Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo, utrpelo v škodnem dogodku dne 30. 6. 2004, odmerilo odškodnino v skupni višini 114.000,00 EUR in toženima strankama v nerazdelno plačilo naložilo 20.864,63 EUR, prvotoženi pa še posebej 93.135,37 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2005 dalje, kot tudi odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude. V presežku, za še zahtevanih 96.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je odškodninski tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje. Uvodoma kot pritožbene razloge navaja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem glede na težo, dolgotrajnost, intenzivnost ter obsežnost poškodb, bolečin in neugodnosti, upoštevaje večletno zdravljenje in potrebo po pomoči druge osebe, potrditvi tožnika prenizko ovrednotilo z zneskom 60.000,00 EUR in bi tožniku moralo prisoditi še nadaljnjih 10.000,00 EUR. Pritožba navaja, da je tožnik danes toliko prizadet, da na sodišču niti ni mogel opredeliti vseh bolečin in neugodnosti, ki jih je tekom dolgotrajnega in intenzivnega zdravljenja moral prestajati, saj pravi, da o tem noče premišljati in da ima včasih tudi razmišljanja v smeri, da bi bilo najbolje, da bi takrat umrl oz. danes ne najde motiva – smisla za življenje. Formalizem v medicinski ekspertizi, ki opredeljuje obdobje hudih bolečin do lažjih pa je nekakšen neobjektivni prikaz dejanskih neugodnosti in fizičnih bolečin, ki jih je prestajal tožnik, saj sodišče premalo upošteva tudi subjektivne navedbe tožnika.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prenizko odmerjena. Ugotovitve izvedenca in procentualno ovrednoteno trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (65 %) nakazuje na izjemno hudo prizadetost tožnika v posledicah obravnavane poškodbe. Tožnik poudarja, da je bil v času škodnega dogodka star šele 35 let, da je imel takrat stalno partnerko, ki ga je zaradi evidentnih trajnih posledic tudi zapustila, po poklicu je inženir elektrotehnike, danes pa je trajno nesposoben za vsako pridobitno delo, po poškodbi se je moral na novo učiti govoriti, pisati, danes nima več prijateljev, s katerimi se je družil pred nezgodo, ni zmožen samostojno funkcionirati v družbi razen tega, da normalno hodi in občasno pelje avto, vendar se ne čuti samostojnega, saj ni sposoben razumeti normalnega pogovora ali ga spremljati v komunikaciji z drugo osebo, je pozabljiv, na momente agresiven, kar ga spravlja v močno depresijo in se raje umika v samoto. Tovrstna prizadetost glede na njegovo predhodno zdravje in življenjsko naravnanost pomeni za intelektualca grob poseg v osebno integriteto in je prisojena odškodnina prenizka glede na trajno spremenjenost tožnikovega življenja po nezgodi. Takšna prizadetost pomeni katastrofalno škodo, saj je tožnik dejansko izgubil osebno zadovoljstvo, ne more si več najti partnerice, si ustvariti družine, normalno socialno kontaktirati z okoljem, izgubil je delovne zmožnosti, prestajati mora glavobole, izogibati se mora soncu in temperaturnim klimatskim spremembam. Ob upoštevanju načela pravičnosti in ob dejstvu, da bo upoštevajoč povprečno življenjsko dobo trajne duševne bolečine moral preživljati še 40 let, bi mu moralo biti prisojenih še nadaljnjih 60.000,00 EUR.

