Jedro

Že ob uveljavitvi ZDen so bile glede navedenih parcel podane okoliščine, ki so onemogočale denacionalizacijo v obliki vrnitve v naravi. Ker dolžnosti vračila že ob uveljavitvi ZDen ni bilo, tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti pogodb o prenosu oziroma upravni organ ni storil nobene kršitve določb postopka, če se o tem ni opredeljeval kot o predhodnem vprašanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se denacionalizacijskim upravičencem A.A., B.B. in C.C. vrne podržavljeno premoženje, ki obsega del parc. št. 454 v izmeri 1905 m2, del parc. št. 454/1 v izmeri 2528 m2 in del parc. št. 454/2 v izmeri 1222 m2, v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, v vrednosti 100.655,00 DEM, vsakemu upravičencu do 1/3 (1. točka izreka), da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna obveznice izročiti skrbnici za poseben primer D.D. v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je C.C. dne 8. 6. 1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 454, vl. št. 344 k.o. ..., ki je bila podržavljena E.E., F.F. in G.G. z odločbo OBLO Ljubljana–Vič št. 06/2-33-19/5-1959 z dne 16. 6. 1959, izdano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Z odločbo SOB Ljubljana Vič-Rudnik št. 466-121/63 z dne 19. 9. 1963 je bil iz posesti bivših solastnikov vzet del podržavljene parcele do izmere 3828 m2, ter z odločbo z dne 18. 4. 1966 določena odškodnina v višini 7.676,00 din. Zemljišče je bilo dodeljeno „D.“ Ljubljana za gradnjo novih tovarniških objektov. Z odločbo SOB Ljubljana Vič–Rudnik št. 464-178/68 z dne 10. 9. 1966 sta bili iz posesti bivših solastnikov vzeti parc. št. 454/1 v izmeri 5001 m2 in parc. št. 454/2 v izmeri 1927 m2 ter izročeni v uporabo Komunalnemu skladu Občine Ljubljana Vič–Rudnik za industrijsko gradnjo po zazidalnem načrtu za industrijsko cono I-1 Vič. Na podlagi identifikacijskega potrdila Ljubljanskega geodetskega biroja z dne 21. 12. 2007 je upravni organ, ki je z izpodbijano odločbo odločil v ponovnem postopku po odpravi njegove odločbe z dne 7. 2. 2008, ugotovil sedanje stanje podržavljenih parcel. Del parc. št. 441/6, travnik 2 v izmeri 2595 m2, vl. št. 5859 k.o. ... je pridobil v last A. Ljubljana dne 2. 2. 1977, v namen izgradnje elektroenergetske infrastrukture za izvajanje javne gospodarske službe prenosa, distribucije in dobave električne energije. Na parceli zgrajena razdelilna transformatorska postaja je objekt državnega pomena v smislu Zakona o graditvi objektov. Gre za bistven element energetske infrastrukture, preko katerega se z električno energijo napaja celoten jugovzhodni del Ljubljane in okolice. Vrnitev tega dela parcele je v nasprotju z javno koristjo. Upravni organ se sklicuje na določbo 16. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadalj., v nadaljevanju ZDen). Glede dela parc. št. 479/25, asfaltirano parkirišče v izmeri 1271 m2, vl. št. 5250 k.o. ..., je upravni organ opravil poizvedbe o vključitvi te parcele v lastninsko preoblikovanje podjetij ter pridobil kupoprodajne pogodbe o prenosu tega zemljišča. Ugotovil je, da vlagatelj začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ni vložil. Organ meni, da pri prometu parcele ni šlo za kršitev 88. in 89. člena ZDen. Glede parc. št. 454/5 v izmeri 900 m2, vl. št. 4536 k.o. ... upravni organ navaja, da sta na njej XY in XZ pridobila lastninsko pravico leta 1992 po ZLNDL. Parcela je zazidano stavbno zemljišče, prizidek objekta. Obstajajo ovire za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen. Na delu parc. št. 464/3, stavbišče in dvorišče v izmeri 675 m2, vl. št. 5736 k.o. ... je lastninsko pravico pridobil L.L. dne 23. 7. 1970, kar pomeni oviro za vračilo v naravi po tretjem odstavku 16. člena. Del parc. št. 441/9 v izmeri 214 m2, vl. št. 5734 k.o. ... je v lasti L.L., ki je lastninsko pravico pridobil leta 1990. Vračilo v naravi preprečuje tretji odstavek 16. člena ZDen. Pri izračunu odškodnine je upravni organ upošteval podatke VO-KA o komunalni opremljenosti zemljišč – oddaljenosti zemljišč od javnega vodovodnega omrežja oziroma priključka za preskrbo s pitno vodo, v času odvzema iz posesti, potrdilo A. Ljubljana o komunalni opremljenosti – oddaljenosti od priključka na nizkonapetostno električno omrežje, v času, ko je bilo zemljišče odvzeto iz posesti, ter oddaljenost zemljišča od javne ceste oziroma poti, priključene na javno cestno omrežje. Na podlagi teh podatkov je oceni, da je parc. št. 454 v času podržavljenja v celoti izpolnjevala pogoje komunalne opremljenosti in jo je treba ovrednotiti kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, da parc. št. 454/1 ni izpolnjevala pogoja oddaljenosti 200 metrov od nizkonapetostnega omrežja (nahajala se je v oddaljenosti 242 m) in jo je zato treba ovrednotiti kot delno komunalno opremljeno stavbno zemljišče, in da parc. št. 454/2 ni izpolnjevala pogoja ustrezne oddaljenosti od ceste in se vrednoti kot komunalno neopremljeno stavbno zemljišče oziroma kot kmetijsko zemljišče. Odškodnina za parcele, ki jih zaradi ovir ni mogoče vrniti v naravi, znaša 100.655,00 DEM.

