Jedro

Tožena stranka je tožnici (prodajalki v drogeriji) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici je očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je storila s tem, da je spornega dne iz prodajnega pulta vzela bonbone, ki so bili namenjeni kot darilo strankam ob nakupu CD, jih odprla in spravila v osebno torbico; da je določenega dne na oddelek prinesla čokolado, ki jo je prej vzela iz prodajne police in jo pojedla; da je določenega dne prinesla hrano na delovno mesto in jo tam uživala vpričo strank ter da je zaključevala blagajno, ko poslovalnica delodajalca še ni bila zaprta in so bile stranke še v prodajalni. Tožnica je dejanja, z izjemo kraje čokolade, priznala. Dejanj, ki jih je storila tožnica in ki jih sama priznava, ni mogoče šteti za tako hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi upravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 19. 7. 2013, ampak je trajalo do 6. 3. 2014 (I. točka izreka). Tožnici se prizna delovna doba pri toženi stranki in vse pravice iz delovnega razmerja od 19. 7. 2013 do 6. 3. 2014 (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 19. 7. 2013 do 6. 3. 2014 obračunati mesečne bruto plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi, od njih odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto zneske plač ter obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 (2/12), od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust (III. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati odškodnino v višini 4.702,75 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici nakazati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več oz. drugače in sicer ugotovitev delovnega razmerja, priznanje delovne dobe in vseh pravic iz delovnega razmerja za 18. 7. 2013 in za obdobje od 7. 3. 2014 do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, obračun in izplačilo mesečnih bruto plač nad prisojenim zneskom, obračun še 10/12 sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2014, plačilo odškodnine še v višini 13.182,05 EUR ter plačilo odškodnine brez odvedbe davkov in prispevkov (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati 478,85 EUR stroškov postopka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da v primeru kršitev, ki se nanašajo na prehranjevanje na delovnem mestu in na zaključevanje blagajne, ko poslovalnica še ni zaprta, ne gre za hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih bi tožena stranka tožnici lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da so bila navodila delodajalca, s katerimi je bila tožnica seznanjena in nanje tudi večkrat opozorjena, v primeru vseh kršitev, ki jih je storila tožnica, zelo podrobna in jasna, kar pomeni, da je tožnica te kršitve lahko storila le naklepoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje spregleda, da je tožnica v krajšem času storila več podobnih kršitev, prav ponavljanje kršitev v kratkem časovnem obdobju pa kaže na to, da je bil odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 utemeljen. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predčasnega zaključevanja blagajn ni mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja zato, ker toženi stranki zaradi ravnanja tožnice ni nastala škoda. Meni, da za zakonitost odpovedi zadošča hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti in ne nastanek škode. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni dolžno sprejeti ničelne tolerance do tatvin, ki jo zagovarja tožena stranka. Izpostavlja, da v panogi trgovine tudi najmanjša tatvina ali prisvajanje blaga povzroči popolno izgubo zaupanja v delavca. Opozarja, da dejstvo da ostalih delavcev ne seznanja z ukrepi, ki doletijo tiste delavce, ki so izvršili tatvine njenega blaga, ne more iti v njeno škodo. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v skladu s šestim odstavkom 99. člena KZ-1 protipravna ravnanja s premičnim premoženjem ne štejejo za kazniva dejanja, če je z njimi nastala neznatna premoženjska škoda. Tožena stranka je tožnici pogodbo odpovedala zaradi storjenih kršitev, ki imajo vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 oziroma znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Za tatvino predvidevajo sankcijo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi interni akti tožene stranke (Zahteve in navodila z dne 23. 3. 2012 in z dne 31. 5. 2013), in 20. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. Tožnica si je premoženje tožene stranke protipravno prilastila, pri tem pa cena čokolade in bonbonov oziroma dejstvo, da promocijski bonboni niso bili v redni prodaji, ni pomembna. Opozarja, da zaključek sodišča prve stopnje, ki v praksi pomeni, da manjše prilaščanje premoženja delodajalca v dejavnosti trgovine ne more biti razlog za izredno odpoved, predstavlja pomembno odstopanje od dosedanje sodne prakse. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Napačna in v neskladju s sodno prakso je odločitev sodišča prve stopnje, da podpis pooblastila odvetniku s strani prokurista zadostuje. Tožnica je neustreznost pooblastila pravočasno ugovarjala, v nadaljevanju pa je v zaščito svojih interesov bila prisiljena sodelovati, kot da je bilo pooblastilo ustrezno. Ob upoštevanju procesnih dejanj tožene stranke je potrebno sodbo spremeniti v I. točki izreka tako, da je delovno razmerje trajalo do pravnomočnosti sodbe, v II. in III. točki izreka tako, da se dosojene pravice, plače in regres določi s koncem s pravnomočnostjo sodbe, v IV. točki izreka pa se določi višja odškodnina. Z določitvijo datuma zaključka delovnega razmerja je delavec prikrajšan že v času, ko sodišče odloča in izdeluje sodbo, nato pa še zaradi morebitne pritožbe, zato je navedba datuma krivična. Poudarja, da je očitane ji kršitve, razen kraje čokolade načelno priznala, vendar sodišče ni dovolilo dokaza z vpogledom v videoposnetke, na podlagi katerih je tožena stranka kršitve ugotavljala, iz katerih pa bi bilo razvidno, da kršitve dejansko niso imele nikakršne teže. Glede na način prenehanja zaposlitve je utemeljena domneva, da je tožena stranka izkoristila minimalne kršitve za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da bi se s tem izognila nadaljnjim morebitnim problemom z bolniško odsotnostjo tožnice. Tožnica je prestara za prekvalifikacijo, delovne sile z njeno izobrazbo in izkušenj je na trgu veliko, tako da z znanim zdravstvenim stanjem praktično nima možnosti za novo zaposlitev. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka, zato predlaga, da se ji odmeri v najvišji možni višini. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe, vztraja pri dosedanjih navedbah in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne v celoti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013). V izredni odpovedi je tožena stranka tožnici očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je storila s tem, da je 15. 4. 2013 in 16. 4. 2013 iz prodajnega pulta vzela bonbone, ki so bili namenjeni kot darilo strankam ob nakupu CD, jih odprla in spravila v osebno torbico, da je dne 22. 4. 2013 na oddelek prinesla čokolado, ki jo je prej vzela iz prodajne police, jo odprla in pospravila v predal, jo nato pojedla, ovitek zavila v papir ter odvrgla v smeti, da je dne 4. 4. 2013, 6. 4. 2013 in 9. 4. 2013 prinesla hrano na delovno mesto in jo tam uživala vpričo strank ter da je dne 16. 4. 2013 in 17. 4. 2013 zaključevala blagajno, ko poslovalnica delodajalca še ni bila zaprta in so bile stranke še v prodajalni. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica vse kršitve, razen kraje čokolade, priznala. Ugotovilo je, da je s prilastitvijo bonbonov in čokolade izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, kar predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede kršitve v zvezi s prehranjevanjem na delovnem mestu je zaključilo, da ne gre za hujšo, temveč za lažjo kršitev delovnih obveznosti, zato niso izpolnjeni zakonski znaki iz 2. alineje prvega odstavka 110.člena ZDR-1. Tudi za kršitev štetja gotovine pred zaprtjem poslovalnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi ravnanja tožnice toženi stranki ni nastala škoda, zato kršitve ni mogoče opredeliti kot hujšo kršitev delovne obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnici očitane kršitve predstavljajo v primerjavi s posledico izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno nesorazmerje ter da ni dolžno sprejeti ničelne tolerance, ki jo zagovarja tožena stranka v primeru kršenja njenih internih pravil. Tožena stranka je tožnici očitala, da je huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kršila navodila delodajalca, s katerimi je bila seznanjena. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je šlo za ponavljanje kršitev v krajšem časovnem obdobju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob pregledu posnetkov nadzornih kamer ugotovila kršitve delovnih obveznosti, ki jih je tožnica storila v aprilu 2013. Tožnica je očitane ji kršitve, razen kraje čokolade priznala. Tožena stranka ima interna pravila, med drugim Zahteve in navodila v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V navodilih je med drugim določeno, da uživanje hrane in pijače na delovnem mestu ni dovoljeno, v zvezi z blagajniškim poslovanjem pa je določeno, da je štetje denarja v prodajnem prostoru dovoljeno šele po zaprtju trgovine. Tožena stranka je torej šele po pregledu posnetkov nadzornih kamer ugotovila nepravilnosti pri delu tožnice (pri čemer tožnica ni bila tarča pregledov). Dejanja, ki jih je storila tožnica in ki jih sama priznava, ne pomeni, da si lahko delavec prisvaja artikle delodajalca, kot to skuša prikazati tožena stranka v pritožbi, temveč to pomeni tudi po oceni pritožbenega sodišča, da gre za taka dejanja, ki jih ni mogoče šteti za tako hudo kršitev delovnih obveznosti, ki bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res ni bistveno, kakšna je bila vrednost predmetov, ki si jih je tožnica prilastila (saj so bili predmeti namenjeni prodaji in last tožene stranke ter zaupani tožnici), vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za taka dejanja, ki jih ni mogoče šteti za tako hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi upravičevale odpoved pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da soglaša s toženo stranko, da je glede na delo, ki ga je opravljala tožnica bistveno, da delodajalec zaposlenemu lahko zaupa.

Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2013 nezakonita. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je praviloma reintegracija delavca, torej vzpostavitev neprekinjenega delovnega razmerja. Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na predlog delavca ali delodajalca (prvi odstavek 118. člena ZDR-1) ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšno odločitev je tožnica predlagala tudi v tem sporu. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter toženi stranki za navedeno obdobje naložilo, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti trajanje delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe. Določba prvega odstavka 118. člena ZDR je jasna. Iz nje izhaja, da sodišče v primeru sodne razveze ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 118. člena ZDR-1 tožnici prisodilo denarno povračilo v višini petih povprečnih mesečnih plač pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (4.702,75 EUR). Tožnica v pritožbi uveljavlja, da gre za prenizek znesek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojeno povračilo v višini 4.702,75 EUR ustrezna odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje in tudi na materialno podlago, ki jo daje prvi odstavek 118. člena ZDR. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri povračila upoštevati, da je tožnica težko zaposljiva oseba, prestara za prekvalifikacijo ter da je delovne sile z njeno izobrazbo in izkušnjami na trgu veliko. Sodišče prve stopnje je pri odmeri povračila upoštevalo tako starost, kot izobrazbo in zdravstveno stanje. Kriteriji za odmero povračila je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oz. poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnosti delavca pri iskanju zaposlitve.

Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da podpis pooblastila odvetniku s strani prokurista zadostuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru prokurist tožene stranke podpisal pooblastilo odvetniku A.A., tožena stranka pa je naknadno predložila pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke z datumom 27. 8. 2013, torej z datumom, preden je bil podan odgovor na tožbo. Ker pa gre v konkretnem primeru za zastopanje tožene stranke kot stranke v postopku, tožnica očitane kršitve sploh ne more uveljavljati.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica in tožena stranka sta priglasili pritožbene stroške in ker s pritožbo nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krijeta sami (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).