Jedro

Vrhovno sodišče se strinja z oceno tožene stranke, ki ji pritrjuje v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, da tožnikove navedbe, četudi se v celoti vzamejo za resnične, ne pomenijo dejanj preganjanja, kot jih opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ.

Prav tako je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, s katero je pritrdilo toženi stranki, da tudi niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj tožnik ni dokazoval, da obstaja razlog, da bi bil ob vrnitvi soočen s tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve, niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-42/2014/18 (1312-09) z dne 27. 11. 2015. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je po njegovi oceni tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov, zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke ter odgovarja na posamezne tožbene navedbe.

3. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da dogodki, ki so se mu zgodili v izvorni državi, oziroma strah pred tastom in posojilodajalcem ne morejo pomeniti preganjanja, zmoten. Na podlagi v 26. členu ZMZ opredeljenih kriterijev in ob upoštevanju dejstva, da so v drugem odstavku tega člena dejanja preganjanja opredeljena le primeroma, lahko tudi dogodki, ki so se tožniku pripetili v izvorni državi, pomenijo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem. Predvsem pa poudarja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ. Navaja tudi druge (novejše) informacije o stanju v državi izvora in sodišču predlaga, da se jih pri odločanju tudi upošteva, saj potrjujejo tožnikove trditve, da se v izvorno državo zaradi utemeljenega strahu pred tem, da bi utrpel resno škodo, ne more vrniti, saj pot do province Ghazni, kaj šele življenje tam, ni varno.Trenutne okoliščine so odločilnega pomena, zato je treba upoštevati tudi informacije, ki so se pojavile po tem, ko je nacionalni organ že izdal odločbo. V nasprotnem primeru je lahko vračanje prosilca v izvorno državo v nasprotju s 3. členom EKČP in se pri tem sklicuje na sodbi ESČP Salah Sheekh proti Nizozemski ter Sufi in Elmi proti Veliki Britaniji. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 2. členu ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke in kot jo povzema sodišče prve stopnje ter iz podatkov upravnega in sodnega spisa med drugim izhaja, da je tožnik, katerega istovetnost sicer ni izkazana, rojen ... v kraju Sabz Sang, okraj Jaghuri, državljan Islamske republike Afganistan, pripadnik Hazarov, šiit, v Republiki Sloveniji 27. 2. 2014 prvič zaprosil za mednarodno zaščito. Ker je 9. 3. 2014 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, je bil postopek tedaj ustavljen. Tožnika je Zvezna republika Nemčija na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva predala Republiki Sloveniji, kjer je 24. 3. 2015 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je predmet obravnave v tem upravnem sporu. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje predvsem s strahom pred svojim tastom, ki želi maščevati smrt svojega sina, za katero je že obtožil tožnikovega brata. Razen tega si je tožnik sposodil večjo vsoto denarja, ki je v dogovorjenem roku ni vrnil, zato mu grozi posojilodajalec, ki zahteva posojeni denar nazaj. Tožnik je težave s tastom povezoval tudi s sporom med njunima družinama, ki naj bi pripadala različnima skupinama (Hezbe in Wahdat).

8. Vrhovno sodišče se strinja z oceno tožene stranke, ki ji pritrjuje v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, da tožnikove navedbe, četudi se v celoti vzamejo za resnične, ne pomenijo dejanj preganjanja, kot jih opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ. Pri tem pravilno ugotavljata, da se je maščevanje nad tožnikovim bratom že izvršilo in da če bi se želela tastova družina res maščevati nad tožnikom zaradi smrti njihovega sina, bi to lahko že storila. Nasprotno pa so se dogovorili celo za poroko med tožnikom in njihovo hčerko in na ta način sklenili premirje, tast pa tožnika in njegovega očeta ne bi sprejel in bi zavrnil darilo, če se z dogovorom in premirjem ne bi strinjal. Pravilna je tudi njuna ugotovitev, da če bi tastova družina res čutila tako močno sovraštvo do tožnika, da je zaradi tega moral zapustiti izvorno državo, bi podobno čutila do vseh članov tožnikove družine. Glede sposojenega denarja pa je pravilna tudi ugotovitev, da tožnikove morebitne zadolženosti ni mogoče opredeliti kot preganjanje, kot je to določeno v Ženevski konvenciji, saj ni zatrjeval, da bi bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Poleg tega pa je po tožnikovih navedbah oče začasno rešil spor glede dolga, saj je vaški starešina razsodil, da se posojilodajalcu preda njihova zemlja, dokler ta dolg ne bo poravnan, in čeprav je posojilodajalec zahteval vse imetje, je starešina odločil, da očetu ostaneta hiša in trgovina. Teh ugotovitev pa tožnik ni uspel izpodbiti zgolj s citiranjem zakonskih določb, niti s pavšalno trditvijo, da lahko tudi dogodki, ki so se tožniku pripetili v izvorni državi, pomenijo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem, zato presoji sodišča prve stopnje, s katero je pritrdilo toženi stranki, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. 9. Prav tako je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, s katero je pritrdilo toženi stranki, da tudi niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj tožnik ni dokazoval, da obstaja razlog, da bi bil ob vrnitvi soočen s tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve, niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi. Utemeljeno je tudi zavrnilo tožnikovo sklicevanje na sodbo sodišča prve stopnje I U 686/2014, da je to že presodilo, da pot v Ghazni ni varna, in podrobno obrazložilo, da je tožena stranka zelo obsežno obrazložila različne možnosti potovanja do okraja Jaghuri ter natančno opisala poti, ki so varne (16. in 17. stran odločb), še zlasti preko province Bamyan, za katero je navedla, da so vzpostavljene redne letalske linije iz Kabula in nazaj, od tam pa je opisala prevozne ceste v Ghazni, od koder tudi obstaja več možnosti. Tožnikove tožbene ugovore v tej zvezi pa je utemeljeno zavrnilo, ker ni navedel konkretnih razlogov, zakaj se ne strinja s pojasnili tožene stranke, da obstajajo tudi varne poti, prav tako pa ni konkretno navedel, zakaj se ne strinja z oceno tožene stranke, da je življenje v okraju Jaghuri varno, ampak je le na splošno navedel, da je ne samo pot, ampak tudi življenje v navedenem okraju smrtno nevarno, teh navedb pa ni konkretiziral, zato se sodišče prve stopnje do njih niti ni moglo opredeliti.

10. Te presoje in ugotovitve sodišča prve stopnje pa tožnik tudi ne more uspešno izpodbiti in nadomestiti z navajanjem novih informacij v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, saj lahko v skladu z določbo prvega odstavka 74. člena ZUS-1 pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Navedena določba se nanaša na informacije, ki bi morale obstajati že v času odločanja organa prve stopnje (npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 163/2012 z dne 4. 4. 2012 in I Up 297/2010 z dne 18. 11. 2010). Večina informacij, ki jih tožnik navaja v pritožbi, pa so obstajale že v času izdaje odločbe tožene stranke, tožnik pa ne navede, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji. Informacije, ki še niso obstajale v času odločanja tožene stranke oziroma sodišča prve stopnje, pa so praviloma nedopustne novote (npr. I Up 54/2014).

11. To se nanaša tudi na pritožbi priloženo potrdilo, da je tožnik spremenil svojo vero v krščansko, zaradi česar naj bi bil tožnik kot pripadnik Hazarov v muslimanski državi še bolj ogrožen. Pa tudi sicer tožnik zgolj z navedbo različnih virov, z izsekom teksta iz teh virov v angleškem jeziku in prevodom v slovenski jezik, ne more uspešno izpodbiti ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo, k er niso podani razlogi, ki jih uveljavlja, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, n

a podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.