Drugostopni organ je zavrnil pritožbo zoper prvostopno odločbo. Obrazložitev prvostopnega organa je dopolnil s pojasnili, opirajočimi se na podatke zemljiške knjige, kako se je podržavljena parcela delila in nove parcele vpisovale v zemljiško knjigo. Za parc. št. 441/6, ki obsega del območja transformatorskih postaj z daljnovodi, objekti in del asfaltirane površine, meni, da je ni mogoče vrniti v naravi, ker predstavljajo neločljivi sestavni del omrežja, objektov in naprav javnih podjetij oziroma gospodarske javne službe, ki opravlja dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja, dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja in dobavo električne energije tarifnim odjemalcem. Na parceli je bila vknjižba lastninske pravice v korist A. izvedena šele v letu 2000, in tudi objekti na njej so bili zgrajeni po uveljavitvi ZDen, kar pa glede na dejansko stanje vseeno ne omogoča vrnitve v naravi. Niti morebitna ugotovitev ničnosti tega ne spremeni. Parc. št. 479/25 je nastala z delitvijo parcel šele leta 1999. Lastništvo te parcele se je v času odločanja večkrat spremenilo. Iz zemljiškoknjižnega stanja ni mogoče razbrati, da je bila parcela kdaj v uporabi in posesti družbe B. V času lastninskega preoblikovanja tega podjetja je obstajala samo parc. št. 479/1, tovarniški objekt in pripadajoče dvorišče, za katero pa ni bilo ugotovljeno, v katerem delu je takrat obsegalo današnji del parc. št. 479/25. Iz vsebine kupoprodajnih pogodb pa bi bilo sklepati, da je že v tistem obdobju predstavljala funkcionalno zemljišče k objektu oziroma parkirišče, kar je še danes. Parkirišče pa je šteti za zazidano zemljišče, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Gre za oviro po drugem odstavku 32. člena ZDen. Za parc. št. 454/5 ugotavlja, da je bila že v času uveljavitve ZDen zazidano stavbno zemljišče, na katerem je stal objekt, ki ni v lasti upravičencev. Zato vrnitev v naravi ni možna. Tudi parc. št. 464/3 je že v času uveljavitve ZDen predstavljala zazidano stavbno zemljišče, kar onemogoča vrnitev v naravi. Za parc. št. 441/9 drugostopni organ ugotavlja, da ob uveljavitvi ZDen ni bila pozidana. Leta 1990 je bila v uporabi Občine Ljubljana Vič–Rudnik, na podlagi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 20. 12. 1990 je bil v letu 2000 zaznamovan vpis o pridobitvi lastninske pravice v korist L.L. Že v času uveljavitve ZDen je bila torej oddana za gradnjo, katera je bila tudi realizirana, saj je sedaj ta parcela del stavbe in parkirišče. Drugostopni organ je zavrnil pritožbene ugovore glede relevantnega časa ugotavljanja komunalne opremljenosti podržavljenih zemljišč. Le to je treba ugotavljati po času, ko je prišlo do odvzema zemljišča iz posesti, saj je šele takrat prišlo do dejanskega podržavljenja. Glede takratne komunalne opremljenosti parc. št. 454 (oziroma parc. št. 454/1) ugotavlja, da je na severu mejila na parc. št. 1457, na jugu pa na parc. št. 1695, ki je predstavljala cesto. Za parc. št. 454/2 pa iz dokumentacije ni razvidno, da bi s katerimkoli svojim delom mejila na kakšno cesto ali dovozno pot. Ker parc. št. 454/1 ni izpolnjevala kriterija oddaljenosti od nizkonapetostnega omrežja, se izračun vrednosti takega zemljišča zmanjša za 30%. Parc. št. 454/2, ki ni izpolnjevala kriterija oddaljenosti od javne dovozne poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, pa se vrednoti kot kmetijsko zemljišče, ne glede na njen status stavbnega zemljišča, ki ji ga je dal ZNNZ. Glede odločitve o stroških pritožbenega postopka se drugostopni organ sklicuje na 114. člen ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil ZUP in ZDen. Ugovarja, da prvostopni organ v ponovljenem postopku ni izvedel dodatnega ugotovitvenega postopka, da bi lahko odločil v skladu z napotili pritožbenega organa v odločbi z dne 20. 6. 