Jedro

Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivosti pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka. Navedbe stranke so bile jasne in večkrat ponovljene (I. in II. pripravljalna vloga) ter so terjale jasen odziv. Tožeča stranka (oziroma njen zastopnik) bi morala vedeti, da je potrebno na trditve, ki pod vprašaj postavljajo osrednji dokaz tožničinega zahtevka, obrazloženo odgovoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje1 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev 6.591,34 EUR iz naslova zavarovalne pogodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in ji naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke v višini 40,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da skupaj s stroškovnimi posledicami tožbenemu zahtevku v še spornem znesku 4.665,20 EUR s pripadki ugodi oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je tožeči stranki na podlagi zavarovalne pogodbe za primer požara izplačala odškodnino v višini 5.018,97 EUR. To vsoto predstavljajo računi, ki jih je v plačilo toženi predložila tožeča stranka. Med strankama je po pritožbi sporno zgolj še vračilo stroškov v višini 4.665,20 EUR, in sicer na podlagi računa za generalno čiščenje poslopja tožeče stranke, ki ga je opravila družba C. d. o. o. in je skupno znašal 6.017,20 EUR (brez DDV). Iz tega računa je tožena stranka že povrnila 1.352,00 EUR za strošek čiščenja stropa in tal garaže, v kateri je prišlo do samovžiga motornega vozila in posledično do požara (zavarovalni primer). Nasprotovala pa je plačilu čiščenja stekel z okvirji na višini, nanašanju zaščitnega premaza na parket in čiščenju parketa, čiščenju žaluzij, strojnemu in globinskemu čiščenju tapisona ter strojnemu pomivanju in generalnemu čiščenju WC-jev, kar predstavlja strošek v višini 4.665,20 EUR (brez DDV).

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 5.822,65 EUR (4.665,20 brez DDV) utemeljilo s tem, da je tožena stranka večkrat izpostavila dvom v verodostojnost računa družbe C. d. o. o. (A11), ki ga je podkrepila s pomisleki, ali je bilo čiščenje v zatrjevanem obsegu, glede na razsežnost požara, sploh potrebno ter upoštevaje odstopanja v trditvah tožnice2 in podjetja C. d. o. o.,3 kdaj je bilo generalno čiščenje dejansko izvedeno. Zahtevala je, da tožnica izkaže, da je predloženi račun tudi dejansko plačala. Tožnica je na te trditve odgovorila le, da jih dojema kot nekorektne in žaljive. Sodišče je zato zaključilo, da tožnica ni dokazala nastanka škode (zmanjšanja premoženja) in posledično do povrnitve omenjenega zneska ni upravičena.

7. V pritožbi tožeča stranka odločitev izpodbija z navedbami, da je škodo želela dokazati tudi z drugimi dokazi, in sicer s pričami in izvedencem. Sodišče prve stopnje naj bi se zato napačno osredotočilo zgolj na dokazovanje verodostojnosti in dejanskega plačila računa, ni pa izvedlo drugih dokazov in posledično ni ugotavljalo obsega in višine nastale škode in odškodnine. Navedla je tudi, da neizdaja oziroma neplačilo računa ne pomeni, da škoda ni nastala in da sodišče prve stopnje pri odločanju ni uporabilo 942. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Ker tožeča stranka ni bila opozorjena, da sodišče prve stopnje šteje trditve tožene stranke o neverodostojnosti računa za pomembne, naj bi bila sodba za tožečo stranko presenečenje, sodišče prve stopnje pa bi se moralo poslužiti materialno procesnega vodstva, kot mu ga nalaga ZPP.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica dolžna predložiti dokazila, da ji je škoda dejansko nastala oziroma da je sporni račun poravnala. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila dvom v potrebnost izvedenega čiščenja, v prvi in drugi pripravljalni vlogi pa tudi v verodostojnost predloženega računa ter je tožečo stranko pozvala, naj predloži dokaze, da je bil račun poknjižen, DDV obračunan, priloži pa naj tudi saldo konto kartico obveznosti do dobaviteljev na dan izstavitve računa, iz katere bo razvidno, da je račun v njem zajet. Tožeča stranka se je na te navedbe odzvala zgolj z besedami, da jih jemlje kot nekorektne in žaljive, ter trditvijo, da je škoda nastala. Skladno s sodno prakso materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.4 Navedbe tožene stranke so bile jasne in večkrat ponovljene (I. in II. pripravljalna vloga) ter so terjale jasen odziv. Tožeča stranka (oziroma njen zastopnik) bi morala vedeti, da je potrebno na trditve, ki pod vprašaj postavljajo osrednji dokaz tožničinega zahtevka, obrazloženo odgovoriti. Sodišče prve stopnje s svojim postopanjem tako ni kršilo določil pravdnega postopka o materialno procesnem vodstvu.

9. Iz zgoraj navedenega sledi, da tožeča stranka ni uspela z dokazovanjem nastale škode, saj kljub navedbam tožene stranke ni predložila dokazil o plačilu predloženega računa oziroma zmanjšanju premoženja. Verodostojnost spornega računa je ključnega pomena za priznanje odškodnine na podlagi zavarovalne pogodbe. V pravdnem postopku je vsaka stranka dolžna svoje trditve podkrepiti z dokazi (212. člen ZPP). Tem bolj to velja takrat, kadar jo nasprotna stranka pozove, naj predloži dokaze, s katerimi razpolaga samo ona in so ključni za odločitev sodišča. Višino nastale škode je tožnica dokazovala z računom, za katerega je tožena stranka ugovarjala, da ni verodostojen. Verodostojnost bi lahko dokazala zgolj tožnica, in sicer brez posebnega napora, zgolj s predložitvijo dokazov, da je bil račun poknjižen in DDV obračunan. Podobno dolžnost tožeči stranki nalaga tudi tretji odstavek 32. člena Splošnih pogojev za požarno zavarovanje. Zavarovalnici je dolžna dati vse podatke in druge dokaze, ki so potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. V konkretnem primeru torej to pomeni tudi, da na zahtevo zavarovalnice dokaže, da je račun dejansko plačala. Ker tega ni storila in je zgolj trdila, da ji je ta škoda nastala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni upravičena do povračila stroškov v višini tožbenega zahtevka. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvajalo drugih dokazov, saj je izkaz verodostojnosti računa predpostavka za nadaljnjo presojo upravičenosti do izplačila zavarovalnine.

10. Pritožba tako ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov na katere je v skladu z drugi odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).

1 V I. točki izreka je sodišče ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbenega zahtevka. Te odločitve pritožba ne izpodbija. Prav tako pritožba ne izpodbija odločitve sodišča o zavrnitvi zahtevka v višini 292,62 EUR (zahtevek za vrnitev plačanega DDV) in zavrnitvi zahtevka v višini 476,00 EUR (zahtevek za vrnitev stroška na podlagi računa družbe V. d. o. o., ki ga je tožena stranka že poravnala). 2 Primerjava navedb v tožbi, kjer tožeča stranka zatrjuje, da je bilo čiščenje izvedeno od 8.-10. 1. 2016 in v pripravljalni vlogi na list. št. 27, ko zatrjuje, da je bilo čiščenje izvedeno 16.-17. 1. 2016. 3 V prilogi B17 družba trdi, da je bilo čiščenje izvedeno 8.-10. 1. 2016. 4 Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 35/2012 z dne 14. 2. 2014.