Jedro

Za učinkovit prenos lastninske pravice na premičnini morajo biti izpolnjeni trije pogoji: 1) zavezovalni pravni posel, 2) razpolagalna sposobnost odsvojitelja in 3) razpolagalni pravni posle, katerega sestavni del je tudi izročitev premičnine pridobitelju v posest. Neizpolnitev katerega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom pomeni, da se lastninska pravice ne prenese.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev, da je izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo vozila BMW X5 3.0, ... (v nadaljevanju sporno vozilo), ki jo vodi tožena stranka, nedopustna. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev, da je tožnica lastnica spornega vozila.

2. Višje sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo in predlagala, da ji Vrhovno sodišče ugodi in razveljavi pravnomočno sodbo in sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V I. in III. točki revizije tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vse v zvezi z vprašanjem, ali ji je bilo sporno vozilo izročeno v posest. V II. točki revizije tožnica uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče D.D. in dokaznega predloga z vpogledom v vinjeto. Utemeljuje, da neupravičena odsotnost vabljene priče ne more predstavljati podlage za zavrnitev dokaza, prav tako ga ni dopustno zavrniti z vsebinsko praznim argumentom, da je stanje dovolj razjasnjeno. Gre za ključen dokaz, saj je izpovedba D.D. pred davčnim uradom edini argument za to, da je D.D. sporno vozilo imel v posesti. Sodišče bi navzočnost priče moralo zagotoviti z ukrepi iz 241. člena ZPP. Ker je bila v enakih procesnih dogodkih v zadevah na slovenskih sodiščih, na katere se sklicuje revizija, navzočnost predlaganih prič zagotovljena, tožnica meni, da ji je bila kršena tudi ustavna pravic do enakega obravnavanja pred zakonom. Tožnica ne soglaša z višjim sodiščem, da pritožbeno ni izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, da s prodajalcem spornega vozila ni sklenila veljavnega pravnega posla. Rdeča nit celotnega postopka je prav vprašanje, kdaj in od koga je tožnica dobila posest spornega vozila. Ni res, da tožnica ni sklenila veljavnega pravnega posla, temveč je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnica ni predložila dokazila o tem, da sta pogodbo o prodaji spornega vozila sklenili družba A. d. o. o. in B. d. o. o., zato je po njenem mnenju sodba višjega sodišča v nasprotju s sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica je tekom prvostopenjskega postopka in ponovno v pritožbi pojasnila, kako so potekali življenjski dogodki, ki so pripeljali do tega, da se je sporno vozilo znašlo v njeni posesti, zato bi sodišče že po načelu iura novit curia, moralo uporabiti pravilno materialno pravo, to pa je po njenem mnenju določba 60. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da se lastninska pravica na premičnini pridobi z izročitvijo v posest pridobitelja. Tožnica meni, da je tekom prvostopenjskega postopka zatrjevala in dokazala vsa pravno pomembna dejstva, kako je sporno vozilo pridobila v posest, prav tako jih je v pritožbi izpodbijala, sodišče pa je s tem, ko konkretnega življenjskega dejanskega stanu ni sumbsumiralo pod določbo 60. člena SPZ, kršilo materialno pravo. Sprejeta odločitev odstopa tudi od sodne prakse, konkretno sodb VSL: I Cp 3022/2013 in I Cp 2519/2008. Nazadnje tožnica zatrjuje še, da je bila v trenutku prevzema vozila dobroverna, saj je bilo vozilo prosto kakršnihkoli pravic tretjih, tudi pravice tožene stranke. V času izročitve spornega vozila tožnici je bila lastnica italijanska družba C., S. r. l, družbi, ki ju je upravljal D.D. pa sta bili le posrednici, zato je treba šteti, da je tožnica vozila dobila od lastnika.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve in z njimi povezane okoliščine pravnomočne sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - sporno vozilo je v Italiji od družbe C., S. r. l. kupila družba A. d. o. o.; - D.D. je dne 21. 10. 2009 na Davčnem uradu Kranj (v nadaljevanju DU Kranj) s pooblastilom družbe A. d. o. o. predložil zahtevek in dokumentacijo za odmero davka na motorna vozila za sporno vozilo in izjavil, da je bil avto kupljen za namen nadaljnje prodaje in na ta dan še ni bil prodan naprej; - DU Kranj je za obdobje od leta 2006 do leta 2008 opravljal davčni inšpekcijski nadzor nad družbo A. d.o.o. zaradi pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost in davka na motorna vozila in ugotovil, da obstaja nevarnost, da družba ne bo plačala naložene davčne obveznosti, zato je dne 26. 10. 2009 izdal sklep o prepovedi razpolaganja s spornim vozilom; - dne 28. 12. 2009 je bil postopek za odmero davka na motorna vozila za sporno vozilo prekinjen; - tožnica je dne 2. 3. 2010 na DU Kranj predložila vlogo, v kateri je prosila za pojasnilo, ali je bil za sporno vozilo že plačan davek na motorna vozila in dopisu predložila račun družbe B. d. o. o., s katerim je izkazovala nakup spornega vozila; - tožnica je dne 4. 3. 2010 na DU Kranj poslala pooblastilo družbe B. d. o. o. za zastopanje v postopku odmerjanja in plačila davka na motorna vozila in zahtevek za odmero davka, ki ga je davčni organ zavrgel; - s sklepom z dne 12. 8. 2010 je DU Kranj sporno vozilo zarubil in ga dne 23. 11. 2010 odvzel iz garaže tožnice.

