Jedro

Pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti, zato v primeru, ko revident uveljavlja vračilo premoženja v naravi namesto vračila premoženja v obliki odškodnine, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 4. 3. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 14. 4. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta med drugim odločil, da se denacionalizacijskim upravičencem tam navedeno podržavljeno premoženja vrne v obliko obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v vrednosti 100.655,00 DEM, vsakemu upravičencu do 1/3. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. Revidentka navaja, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000 EUR, vendar te vrednosti posebej ne opredeli. Iz revizije še izhaja, da v celoti izpodbija dokončno odločbo upravnega organa, in sicer uveljavlja vračilo premoženja v naravi (izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo premoženja v naravi).

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009) pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Ker torej pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku, ki jo revidentka uveljavlja v tej reviziji, ni pravica, izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.