Jedro

Ker morata biti oba pogoja za pridobitev lastninske pravice na premičnin, to je pravni naslov in pridobitveni način, izpolnjena kumulativno, ima za posledico nepridobitve lastninske pravice že izostanek enega izmed obeh pogojev. Povedano drugače, lastninske pravice na premičnini ni možno pridobiti, če ni potrebnega pravnega naslova za njeno pridobitev in če obenem premičnina pridobitelju ni izročena v posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod I. točko izreka s sklepom kot nedovoljeno zavrglo tožbo z zahtevkom, da je izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo vozila BMW X5 3.0, ki jo pod opr. št. Dt ....... vodi tožena stranka, nedopustna, medtem, ko je s sodbo pod II. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica vozila BMW X5 3.0 in pod III. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.860,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep in sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je bil sklep o rubežu, cenitvi in prodaji spornega vozila vpisan v register zastavnih pravic na premičninah pri AJPES dne 27.10.2009, sodišče prve stopnje pa zmotno ugotovi, da tožeča stranka tega vozila ni dobila v posest že 16.10.2009, torej pred vpisom zahtevane pravice v registru zastavnih pravic, čeprav pridobitev te posesti v svojih izpovedbah potrdijo zakonita zastopnica tožeče stranke D. E., njen mož – priča R. E. in priča T. M. Vsi navedeni namreč enako potrdijo, da je bil obravnavani avto tega dne pripeljan iz Italije in izročen direktno tožeči stranki. Posredno v svojih izpovedbah to potrdijo tudi priče M. J., Z. A. in R. E. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane odločbe ne opredeli glede priče D. E. koncu uradnega zaznamka z dne 22.11.2010 (priloga A7), da je avto pri njej v garaži, kar nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ne verjame njeni izpovedbi, da je bil avto pripeljan iz Italije neposredno v posest tožeče stranke, ker je v uradnem zaznamku z dne 22.11.2010 izjavila, da je avto v posesti R. d.o.o., kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo o izpovedbi priče R. E., kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kar enako velja za izpovedbo priče T. M., ki je avto iz Italije pripeljal. Priča A. Z., uslužbenka tožeče stranke, izpove, da si je ob sestavi uradnega zaznamka z dne 22.11.2010 sporni avto ogledala v garaži tožeče stranke, kjer se je očitno nahajal že dalj časa in je takrat dobila od zakonite zastopnice tožeče stranke ključe avtomobila. Tudi o njeni izpovedbi se sodišče prve stopnje ne opredeli, kar je nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakonita zastopnica N., d.o.o., J. M. kot priča potrdi, da je za vse posle N. d.o.o. pooblastila svojega moža T. M. in je torej zmotno, da ta ne bi bil pooblaščenec N., d.o.o.. Poleg tega trditev tožeče stranke, da je za N., d.o.o. posle vodil T. M., tožena stranka ni prerekala. Priča E. R. je izpovedal, da je obravnavani avto vsaj eno leto videval v garaži tožeče stranke, o čemer v izpodbijani sodbi tudi ni razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 22.11.2010 (priloga A7), je D. E. sprva res trdila, da je avto v posesti R. d.o.o., pozneje pa je povedala, da se nahaja v posesti tožeče stranke na naslovu X. Po navedbah pritožbe le iz zapisnika o razgovoru s T. M. izhaja, da naj bi bilo vozilo v njegovi posesti, kar ovržejo vsi ostali zgoraj navedeni dokazi. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kako je sporno vozilo prišlo v Slovenijo, če ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Ker je to pravno relevantno dejstvo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pa to zaradi izostanka potrebnih razlogov tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s prihodom spornega vozila iz Italije v Slovenijo zmotna in v nasprotju z listinami v spisu, je to tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede bistvenih kršitev določb postopka se pritožba sklicuje na gornje navedbe v zvezi z izostankom potrebnih razlogov in nasprotjem podanih razlogov z izvedenimi dokazi, v kolikor se pritožbene navedbe nanašajo na vprašanje pridobitve posesti spornega vozila. Bistveno kršitev določb postopka pa je sodišče zagrešilo tudi, ker ni zaslišalo priče T. M. in vpogledalo vinjete na spornem vozilu. Z zaslišanjem priče T. M. bi se razjasnilo, ali je ta sploh kdaj imel sporno vozilo v posesti, zaradi njegovega nezaslišanja pa je ostalo dejansko stanje neugotovljeno in je to tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor ta priča ni bila privedena na zaslišanje s strani policije, bi se sodišče moralo poslužiti še drugih ukrepov iz 241. člena ZPP za njeno prisotnost na zaslišanju. Z vpogledom vinjete pa bi se sodišče prepričalo o datumu, ko je bilo obravnavano vozilo pripeljano iz Italije v Slovenijo. