Jedro

Kakšen mora biti zahtevek, kadar je v stečajnem postopku prerekan obstoj ločitvene pravice, izrecno določa prvi odstavek 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Upnik mora z dajatvenim zahtevkom uveljavljati prednostno poplačilo iz premoženja, na katerem ima zatrjevano ločitveno pravico. Šele s sodbo, v kateri je stečajnemu dolžniku naloženo prednostno poplačilo, lahko upnik doseže svoj cilj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da na v izreku naštetih premičninah obstaja ločitvena pravica tožeče stranke. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil zahtevek postavljen napačno, saj bi tožeča stranka morala zahtevati prednostno poplačilo. Sodna praksa, na katero se tožeča stranka sklicuje, ni uporabna, saj se nanaša na prej veljavni ZPPSL. Zahtevek je bilo treba zavrniti tudi zato, ker na podlagi predhodne odredbe ločitvene pravice ni mogoče pridobiti.

Zoper odločitev se tožeča stranka pritožuje. Zahtevek je bil po njenem mnenju postavljen pravilno, saj ugotovitev obstoja ločitvene pravice predpostavlja dolžnost stečajnega dolžnika, da prednostno poplača upnika. Taka je tudi sodna praksa, ki je za ta primer uporabljiva. Bistvena za odločitev VS v zadevi III Ips 131/2007 je namreč uporaba Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Do teh argumentov se sodišče ni opredelilo. Napačno je tudi stališče sodišča, da na podlagi predhodne odredbe ločitvene pravice ni mogoče pridobiti. Sodna praksa glede tega je neenotna, sicer ne bi bilo na ustavno sodišče vloženih kar 8 pobud glede tega vprašanja. Tako stališče pomeni poseg v pridobljene premoženjske pravice upnika. Na koncu tožeča stranka še opozarja, da je bilo v tem postopku sporno tudi vprašanje pravilnosti izvedenega rubeža, do česar pa se sodišče ni opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sporno, da je tožeča stranka bila napotena na pravdo in da ima zato zanjo pravni interes. Sodišče prve stopnje je nenazadnje njeno tožbo obravnavalo in je ni zavrglo. Ugotovilo pa je, da je zahtevek, kakršen je bil postavljen, nesklepčen ("ni pravi"). Kakšen mora biti zahtevek, kadar je v stečajnem postopku prerekan obstoj ločitvene pravice, izrecno določa prvi odstavek 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Upnik mora z dajatvenim zahtevkom uveljavljati prednostno poplačilo iz premoženja, na katerem ima zatrjevano ločitveno pravico. Šele s sodbo, v kateri je stečajnemu dolžniku naloženo prednostno poplačilo, lahko upnik doseže svoj cilj, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 131/2007. V tej zadevi se je namreč sodišče ukvarjalo le z vprašanjem pravnega interesa in dopustnosti tožbe, pri čemer je bil neobstoj pravnega interesa prvič ugotovljen šele na drugi stopnji, ne pa z vprašanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka. Poleg tega je šlo, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za prerekano ločitveno pravico po določbah ZPPSL, ki so bile drugačne od sedaj veljavnih določb ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v zvezi z napotitvijo le še dodaja, da gre za splošno napotitev, ki velja tako za situacije, ko je bil prerekan obstoj terjatve (kjer upnik mora postaviti ugotovitveni zahtevek) kot za situacije, ko je bila prerekana le ločitvena pravica. Kakšen zahtevek mora upnik postaviti v tem primeru, pa določa prvi odstavek 305. člena ZFPPIPP.

Že iz tega razloga pritožnik v predmetni pravdi ne more uspeti, zato se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo in je opravilo le še uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ta kršitev ni pokazal, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).