7. Za zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice tožnice na spornem vozilo je bilo po presoji prvostopenjskega, z njim pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ključno, da družba B. d. o. o. ni postala lastnica vozila, zato ni imela razpolagalne pravice za prenos lastninske pravice na tožnico (16. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

8. Temeljno pravilo za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom je vsebovano v 40. člen SPZ, ki za pridobitev lastninske pravice zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon. Za pridobitev lastninske pravice na premičnini nadalje 60. člen SPZ zahteva, da se le-ta pridobitelju izroči v posest. Da lahko pride do učinkovitega prenosa lastninske pravice, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji osnovni pogoji: 1) obstajati mora veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (zavezovalni pravni posel), 2) odsvojitelj mora imeti sposobnost, da lahko veljavno in učinkovito razpolaga z lastninsko pravico (razpolagalna sposobnost), 3) obstajati mora razpolagalni pravni posel in 4) izpolniti se morajo drugi pogoji, ki jih določa zakon. Najbolj razširjen zavezovalni posel za prenos lastninske pravice na premičnini ali nepremičnini je prodajna pogodba, na podlagi katere ne nastopi prenos lastninske pravice, ampak samo zaveza, da prodajalec opravi vse, kar je potrebno, da kupec postane lastnik. Razpolagalna sposobnost pomeni, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Razpolagalni pravni posel pa razumemo kot sporazum med odsvojiteljem in pridobiteljem glede prenosa lastninske pravice. Odsvojitelj izjavlja svojo voljo, da lastninsko pravico prenaša, pridobitelj pa voljo, da lastninsko pravico sprejema. V teoriji sta glede vsebine razpolagalnega pravnega posla pri premičnih stvareh zastopani dve stališči. Po prvem, širšem, razpolagalni pravni posel vsebuje tudi realno, vidno oziroma zaznavno komponento, ki je pri prenosu lastninske pravice na premičnini izročitev (60. člen SPZ). Po drugem, ožjem stališču, je izročitev premičnine samostojno dejanje, ki je dodaten pogoj za prenos lastninske pravice v smislu drugih pogojev, ki jih določa zakon.(1) Vrhovno sodišče soglaša s stališčem nižjih sodišč, ki sta v obravnavani zadevi izročitev premičnine, ki jo kot pogoj za pridobitev lastninske pravice na premičnini določa 60. člen SPZ, šteli kot sestavni del razpolagalnega pravnega posla. Za učinkovit prenos lastninske pravice na premičnini morajo biti torej izpolnjeni trije pogoji: 1) zavezovalni pravni posel, 2) razpolagalna sposobnost odsvojitelja in 3) razpolagalni pravni posle, katerega sestavni del je tudi izročitev premičnine pridobitelju v posest. 9. Iz ugotovitev pravnomočne sodbe je razvidno, da je tožnica z družbo B. d. o. o. sklenila zavezovalni pravni posel, s katerim se je družba B. d. o. o. na tožnico zavezala prenesti lastninsko pravico na spornem vozilu. Tožnica je namreč izpovedala, da je z družbo B. d. o. o. sklenila ustno pogodbo za nakup vozila in predložila kopijo računa družbe B. d. o. o. z dne 10. 10. 2009 in kopijo pregleda stanja na TRR, iz katerega je razvidno nakazilo družbi B. d. o. o. na račun pri banki v Avstriji. Bistveno za obravnavano zadevo pa je, da je bil zahtevek tožnice zavrnjen, ker družba B. d. o. o. ni imela razpolagalne sposobnosti, da bi lahko veljavno in učinkovito razpolagala z lastninsko pravico na spornem vozilu. Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je namreč razvidno, da je od italijanskega prodajalca avtomobilov, družbe C., S. r. l. sporno vozilo kupila družba A. d. o. o. Tožnica sicer v reviziji skuša prikazati, da je bila ona tista, ki je sporno vozilo kupila od italijanskega prodajalca, družbi A. d. o. o. in B. d. o. o. pa sta bili le posrednici, vendar s tem uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nadaljnji prenos lastništva na spornem vozilu z družbe A. d. o. o. na družbo B. d. o. o., pa ni bil izkazan. Tožnica namreč ni predložila nikakršnega dokazila o prenosu lastninske pravice na spornem vozilu z družbe A. d. o. o. na družbo B. d. o. o. Slednja torej ni imela razpolagalne sposobnosti, da bi lahko veljavno in učinkovito prenesla lastninsko pravico na spornem vozilu naprej na tožnico. Neizpolnitev katerega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom pa pomeni, da se lastninska pravica ne prenese, zato bi že zgolj ugotovitev, da družba B. d. o. o. ni imela razpolagalne sposobnosti, zadoščala za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom na spornem vozilu ni bil izpolnjen še nadaljnji pogoj, to je, da sporno vozilo tožnici ni bilo izročeno v posest (17. točka obrazložitve).

