Jedro

Zavzemanje tožene stranke, da je že vsako (tudi najmanjše) nespoštovanje internih navodil lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v nasprotju z opredelitvijo razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki govori le o hujših kršitvah, in ne upošteva diferenciacije v primerjavi z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (prvi odstavek 89. člena ZDR-1), razlogi za disciplinsko sankcioniranje (172. člen ZDR-1) ali možnostjo opozorila na izpolnjevanje obveznosti (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

Način storitve in vrsta kršitve mora biti tudi v primeru kršitve po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 takšna, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 0110 0637 0501 417 plačati stroške postopka v znesku 387,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita. Tožnici je priznalo delovno razmerje od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (19. 7. 2013) do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (6. 3. 2014), s pravicami iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da ji obračuna in plača mesečne plače, sorazmeren del regresa, odškodnino v višini 4.702,75 EUR in poravna stroške postopka. Višji in drugačen zahtevek je zavrnilo.

2. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prodajalke. Tožena stranka ji je 18. 7. 2013 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Sodišče je presodilo, da so podani znaki prvih dveh kršitev (neupravičeno je vzela bonbone, ki so bili kot promocija namenjeni strankam ob nakupu CD in čokolado, ki jo je pojedla), glede ostalih dveh kršitev (uživanje hrane na oddelku v pričo strank in zaključevanje blagajno, ko poslovalnica še ni bila zaprta in so bile stranke še v prodajalni) pa je presodilo, da ne gre za hujši kršitvi. Upoštevajoč vse okoliščine primera je tudi ugotovljeni kršitvi štelo za bagatelni, izredno odpoved pa za nesorazmeren ukrep (109. člen ZDR-1).

3. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh strank, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške. Med drugim je obrazložilo, da prisvajanje artiklov delodajalca ni sprejemljivo, vendar tudi ne gre za tako huda dejanja oziroma kršitve, ki bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4. Tožena stranka v reviziji zoper drugostopenjsko sodbo navaja, da naj bi sodišče neutemeljeno štelo, da dejanja tožnice niso tako huda, da bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišči naj bi zmotno uporabili 110. člena ZDR-1. Tožena stranka ima jasna interna pravila glede prepovedi uživanja hrane na delovnem mestu in štetja gotovine iz blagajne. Tožnica je bila s pravili seznanjena in je tudi priznala svoje ravnanje v nasprotju z njimi. Tako podrobnih navodil ni mogoče kršiti drugače kot naklepoma ali iz hude malomarnosti. Za te kršitve zakon ne določa kriterija nastanka škode, temveč zgolj intenzivnost kršitve, ki naj bi bila v konkretnem primeru največja, saj je prepovedano vsakršno prehranjevanje in vsakršno štetje gotovine pred zaprtjem trgovine. Sodišči naj bi kazniva dejanja tatvine nepravilno presojali z vidika teže teh kršitev, saj naj bi tako iz zakona kot iz sodne praske izhajalo, da ima delodajalec pravico do ničelne tolerance tistih kršitev delavčevih obveznosti, ki izpolnjujejo znake kaznivega dejanja. Sodišče pri presoji ni upoštevalo, da je tožnica delala kot prodajalka in da mora spoštovati lastnino delodajalca. Tudi prisvajanje artiklov manjše vrednosti pomeni, da lastninska pravica delodajalca nima več učinkovitega pravnega varstva. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka ZPP.