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pritožba opozarja na določbo 60. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja. To posest pa je tožeča stranka nedvomno pridobila, ko ji je T. M. avto izročil v posest in s pridobitvijo te posesti je pridobila tudi lastninsko pravico. Primarno torej tožeča stranka šteje, da je posest in s tem lastninsko pravico na vozilu pridobila od lastnika (družbe M. kot prodajalca), oziroma od osebe, ki je imela pravico razpolagati z vozilom, kar je skladno določbi 40. člena SPZ. Če pa se šteje, da je bila v času izročitve vozila v posest tožeče stranke lastnik le-tega ena od firm, ki jo je obvladoval T. M., pa gre za primer, ko je prenosnik (družba M.) sporno vozilo izročil tožeči stranki v skladu z voljo teh dveh družb (drugi odstavek 64. člena SPZ). Dne, ko je tožeča stranka vozilo prevzela v posest, je to bilo nedvomno prosto vseh bremen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da se lastninska pravica na premičnini s pravnim poslom pridobi na podlagi veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (40. člen SPZ) in z izročitvijo te premičnine v posest pridobitelja s strani lastnika (60. člen SPZ) ali v določenih primerih tudi s strani nelastnika (64. člen SPZ). To pomeni, da morata prodajalec (odsvojitelj) in kupec (pridobitelj) za pridobitev lastninske pravice na premičnini najprej skleniti veljavni pravni posel o prenosu lastninske pravice s prodajalca na kupca, ta premičnina pa mora biti na podlagi tega pravnega posla tudi izročena v posest kupca (pridobitelja) in šele z izročitvijo v posest postane kupec lastnik te premičnine. Sodišče prve stopnje je v 20. točki izpodbijane odločbe nedvomno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala sklenitve prodajne pogodbe z lastnikom vozila (to je pravnega posla iz 40. člena SPZ), niti ni dokazala, da ji je bilo vozilo izročeno v posest (pridobitvenega načina iz 60. ali 64. člena SPZ), pri čemer je pred tem podalo izčrpne in obširne razloge za takšno ugotovitev. Ker morata biti oba pogoja za pridobitev lastninske pravice na premičnin, to je pravni naslov in pridobitveni način, izpolnjena kumulativno, ima za posledico nepridobitve lastninske pravice že izostanek enega izmed obeh pogojev. Povedano drugače, lastninske pravice na premičnini ni možno pridobiti, če ni potrebnega pravnega naslova za njeno pridobitev in če obenem premičnina pridobitelju ni izročena v posest. 5. Pritožba tožeče stranke se ukvarja izključno z vprašanjem izročitve tu obravnavanega vozila v posest tožeče stranke, ko zatrjuje in utemeljuje, da je vozilo tožeči stranki bilo izročeno v posest in zatrjuje ter pojasnjuje pritožbene razloge v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka posesti na vozilu ni pridobila. Iz navedenega sledi, da pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kot kupec s prodajalcem obravnavanega vozila ni sklenila veljavnega pravnega posla za pridobitev lastninske pravice iz 40. člena SPZ, posledično čemur se ta ugotovitev sodišča prve stopnje šteje za resnično in je pritožbeno sodišče nanjo vezano. To pa pomeni, kar je bilo pojasnjeno že v prejšnji točki te odločbe glede kumulativnosti obeh pogojev za pridobitev lastninske pravice na premičnini, da tožeča stranka s pritožbo ne more uspeti, saj četudi bi v celoti sledili pritožbenim navedbam in bi šteli, da je tožeča stranka pridobila posest, dejansko oblast na obravnavanem vozilu v smislu 60. ali 64. člena SPZ, to na odločitev o tožbenem zahtevku zaradi izostanka pogoja iz 40. člena SPZ ne bi imelo vpliva. Posledično pojasnjenemu so vse pritožbene navedbe za ta pritožbeni postopek irelevantne in se pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje.

6. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).