10. Po presoji Vrhovnega sodišča, procesna kršitev iz 360. člena ZPP, ker naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe, ni podana. Tožnica je namreč v pritožbi izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sporno vozilo tožnici ni bilo izročeno v posest, prav tako so se vse procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nanašale na vprašanje izročitve vozila tožnici v posest. Ugotovitev, da družba B. d. o. o. ni imela razpolagalne sposobnosti, pa pritožbeno ni bila izpodbijana, zato se šteje za resnično in je instančno sodišče nanjo vezano. Pritožbeno sodišče je zato ravnalo pravilno, ko na pritožbene očitke v zvezi z vprašanjem izročitve vozila tožnici v posest sploh ni odgovarjalo, saj tožnica s pritožbo, upoštevaje, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom na premičnini izpolnjeni vsi trije zgoraj našteti pogoji, ne bi mogla uspeti, tudi če bi bilo v celoti potrjeno njeno pritožbeno stališče, da ji je bilo vozilo izročeno v posest. Enako velja za revizijo, glede katere je Vrhovno sodišče ugotovilo, da tožnica v pretežnem delu, natančneje v celoti v I. in III. točki uveljavlja procesne kršitve v zvezi ugotovitvijo nižjih sodišče, da ji sporno vozilo ni bilo izročeno v posest. Vrhovno sodišče teh obsežnih procesnih očitkov niti ni povzemalo niti nanje odgovarjalo, saj tudi če bi se izkazali za utemeljene, na odločitev o zavrnitvi zahtevka ne bi vplivale.

11. Prav tako se ni mogoče strinjati s tožnico, da je s pravnomočno sodbo kršena materialna določba 60. člena SPZ. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pogoj za pridobitev lastninske pravice na premičnini ni le izročitev le-te pridobitelju v posest, ampak mora biti kumulativno izpolnjeni zgoraj našteti pogoji. Tudi tekom prvostopenjskega postopka tožnica ni zatrjevala in dokazala vsa pravno pomembna dejstva za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, saj verige pogodb, na podlagi katerih naj bi bila lastninska pravica na spornem vozilu z družbe A. d. o. o. prenesena na družbo B. d. o. o., nato pa naprej nanjo, ni niti zatrjevala niti dokazal. Pogoji za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice na spornem vozilu torej niso bili izpolnjeni. Navedenega stališča ne omaje niti revizijsko sklicevanje na domnevno drugačno sodno prakso. V citiranih zadevah višjega sodišča se namreč sodišče ni celovito ukvarjalo s pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da pride do učinkovitega prenosa lastninske pravice s pravnim poslom na premičnini, ampak je le pojasnilo, da vpis v uradno evidenco za motorna vozila ni eden od pogojev, ki jih za pridobitev lastninske pravice na premičnini zahteva SPZ. Pod pogoji iz 64. člena SPZ se lastninska pravica lahko pridobi tudi na originaren način, če prenosnik ni imel razpolagalne sposobnosti, vendar tožnica niti v pritožbenem postopku niti v reviziji ni izpodbijal ugotovitve sodišče prve stopnje, da je vedela oziroma bi morala vedeti, da družba B. d. o. o. ni lastnik spornega vozila.

12. Za revidentko je sporna še zavrnitev njenega dokaznega predloga za zaslišanje priče D.D. in dokaza z vpogledom vinjete na spornem vozilu. Iz utemeljitve revizije je razvidno, da bi tožnica z obema dokazoma izpodbijala le ugotovitev sodišča, da ji sporno vozilo ni bilo izročeno v posest oziroma da D.D., pooblaščenec družbe A. d. o. o., spornega vozila nikoli ni imel v posesti. Kot je bilo že obrazloženo, je bistvena dejanska ugotovitev pravnomočne sodbe, da je sporno vozilo od italijanskega prodajalca kupila družba A. d.o.o., tožnica pa ni uspela dokazati verige pogodb, na podlagi katerih bi bila lastninska pravica veljavno in učinkovito prenesena nanjo. Tožnica v reviziji ne utemeljuje, da bi s predlaganima dokazoma izpodbijala oziroma dokazovala to odločilno dejstvo, s katerim bi lahko vplivala na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, zato se Vrhovnemu sodišču niti ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so bile tožnici z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršene procesne in ustavne pravice.

13. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek tožencev za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej Tratnik, M., v: Juhart, M., in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 242-251.