Jedro

Iz določbe prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP je mogoče razbrati, da v kolikor je prerekana samo ločitvena pravica, upnik ni napoten na tožbo za ugotovitev njenega obstoja, kot to velja v primeru prerekanja terjatve, pač pa za njeno uveljavitev. V takem primeru mora zato za uveljavitev ločitvene pravice proti tistim, ki so upnikovo ločitveno pravico prerekali vložiti dajatveno tožbo z zahtevkom, naj sodišče stečajnemu dolžniku naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Za uveljavljanje ločitvene pravice tako ne zadošča zgolj ugotovitveni zahtevek, saj ugotovitvena sodba ne vzpostavlja stanja, ki bi tožniku omogočala prednostno poplačilo njegovih terjatev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 3.701,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je s tožbo, vloženo 17. 1. 2014, zahtevala ugotovitev obstoja ločitvene pravice na določenih tožnikovih premičninah v zavarovanje njene terjatve do tožene stranke v višini 1,993,961,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečajnega postopka nad toženo stranko dalje. Navajala je, da je ločitveno pravico pridobila na podlagi sklepa Z 10/2012 o predhodni odredbi z dne 12. 6. 2012 Okrajnega sodišča na Vrhniki (v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom istega sodišča z dne 14. 6. 2012).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da na v izreku navedenih premičninah obstaja ločitvena pravica tožeče stranke (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe).

4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, da jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov njenega odgovora.

**Relevantno (procesno) dejansko stanje**

6. Tožeča stranka svojo ločitveno pravico utemeljuje na sklepu o zavarovanju s predhodno odredbo Z 10/2012, ki ga je Okrajno sodišče na Vrhniki izdalo 12. 6. 2012, v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom istega sodišča z dne 14. 6. 2012. 7. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici St 1358/2012 z dne 21. 6. 2012 je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila terjatev v skupni višini 4,160.484,03 EUR ter ločitveno pravico na nepremičninah, deležih v družbah, delnicah, premičninah, terjatvah in sredstvih na računih tožene stranke. S sklepom o preizkusu terjatev St 1358/2012 z dne 20. 12. 2013 je bila pod zaporedno številko 532 prijavljena ločitvena pravica, ki je bila prerekana v obsegu kot je tožnica zahtevala sodno varstvo.

8. Tožeča stranka je pravočasno, v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatve, vložila obravnavano tožbo, s katero zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ločitvene pravice na premičninah. Tožena stranka je (že) v odgovoru na tožbo navajala, da je tožbeni zahtevek napačno oblikovan - da ni skladen s prvim odstavkom 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), tožeča stranka pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da jo je k vložitvi ugotovitvene tožbe v svojem sklepu napotilo stečajno sodišče. **Povzetek revizijskih navedb**

9. Po mnenju revidentke je bil v obravnavani zadevi pravilno postavljen ugotovitveni zahtevek. K vložitvi takšnega zahtevka je upnico napotilo stečajno sodišče, pravilnost postavitve zahtevka pa potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 131/2007. Revidentka sodišču druge stopnje nadalje očita še, da se ni opredelilo do pritožbenih očitkov zmotnosti stališča sodišča prve stopnje glede nepridobitve ločitvene pravice na podlagi predhodne odredbe (to stališče je po mnenju revidentke sporno tudi z vidika kršitve Ustave RS), ter glede najema zarubljenih premičnin v času rubeža, zato je izpodbijana sodba po mnenju revidentke obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvijo 22. člena Ustave RS.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Prvi odstavek 305. člena ZFPPIPP izrecno določa, da mora upnik, katerega ločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero zahteva, da sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, če ni v 306., 307. ali 308. členu ZFPPIPP drugače določeno. Po navedeni zakonski določbi je jasno, da mora v primeru prerekanja samo ločitvene pravice upnik vložiti tožbo za njeno uveljavitev. V takem primeru mora zato za uveljavitev ločitvene pravice proti tistim, ki so upnikovo ločitveno pravico prerekali, vložiti dajatveno tožbo z zahtevkom, naj sodišče stečajnemu dolžniku naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Upoštevaje določbo prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP tako za uveljavljanje ločitvene pravice ne zadošča zgolj ugotovitveni zahtevek, saj ugotovitvena sodba ne vzpostavlja stanja, ki bi tožniku omogočalo prednostno poplačilo njegovih terjatev. Smisel uveljavljanja ločitvene pravice namreč z izdajo ugotovitvene sodbe ne bi bil dosežen, saj šele s sodbo, s katero je stečajnemu dolžniku naloženo prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, upnik lahko doseže svoj cilj.