5. Tožnica je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da naj kraja čokolade ne bi bila dokazana in da zato niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja, prav tako pa ne gre za hujšo kršitev. Glede reklamnih bonbonov lastništvo ni jasno. Vrednost bonbonov in čokolade je minimalna in niso bili predmet prodaje na tožničinem oddelku. Pri vseh očitanih dejanjih ni nastala škodna posledica; nad njenim ravnanjem se ni nihče pritožil, takšno početje pa je med zaposlenimi dokaj pogosto.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedbami sodišča druge stopnje o presoji hudih kršitev in na drugi strani strinjanjem s pritožbo tožene stranke o tem, da ni bistveno, kakšna je bila vrednost predmetov, ni utemeljen. Gre v prvi vrsti za nespretno oziroma nenatančno obrazložitev, saj se ocena vrednosti predmetov nanaša na opredelitev same kršitve (torej v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1), v nadaljevanju pa je dovolj jasen zaključek sodišča o tem, da zaupanje med strankama (v okoliščinah tega primera) ni bilo porušeno, kar pa se nanaša na presojo po 109. členu ZDR-1. Revizijsko sodišče poudarja to razlikovanje tudi v nadaljnji obrazložitvi.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Tožena stranka navaja, da ima glede prehranjevanja na delovnem mestu in štetja denarja jasna interna pravila, s katerimi je bila tožnica seznanjena in jih zato ni mogla kršiti drugače kot naklepoma ali iz hude malomarnosti. Pri tem naj bi bila pomembna intenzivnost kršitve (tožnica naj bi kršila pogodbeno obveznost v največji možni meri) in ne teža kršitve (nastanek škode za delodajalca), zato se sodišče nanjo ne bi smelo sklicevati. Revizijsko sodišče se s temi razlogi tožene stranke ne strinja.

11. Nižji sodišči sta presojali, ali gre za hudo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti na podlagi vseh znanih okoliščin in ne zgolj na podlagi nastanka škode. Glede prehranjevanja na delovnem mestu je sodišče prve stopnje ugotovilo (sodišče druge stopnje pa se je s temi dejanskimi ugotovitvami strinjalo), da tožnica hrane ni postavila na pult, da se ni hranila tako, da ne bi mogla opravljati svojih delovnih obveznosti, saj je vzela iz predala (in pojedla) le košček čokolade ali piškota, njena dejanja pa niso motila delovnega procesa. Glede zaključevanja blagajne je ugotovilo, da je tožnica to opravila ob koncu delovnika, da tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi katera od strank hotela takrat poračunati artikle na njeni blagajni oziroma, da svojega nakupa ni mogla izvršiti in da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženi stranki nastala škoda (1). Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da očitani kršitvi nista hujši kršitvi.

12. Kljub opredelitvi kršitev v pravilniku delodajalca to ne pomeni, da sodišče ne more presoditi o naravi in teži kršitve oziroma ugotavljati, ali gre v okoliščinah konkretnega primera za kršitev, ki je hujša v smislu zakonske opredelitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ali pa je kršitev lažje narave - tj. kršitev, ki niti ne omogoča izredne odpovedi po navedeni zakonski določbi. Zavzemanje tožene stranke, da je že vsako (tudi najmanjše) nespoštovanje internih navodil lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v nasprotju z opredelitvijo razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki govori le o hujših kršitvah, in ne upošteva diferenciacije v primerjavi z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (prvi odstavek 89. člena ZDR-1), razlogi za disciplinsko sankcioniranje (172. člen ZDR-1) ali možnostjo opozorila na izpolnjevanje obveznosti (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

13. V zvezi z ravnanji tožnice, ki imajo znake kaznivega dejanja (protipravna prisvojitev promocijskih bonbonov in ene čokolade), sta sodišči ugotovili, da gre za kršitev iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pri tej opredelitvi ni bila pomembna teža ravnanja v smislu vrednosti ukradenih stvari (saj ne izključuje znakov kaznivega dejanja male tatvine) in je tudi sodišči nista upoštevali. Nasprotne revizijske navedbe niso utemeljene.

14. To pa še ne pomeni, da teža kršitev ni pomembna v zvezi s presojo po 109. členu ZDR-1. Ob ugotovljenem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 mora namreč obstajati tudi pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 - če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

15. V povezavi z očitano kršitvijo po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 to torej ne pomeni, da se tudi v takšnem primeru ob presoji po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ne upošteva obsega, intenzivnosti, teže, pomena in morebitnih drugih okoliščin konkretne kršitve. Način storitve in vrsta kršitve mora biti tudi v tem primeru takšna, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem. Gre predvsem za tako porušeno ali bistveno omajano medsebojno razmerje pogodbenih strank, da njuno nadaljnje delo in sodelovanje nista več mogoči. Sama kršitev pogodbe o zaposlitvi mora biti taka, da pomembno vpliva na poslovanje delodajalca, na njegove odnose do strank na področju trga, na medsebojne odnose v podjetju (obratu) in podobno (2).

16. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo večji pomen zaupanja pri delu delavcev na delovnih mestih prodajalcev, blagajnikov, ali drugih delavcev, ki poslujejo z denarjem (3), vendar v obravnavani zadevi nimamo kršitve, ki se neposredno nanaša na poslovanje z denarjem. Prisvojeni bonboni in čokolada niso bili predmet prodaje na tožničinem oddelku, njihova vrednost pa je bila minimalna. Iz navedb tožnice izhaja, da je bila vrednost čokolade manj kot 1 evro, čemur tožena stranka ni ugovarjala (4), medtem ko so bili bonboni promocijski, tožena stranka jih je prejela skupaj s CD (ni jih posebej plačala) in jim tudi ni določila vrednosti. Tožena stranka ni zanikala tega, da bi šlo za bombone, ki so jih stranke že pustile po nakupu CD-ja, niti ni navajala, da bi šlo za več bombonov (5).

17. Ob teh dejstvih je torej očitno, da je šlo za neznaten (bagatelen) premoženjski delikt, čeprav ravnanja izpolnjujejo znake kaznivega dejanja (6). Tožnica je na zagovoru dejala, da dejanja obžaluje in da jih ne bo ponovila. V obdobju pet letne zaposlitve pri toženi stranki ni imela nikakršnih problemov s kršitvami delovnih obveznosti ali s pritožbami strank ter je bila dvakrat celo pohvaljena. V obravnavani zadevi je zato treba pritrditi presoji, da zaupanje ni moglo biti porušeno do te mere, da delovnega razmerja ne bi bilo moč nadaljevati vsaj do poteka odpovednega roka.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

19. Skladno s 154. členom ZPP mora tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, tožnici povrniti njene stroške postopka. Ker je tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči, se prizna nagrada za revizijo v višini 298,00 EUR (skladno s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi v povezavi z tarifno številko 3300), stroški v višini 20,00 EUR (tarifna številka 6002), skupaj 318,00 EUR. Priznana nagrada in stroški so povečani za 22% DDV (69,96), tako da mora tožena stranka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (številka računa 0110 0637 0501 417) nakazati znesek 387,96 EUR.

Op. št. (1): Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na odločitev št. Pdp 1397/2010, saj primer glede dejanskih okoliščin ni primerljiv.

Op. št. (2): Glej npr. sklep VS RS VIII Ips 199/2013 z dne 22.11. 2005 v zvezi z osnovnimi poudarki pri presoji o izpolnjevanju pogoja po tej zakonski določbi.

Op. št. (3): Glej VIII Ips 200/2013, VIII Ips 190/2013, VIII Ips 224/2004 itd. Op. št. (4): Glej tudi drugi odstavek 214. člena ZPP.

Op. št. (5): Očitno je šlo za manjšo količino, vendar točno kakšno ni znano.

Op. št. (6): Sodišče prve stopnje se glede tega sklicuje na šesti odstavek 99. člena KZ-1, ki pa je bil spremenjen in v času izvršitve ravnanj tožnice (in v času izdaje odločbe sodišča 1. stopnje) ni več veljal. Kaznivost dejanj majhnega pomena (in ne kot pred tem v KZ - protipravnost) je izključena na podlagi ZKP - tako se npr. ovadba (161. člen ZKP), obtožni predlog ali zasebna tožba (437. člen ZKP) zavrže, ob odločanju o ugovoru zoper obtožnico se s sklepom ustavi kazenski postopek (277. člen ZKP), v skladu s 4. točko 358. člena ZKP pa se izda oprostilna sodba - če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon, itd.