2008. Drugostopni organ pa ugotovljenim nepravilnostim v prvostopni odločbi ni dal nikakršne teže in je pritožbo zavrnil. Kljub ugotovitvam, da je šlo za razpolaganja s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, v nasprotju z določilom 88. člena ZDen, ki kogentno določa ničnost takšnih razpolaganj, to ni upoštevano. Upravni organ je dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti (predhodno vprašanje) in ustrezno ukrepati v primeru ugotovljenih ničnih razpolaganj. Ta nimajo in ne smejo imeti nikakršnih učinkov. Napačno je stališče, da tudi ugotovljena ničnost nima vpliva na denacionalizacijski postopek, ker bi bil izid v smislu oblike vrnitve enak. Če bi bil sedanji lastnik, ki je to postal na podlagi ničnega posla, soočen z zahtevkom za ničnost, bi bila verjetno ponujena drugačna rešitev, možen bi bil dogovor, poravnava itd.. Tožeča stranka trdi, da ovir za vračilo v naravi ni bilo in jih ni. Vrsta dejavnosti, ki se opravlja na določenem zemljišču, ne more biti ovira za vračilo v naravi, saj lahko to dejavnost opravljajo tudi upravičenci. Enako ne more biti ovira dejstvo, da je določeno zemljišče v naravi parkirišče, saj ne gre za objekt, v katerem bi nekdo bival. V postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj naj bi bila transformatorska postaja v lasti A. Ljubljana zgrajena, kar pa bi bilo potrebno, saj oddaja zemljišč za gradnjo pred ZDen, v primeru, da ta ni bila izvršena v rokih iz 32. člena ZDen, ne vpliva na možnost vračila v naravi. Določba 16. člena ZDen v konkretnem primeru ne pride v poštev. Upravni organ ni izvršil ocene sorazmernosti stroškov po 19. členu ZDen. Na parc. št. 479/25 po ugotovitvah upravnega organa B. ni bila vknjižena in vlagatelji zato niso vložili zahteve za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP, drugostopni organ pa je kot dodaten razlog za zavrnitev v naravi štel, da gre dejansko za prizidek v uporabi fizičnih oseb, čeprav so te do zemljišča prišle na podlagi ničnih razpolaganj. Tožeča stranka meni, da mora imeti zaupanje v podatke zemljiške knjige določene posledice. Posledice mora imeti tudi ničnost razpolaganja. Poleg tega niso bile vse zahtevane nepremičnine predmet lastninskega preoblikovanja podjetja B., zato ne morejo zaključki upravnega organa pavšalno veljati za celoten del zahtevka, kjer je zavrnjeno vračilo v naravi. Nepravilni so tudi zaključki glede parc. št. 454/5. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da sta XY in XZ lastninsko pravico pridobila na podlagi pogodbe o prenosu pravice uporabe zemljišča z dne 24. 3. 1992, torej z ničnim pravnim poslom. Povsem nepomembno je, kaj predstavlja nepremičnina v naravi. Enako velja tudi glede parc. št. 464/3 in 441/9, saj ni ugotovljeno, kako in na podlagi česa se je vknjižila lastninska pravica. Ni jasno, kje je podlaga za zaključek, da je L.L. lastninsko pravico pridobil leta 1970 in 1990. Tožeča stranka izpodbija tudi sklepe glede komunalne opremljenosti podržavljene parcele, ki se je ugotavljala iz potrdil C., A. in ocene upravnega organa. Teh zaključkov ni mogoče preizkusiti, kajti C. in A., ki je celo zavezanec za vračilo, nista izvedeniški organizaciji in na njuni potrdili upravni organ ne more opreti svoje odločitve. Tožeča stranka predlaga, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku in izvedbi obravnave z ogledom in zaslišanjem razsodi, da se prvostopna odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravna organa sta enotna v odločitvi, da podržavljene parc. št. 454, ob vračanju del parc. št. 441/6, del parc. št. 479/25, parc. št. 454/5, del parc. št. 464/3 in del parc. št. 441/9, ni mogoče vrniti v naravi, in zato zanje upravičencem pripada odškodnina. Razloge prvostopnega organa za tako odločitev v svoji odločbi na podlagi spisnih podatkov dopolnjuje drugostopni organ.