12. Takšnemu stališču ni mogoče očitati pretirano pozitivistične naravnanosti, saj je tudi v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ustrezna vrsta tožbe oziroma ustrezna vsebina zahtevka ključna pri presoji njene dopustnosti. Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 131/2007 z dne 20. 9. 2009, saj stališče Vrhovnega sodišča v citirani zadevi temelji na določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL)1 in ne na jasnih določbah ZFPPIPP o vsebini tožbenega zahtevka. Dodaten argument, ki potrjuje pravilnost stališča izpodbijane sodbe, pa je gotovo tudi dejstvo, da se je v obdobju od uveljavitve ZFPPIPP (t. j. od 1. 10. 2008) do vložitve obravnavane tožbe (t. j. od 17. 1. 2014) že razvila ustaljena sodna praksa, ki je tožeči stranki ponujala odgovor na vprašanje o pravilni postavitvi tožbenega zahtevka v tovrstnih zadevah, še zlasti, ker se določba 305. člena ZFPPIPP vse od začetka veljavnosti oziroma uporabe zakona ni spremenila.

13. Tudi sklicevanje revidentke na povsem splošno navodilo v napotitvenem sklepu, ki je tipiziran in naravnan na vse raznolike primere, in posledično na tretji odstavek 329. člena ZPP, po katerem je sodišče vezano na svoje sklepe, če se ti ne nanašajo na vodstvo pravde ali če ni v ZPP določeno drugače, tožeče stranke ne odvezuje pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka, saj ZFPPIPP vrsto tožbe, ki jo je potrebno vložiti, predpisuje dovolj jasno in nedvoumno. Kritika revidentke, da oblikovanje tožbenega zahtevka v skladu z jasno zahtevo prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP pomeni (tudi) neenako obravnavanje upnikov, pa ob razumevanju, da zakon (vsem) upnikom, katerih ločitvena pravica je bila prerekana (ki so torej v enakem položaju), nalaga enako ravnanje za primer, če želijo prednostno poplačilo svoje terjatve, ne terja dodatne razlage.

14. Revidentka izpodbijani sodbi nadalje očita tudi, da ne obravnava vprašanja, ali je tožeča stranka ločitveni upnik. Razlogov o tem izpodbijana sodba res ne vsebuje, vendar pa se sodišču druge stopnje, ob potrditvi stališča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni bil pravilno oblikovan, s tem vprašanjem sploh ni bilo treba ukvarjati, saj bi razlogi sodbe o tem vprašanju predstavljali (nepotrebno) kopičenje argumentov za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Je pa materialnopravno vprašanje, ali je tožeča stranka ločitveni upnik, obravnavalo sodišče prve stopnje ter ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015 pravilno zaključilo, da sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je bil pred opravičbo predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek. V zvezi z revidentkinimi pomisleki o (proti)ustavnosti 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP pa Vrhovno sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8 z dne 12. 11. 2015, v kateri je to ugotovilo, da ZFPPIPP-F, kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ni v neskladju z Ustavo.

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

16. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela sama krije svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa mora v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi povrniti stroške odgovora na revizijo (3.014,00 EUR), materialne stroške (20,00 EUR) ter 22 % davek na dodano vrednost (667,48 EUR), kar skupno znaša 3.701,48 EUR.

1 ZPPSL je v petem odstavku 143. člena glede uveljavljanja ločitvene pravice določal: "Če stečajni upravitelj ali kateri izmed upnikov prereka izločitveno oziroma ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, ali je izločitveni oziroma ločitveni upnik za to pravico že pridobil izvršilni naslov, napoti stečajni senat stečajnega upravitelja oziroma upnika, ki je pravico prerekal, da začne v 15 dneh od dneva vročitve sklepa pravdo zaradi ugotovitve neobstoja prerekane pravice. V vseh ostalih primerih napoti stečajni senat ločitvenega in izločitvenega upnika, da v enakem roku svojo pravico uveljavi v pravdnem postopku."