti in bi doseglo tako visoko stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ. Tožnik ob vrnitvi v domači kraj ne bo soočen z eksistenčnimi problemi, saj se bo vrnil v kraj, kjer živi njegova družina, starša, žena, hčerka in sestra. Tako ne bo imel težav po ponovni nastanitvi niti pri ponovni vključitvi v domače okolje, s katerimi se srečujejo nekateri vrnjeni državljani iz Afganistana.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je pojasnil vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito in tudi pojasnil in utemeljil vsa razhajanja v svojih izjavah, tožena stranka pa svojo odločitev med drugim utemeljuje na določenih neskladjih v izjavah tožnika, ki pa za odločitev ne morejo biti bistvenega pomena. Napačne so tudi ugotovitve, da ne obstojijo varnostni zadržki v zvezi z vrnitvijo tožnika v njegovo izvorno državo. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 686/2014-43 z dne 5. 6. 2015, kjer je sodišče navedlo, da so zaradi nevarnosti poti do province Ghazni podane okoliščine iz 3. alineje 28. člena ZMZ, ki utemeljujejo priznanje statusa subsidiarne zaščite. Ne samo pot, ampak tudi življenje v okraju izvorne države je za tožnika smrtno nevarno, tožena stranka pa teh okoliščin ni upoštevala v zadostni meri. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki zadevo v ponovni postopek.

5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe pri kateri vztraja, prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred svojim tastom, poleg tega pa si je sposodil večjo vsoto denarja, ki je v dogovorjenem roku ni vrnil, zato mu grozi posojilodajalec, saj zahteva posojeni denar nazaj. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da se je maščevanje nad tožnikovim bratom že izvršilo in če bi se želela tastova družina res maščevati nad tožnikom zaradi smrti njihovega sina, bi to lahko že storila, nasprotno pa so se dogovorili celo za poroko med tožnikom in njihovo hčerko in na ta način sklenili premirje, tast pa tožnika in njegovega očeta ne bi sprejel in bi zavrnil darilo, če se z dogovorom in premirjem ne bi strinjal. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno sklepala, da če bi tastova družina čutila tako močno sovraštvo do tožnika, da je zaradi tega moral zapustiti izvorno državo, bi podobno čutila do vseh članov tožnikove družine. Glede sposojenega denarja pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožnikove morebitne zadolženosti ni mogoče opredeliti kot preganjanje, kot je določeno v Ženevski konvenciji, saj tožnik ni zatrjeval, da bi imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, pravilno pa je izpostavila tudi to, da je po tožnikovih navedbah oče začasno rešil spor glede dolga, saj je k njim prišel posojilodajalec in vaški starešina, ki je razsodil, da se posojilodajalcu preda njihova zemlja, dokler ta dolg ne bo poravnan in čeprav je zahteval vse imetje, je starešina odločil, da očetu ostaneta hiša in trgovina. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj tožnik ni dokazoval, da obstaja razlog, da bi bil ob vrnitvi soočen s tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve, niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi, iz preučenih informacij pa izhaja, da varnostni problemi niso značilni za okraje, kjer so Hazari v večini, v okraju Jaghuri pa Hazari predstavljajo 100 % večino in je nevarnost pred mogočimi spopadi med Hazari in Talibi v Jaghuriju nižja kot kjerkoli drugje. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila in zelo natančno obrazložila, da vodi do Jaghurija tudi več varnih poti, prav tako pa je pravilno sklepala, da tožnik ob vrnitvi v domači kraj ne bo soočen z eksistenčnimi problemi, saj se bo vrnil v kraj, kjer živi njegova družina.

8. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik pojasnil vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito in da je utemeljil vsa razhajanja v svojih izjavah, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dovolj obsežno in prepričljivo navedla, zakaj razlogi, ki jih navaja tožnik, niso utemeljeni. Glede tožbene navedbe, da je tožnik utemeljil razhajanja v svojih izjavah in da tožena stranka svojo odločitev utemeljuje tudi zaradi neskladij v izjavah tožnika, pa sodišče meni, da iz obsežne obrazložitve odločbe nedvomno izhaja, da glavni razlog, zakaj je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena, ni v tem, ker bi tožena stranka ugotovila splošno neverodostojnost tožnika, ampak v tem, ker tudi ob predpostavki, da vse tožnikove navedbe držijo, te navedbe ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot je opredeljeno v 26. členu ZMZ. Tožena stranka sicer meni, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, vendar pa prošnja ni bila zavrnjena iz tega razloga. Res je, da tožena stranka na določenih delih obrazložitve izraža določen dvom v nekatere trditve (na primer z navedbo, da kopiji dogovora v zvezi s posojilom ni mogoče pripisati večje vrednosti), vendar pa zavrnitev prošnje vseeno temelji ob predpostavki, da sta glavna razloga, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito (strah pred tastom in tožnikov dolg) resnična. Za odločitev niso bile bistvenega pomena določena neskladja, ampak to, da tožena stranka pri tožnikovem zatrjevanju strahu pred tastom in posojilodajalcem ni zaznala znakov preganjanja.

9. Sodišče pa tudi ne more slediti tožbeni navedbi, češ da je sodišče v sodbi opr. št. I U 686/2014-43 z dne 5. 6. 2015 zavzelo stališče, da je pot do province Ghazni tako nevarna, da obstajajo okoliščine iz 3. alineje 28. člena ZMZ in da bi iz tega razloga moralo enako stališče zavzeti tudi pri tej zadevi. Sodišče najprej pojasnjuje, da je bila ta sodba izdana 5. 6. 2014 in ne 5. 6. 2015, kot je napačno navedeno v tožbi. Pri tej sodbi je treba upoštevati, da je sodišče presojalo odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1444/2008/27 z dne 14. 9. 2012, ta odločba pa je opirala na poročila glede varnosti poti, ki so starejšega datuma in tudi obrazložitev navedene odločbe je drugačna. Treba je namreč upoštevati, da se zadeve spreminjajo in je tožena stranka je v sedaj obravnavani zadevi uporabila druga, novejša poročila in tudi obrazložitev odločbe v delu, ki se nanaša na varnost poti do province Ghazni, je drugačna. V odločbi z dne 14. 9. 2012 se je tožena stranka glede dostopa do okraja Jaghuri sklicevala na poročilo DFAT-ja iz septembra 2010, glede varnosti poti pa je navedla, da iz informacij res izhaja, da je pot do okraja Jaghuri problematična, saj so glavne in najkrajše poti do tja pogosto tarča upornikov, skratka potovanje po njih je tvegano, vendar pa da iz informacij izhaja, da je do okraja mogoče varno priti, so pa te poti veliko daljše, slabše in nekatere kdaj tudi zaprte. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka izhajala iz informacij Landinfa z dne 18. 4. 2013, nadalje iz poročila iste organizacije za obdobje november 2010 – junij 2011 (drugi del) in iz podatkov Ministrstva za notranje zadeve Združenega kraljestva za Afganistan iz avgusta 2015. V obravnavani zadevi je tožena stranka zelo obsežno obrazložila različne možnosti potovanja do okraja Jaghuri ter natančno opisala poti, ki so varne. Tako je na strani 16 in 17 odločbe zelo natančno opisala varne poti, še zlasti preko province Bamyan, za katerega je navedla, da so vzpostavljene redne letalske linije iz Kabula in nazaj, od tam je opisala prevozne ceste v Ghazni, od koder obstaja več možnosti. Navedla je, da ni bilo mogoče zaslediti, da bi varnostni incidenti vplivali na oslabitev obstoječe cestne infrastrukture. Glede na povsem druge vire in na drugačno obrazložitev odločbe torej navedene zadeve ni možno primerjati z zadevo opr. št. I U 686/2014. Tožnik pa v tožbi tudi ni navedel konkretnih razlogov, zakaj se ne strinja s pojasnili tožene stranke, da obstajajo tudi varne poti, prav tako pa ni konkretno navedel, zakaj se ne strinja z oceno tožene stranke, da je življenje v okraju Jaghuri varno, ampak je le na splošno navedel, da je ne samo pot, ampak tudi življenje v navedenem okraju smrtno nevarno, teh navedb pa ni konkretiziral, zato se sodišče do njih niti ne more opredeliti.

10. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.