Nosilni razlog tožeče stranke, da sprejeta odločitev ne vzdrži pravne presoje, je, da ni upoštevana določba 88. člena ZDen.

Člen 88. člen ZDen določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave, ki so s tem v nasprotju, so nični. Za presojo dopustnosti razpolaganja z nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije, je torej relevantno, ali je glede nje podana vrnitvena dolžnost po določbah ZDen. Če nepremičnine v skladu s temi določbami ni mogoče vrniti, se nanjo prepoved iz 88. člena ZDen ne more nanašati.

O vprašanju ničnosti pogodbe o nepremičnini, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, se lahko opredeljuje upravni organ kot o predhodnem vprašanju. Po 144. členu ZUP/86 v zvezi s 324. členom ZUP/99 je predhodno vprašanje samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, upravni organ, ki vodi postopek, v katerem se to vprašanje pojavi, pa brez njegove rešitve ne more rešiti same stvari. Upravni organ ima zakonsko pooblastilo da predhodno vprašanje reši sam, ali pa upravni postopek prekine in z odločitvijo počaka, da predhodno vprašanje reši pristojni organ.

Iz pojasnjenega sledi, da bi se v obravnavani zadevi upravnemu organu lahko kot predhodno vprašanje postavilo vprašanje ničnosti tistih pogodb o prenosu podržavljene parcele oziroma njenih delov, ki so bile sklenjene po uveljavitvi ZDen, te nepremičnine pa bi po določbah ZDen bilo mogoče vrniti v naravi.

Po ugotovitvah upravnega organa, ki izhajajo tudi iz zapisnika o ogledu dne 31. 8. 2006, so današnje, iz podržavljene parcele nastale parcele zazidana zemljišča. Kot ugotavlja sodišče je med strankami nesporno, da je bilo denacionalizacijskim upravičencem podržavljeno kmetijsko zemljišče, torej sedanji objekti niso bili v njihovi lasti.

Zazidanost parc. št. 454/5 in parc. št. 464/3 je po ugotovitvah drugostopnega organa izkazana že za leto 1989, ko je bila v zemljiški knjigi poočitena sprememba o delitvi in vrste rabe parcel na podlagi naznanilnega lista iz leta 1987 (vpis v zemljiškoknjižnem vložku št. 3623 k.o. ... v listu A2 pod zap. št. 86; parc. št. 454/5 stavbišče z dvoriščem in parc. št. 464/3 stavbišče z dvema zgradbama in dvoriščem). Glede parc. št. 479/25 pa drugostopni organ ugotavlja, da je bila ob uveljavitvi ZDen neidentificirani del parc. št. 479/1, ki je predstavljala tovarniški objekt z dvoriščem kot funkcionalnim zemljiščem (to potrjuje vpis v zemljiškoknjižnem vložku št. 3623 k.o. ... v listu A2 pod zap. št. 83), sedaj pa je vodena kot parkirišče. Že ob uveljavitvi ZDen so bile glede navedenih parcel podane okoliščine, ki so onemogočale denacionalizacijo v obliki vrnitve v naravi. Po drugem odstavku 32. člena ZDen se namreč zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. S tako določbo je zakonodajalec upošteval dotedanjo ureditev, da se pravice na zemljišču prenašajo skupaj s stavbo, kar bi v primeru, ko je bila na podržavljenem zemljišču stavba zgrajena po podržavljenju, vračanje v naravi povzročilo tudi vračanje nepodržavljene stavbe, to pa bi bilo v nasprotju z izhodiščem denacionalizacije. Po upravno sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1808/94, U 1147/95, I Up 1076/99, I Up 535/06) se kot zazidano zemljišče šteje zemljišče, na katerem stoji stavba, funkcionalno zemljišče, pa tudi parkirišče (s čemer se sicer tožeča stranka ne strinja). S prenosom v tem odstavku obravnavanih parcel denacionalizacijskim upravičencem ni bila onemogočena njihova vrnitev v naravi (preprečitev česar je smisel 88. člena ZDen), saj take oblike denacionalizacije ne bi mogli izposlovati. Ker dolžnosti vračila že ob uveljavitvi ZDen ni bilo, tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti pogodb o prenosu oziroma upravni organ ni storil nobene kršitve določb postopka, če se o tem ni opredeljeval kot o predhodnem vprašanju.

(Ne)upoštevanje učinka 88. člena ZDen upravnemu organu ni mogoče očitati niti glede parc. št. 441/6, čeprav med strankami ni sporno, da je bila ta parcela z objekti gospodarske javne infrastrukture pozidana šele po podržavljenju. V času uveljavitve ZDen je bila, kot ugotavlja upravni organ, med sredstvi pravnega prednika A. d.d. Ljubljana. Njena pravna narava se je spremenila na način, kot ga je vzpostavil Zakon o gospodarskih javnih službah za olastninjenje in prenos premoženja, namenjenega za opravljanje dejavnosti gospodarskih javnih služb. Določba 88. člena ZDen se po stališču Ustavnega sodišča RS sicer nanaša tudi na lastninsko preoblikovanje. Ker pa se po upravno sodni praksi ovire za vračanje upoštevajo v času vračanja, je upravni organ po presoji sodišča pravilno upošteval sedanje stanje. Da parcela predstavlja neločljiv sestavni del omrežja, objektov in naprav podjetja s področja energetike (transformatorsko postajo z daljnovodi), tožeča stranka niti ne ugovarja. Takšen dejanski stan ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. točke 19. člena ZDen, ki na abstraktni ravni določa oviro za vrnitev v naravi. Vračanje za tak primer pa ni pogojeno s stroški, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da upravni organ dejansko stanje ni popolno ugotovil, ker ni opravil ocene sorazmernosti stroškov. Pravilen je torej zaključek upravnega organa, da zaradi sedanjega stanja nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Izvrševanje gradnje po uveljavitvi ZDen ne more imeti učinka na odločitev o obliki denacionalizacije v upravnem denacionalizacijskem postopku. Tudi upoštevanje tega dejstva ne pripelje do odločitve, ki bi bila drugačna od izpodbijane.

Glede parc. št. 441/9 drugostopni organ navaja, da je bila do leta 1990 v uporabi in posesti Občine Ljubljana Vič-Rudnik, nato pa se sklicuje na pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča št. ... z dne 20. 12. 1990. Da je bila parcela s to pogodbo prenesena v uporabo L.L., izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 5734 k.o. ..., ki je v upravnem spisu. Navedeni podatki kažejo, da je bila parcela že pred uveljavitvijo ZDen, ko je bila še v družbeni lastnini, prenesena v uporabo fizični osebi. Fizične osebe pa po ZDen niso zavezanci za vrnitev (51. člen ZDen določa, da je zavezanec za vrnitev pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem), in to je razlog, zaradi katerega vrnitev te parcele v naravi ni možna. Nepremičnine, na katerih so fizične osebe imele pravico uporabe, so postale njihova last na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01), kar pa glede na prej pojasnjeno v tej zadevi niti ni relevantno.

Sodišče zaključuje, da je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je relevantno za obliko denacionalizacije, in te ugotovitve tožeča stranka s tožbenimi ugovori ni uspela izpodbiti.

Neutemeljen pa je po presoji sodišča tudi njen ugovor, ki se nanaša na ugotavljanje komunalne opremljenosti podržavljene parcele oziroma njenih delov v času njihovega odvzema iz posesti. Ne drži tožbena navedba, da upravni organ ne bi mogel upoštevati podatkov, ki sta jih sporočila C. (za oddaljenost zemljišča od javnega vodovodnega omrežja oziroma priključka za preskrbo s pitno vodo) in A. (za oddaljenost zemljišč od nizkonapetostnega omrežja), ker nista izvedeniški organizaciji. Navedeni podatki niso podatki, ki bi jih bilo mogoče ugotoviti le s posebnim strokovnim znanjem (183. člen ZUP/86), ampak podatki o dejstvih, s katerimi ti podjetji glede na svojo dejavnost razpolagata. Preveritev oddaljenosti zemljišč od javne ceste v smislu 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00), ki jo je drugostopni organ opravil po katastrskem delilnem načrtu z merilom, pa je po mnenju sodišča tudi ustrezna metoda ugotavljanja tega kriterija.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadalj. ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Odločilo je na seji in ni opravilo glavne obravnave, na kateri naj bi po tožbenem predlogu zaslišalo tožečo stranko, in ni opravilo ogleda, ker na presojo izpodbijane odločbe ti dokazi ne morejo vplivati, iz razlogov, ki jih je sodišče pojasnilo v tej sodbi Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.