Odmerjena odškodnina za strah v znesku 4.000,00 EUR je po navedbi pritožnika skregana z logiko pravičnosti, enakosti pred zakonom in intenzivnostjo sekundarnega strahu, ki ga je tožnik trpel najmanj tri leta po nezgodi in ga prestaja še danes. Po nezgodi se je začel tožnik komaj zavedati, da se dejansko nahaja v nekakšnem labirintu neznanega življenja, ki ga ne more povezati, zakaj se je sploh znašel v bolnišnici, zakaj se sploh mora zdraviti, zakaj mora hoditi na preglede in dolgo časa mu ni bilo jasno, zakaj sploh od začetka ni znal govoriti niti pisati, šele po dolgem času se je začel zavedati, da se je z njim nekaj hudega zgodilo in ni vedel samemu sebi odgovoriti, prav tako pa mu nihče ni znal povedati, kako in kaj bo z njegovim zdravjem in življenjem naprej. Takšna huda prizadetost in poseg v osebno integriteto zaradi trajnih posledic pa je pri tožniku povzročila večletni strah, ki traja še danes, strah pa ga je tudi, kako bo v bodoče potekalo njegovo zdravljenje in življenje. Zato bi mu moralo biti iz naslova strahu odmerjenih še nadaljnjih 6.000,00 EUR odškodnine.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zviša še za 76.000,00 EUR, pritožbene in pravdne stroške pa odmeri glede na končno določeno odškodnino.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je po višini pritožbeno izpodbijana, predstavljata določili čl. 179 in 182 Obligacijskega zakonika (OZ). Določilo čl. 179 v prvem odstavku določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V drugem odstavku navedenega zakonskega določila je določeno, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Po določilu čl. 182 OZ pa sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva dve temeljni načeli. To sta načelo individualizacije višine odškodnine ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahtevo upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti in zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Drugo načelo, načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pa je korektiv načela individualizacije in terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter upoštevanje sodne prakse ter ob tem vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi z drugimi, morda še hujšimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Ni pritožbeno sporno, da je bil tožnik kot učitelj praktičnega pouka poškodovan v škodnem dogodku dne 30. 6. 2004 v Prevzgojnem domu Radeče, ko ga je njegov gojenec večkrat s kladivom udaril po glavi. Ravno tako ni pritožbeno sporno, da je tožnik utrpel težko lobanjsko možgansko poškodbo, pritožnik pa tudi ne prereka natančnejšega obsega poškodb, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke – specialista nevrologa in so podrobneje opisane v obrazložitve sodbe, kot tudi ne, da je zaradi poškodb utrpel postkomocijski sindrom, postkontuzijski sindrom, v sklopu katerega se še vedno pojavljajo glavoboli, izvedenec pa ugotavlja tudi sekundarno prizadetost mentalnega funkcioniranja v smislu posttravmatskega psihoorganskega sindroma, ki ga ocenjuje kot zmernega.

Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti upoštevalo tako izpovedbo tožnika, kot tudi ugotovitve izvedenca glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin (skupno 6 mesecev bolečinskega obdobja in od tega mesec dni hude bolečine in vrtoglavice), kot tudi obstoj bodočih bolečin – glavobolov, upoštevalo pa je tudi neugodnosti, ki jih je ravno tako potrdil in ugotovil izvedenec medicinske stroke. Ugotovitvam izvedenca tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval in sklicujoč se na izvedensko mnenje tudi zvišal tožbeni zahtevek (op. pripravljalna vloga z dne 19. 2. 2009).

Medicinsko izvedensko mnenje pomeni strokovno objektivizacijo praviloma subjektivnih navedb oškodovanca, ki so največkrat predstavljene poudarjeno neugodno za oškodovanca, tako v trditvah kot tudi v izpovedbi. Nekoliko nerazumljiva so sicer pritožbena navajanja, ko pritožba pove, da tožnik na sodišču zaradi prizadetosti niti ni mogel opredeliti vseh bolečin in neugodnosti, ki jih je tekom dolgotrajnega in intenzivnega zdravljenja moral prestajati, po drugi strani pa pritožba očita, da sodišče premalo upošteva subjektivne navedbe tožnika. Sodišče lahko upošteva le tisto, kar stranka zatrjuje in v dokaznem postopku tisto, kar izpoveduje, to pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi upoštevalo. Vsekakor pa je pritožniku potrebno pojasniti, da v kolikor se z objektivizacijo telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja in rehabilitacije po izvedencu ni strinjal, bi moral izvedenskemu mnenju obrazloženo nasprotovati že pred sodiščem prve stopnje. Zgolj pritožbena ocena in smiselno očitek o formalizmu v medicinski ekspertizi, ko opredeljuje obdobje hudih bolečin do lažjih bolečin in ob tem še pritožbeni očitek o neobjektivnem prikazu dejanskih neugodnosti in fizičnih bolečin, ki jih je prestajal tožnik, pa sta premalo obrazložena, da bi pritožnik mogel ovreči izvedenčeve ugotovitve glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin, kot tudi ugotovitve glede utrpelih neugodnosti v času zdravljenja in rehabilitacije, ki so podrobno povzete v obrazložitvi sodbe in na katere je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo odmero odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti. Ugotovljeno trajanje in intenziteta telesnih bolečin, upoštevajoč tudi bodoče telesne bolečine ter upoštevaje tudi vse neugodnosti v času zdravljenja in rehabilitacije, pa se tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno odraža z odmerjenim zneskom odškodnine 50.000,00 EUR in za prisojo še 10.000,00 EUR, za kar se zavzema pritožba, ni objektivne dejanske podlage. Tako odmerjena odškodnina, ki pomeni v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje nekaj več kot 54 povprečnih slovenskih neto plač (op. povprečna slovenska neto plača v mesecu marcu 2009 je znašala 921,69 EUR), je ustrezno individualizirana, saj upošteva vse konkretnosti obravnavanega primera in tudi ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi.

Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo 60.000,00 EUR odškodnine. Pri tem je upoštevalo vse okoliščine, ki jih pritožba posebej izpostavlja: tožnikovo trajno nesposobnost za vsakršno organizirano pridobitno delo (invalid I. kategorije), težave v komunikaciji z okolico (močno znižana sposobnost učinkovite verbalne komunikacije v situacijah, ki zahtevajo razumevanje kompleksnih navodil, vsebin in podajanje hitrih neposrednih odgovorov, kar se pri tožniku še stopnjuje zlasti v komunikaciji z neznanimi ljudmi, v novem okolju in ob menjajočih se temah pogovora ter sprejemanju odločitev), še vedno ponavljajoči glavobol, prisotne motnje zapomnljivosti svežih dogodkov, koncentracije in pozornosti, kar vse zelo otežuje pridobivanje novih znanj, povečana utrujenost in nagnjenost k depresivnemu čustvovanju, težave pri branju in pisanju. Psihoorganska spremenjenost tožnika nedvomno omejuje na intelektualnem področju, upoštevano pa je poleg tega tudi, da je tožnik odpovedal na ožjih poklicnih sposobnostih, ki so bile že prej utečene in zaradi psihoorganske spremenjenosti ne zmore več nobenega malo zahtevnejšega dela ali opravila. Sodišče prve stopnje je prav tako upoštevalo, da je pri tožniku prisoten socialni umik in danes funkcionira v glavnem le še v domačem okolju, družabne aktivnosti in športno rekreativno življenje pa je pri njem zamrlo, tožnik je glede prihodnosti brez pričakovanj.

Ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v medicinskem izvedenskem mnenju, je nedvomno, da je tožnikova prizadetost na opisanih življenjskih področjih velika in ob tem, da je bil ob škodnem dogodku star šele 35 let, bo moral duševne bolečine zaradi bistvenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevajoč povprečno življenjsko starost prestajati še dolgo življenjsko obdobje.

Vendar načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki je pri odmeri odškodnine enako pomembno kot načelo individualizacije odškodnine, zaradi enakega obravnavanja oškodovancev terja tudi primerljivost in ustrezno umeščenost odmerjene med odškodnine v sodni praksi in ob tem tudi razlikovanje glede na težo poškodb med lažjimi in med hudimi, zelo hudimi in izjemno hudimi (katastrofalnimi) primeri. Pritožba povzema in s tem tudi sama očitno sprejema procentualno zmanjšanje življenjske aktivnosti, kot ga je ocenil izvedenec (op. 65 %), ki sodišča pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sicer ne zavezuje, je pa lahko indikator za primerjavo med prisojenimi odškodninami v sodni praksi v tožniku podobnih primerih in za primerjavo med hudimi, zelo hudimi in posebno hudimi, katastrofalnimi primeri. Z zneskom 60.000,00 EUR je po presoji pritožbenega sodišča tožniku v danem primeru iz obravnavanega naslova odmerjena ustrezna in pravična odškodnina. Ob sicer nedvomno hudi prizadetosti tožnika na kvaliteti njegovega življenja na pomembnih življenjskih področjih vendarle ni mogoče prezreti, da je tožnik pri osnovnih življenjskih funkcijah in opravilih še samostojen, da včasih tudi še vozi avto, kar pa daje oporo za zaključek, da njegovega primera ni uvrstiti med tiste izjemno hude primere katastrofalnih škod, na kar meri pritožba, kamor sodna praksa uvršča praviloma oškodovance, ki so hudo prikrajšani v kvaliteti življenja prav na vseh življenjskih področjih vključno s tem, da tudi sami ne zmorejo ali pa so omejeni tudi pri osnovnih življenjskih opravilih. Po presoji pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina v danem primeru ustreza pravični denarni odškodnini iz obravnavanega odškodninskega naslova tako upoštevajoč načelo individualizacije odškodnine, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in je tožnikovo zavzemanje za višjo denarno odškodnino ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki mu tožnik s pritožbenim povzemanjem ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne nasprotuje, tako neutemeljeno.

Tudi odškodnina za strah je z zneskom 4.000,00 EUR pravično odmerjena. Tožnik primarnega strahu ni utrpel, zaključek sodišča prve stopnje glede sekundarnega strahu, ki ga je sodišče prve stopnje objektiviziralo tudi z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke in sicer, da je tožnik doživljal dolgotrajen in intenziven sekundarni strah, ki je bil zardi resnosti možganske poškodbe in njenih hudih posledic in počasne rehabilitacije gotovo utemeljen najmanj v dolžini, kot jo je ocenil izvedenec, pa utemeljuje prisojeno odškodnino iz tega odškodninskega naslova, ne daje pa podlage za njeno zvišanje, saj je po presoji pritožbenega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju ta ustrezno individualizirana in ne odstopa od prisojenih odškodnin v tožniku podobnih primerih v sodni praksi.

Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo 114.000,00 EUR predstavlja v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje približno 124 povprečnih neto slovenskih plač. Tako odmerjena odškodnina pa glede na težo poškodb in ugotovljene posledice ne odstopa od prisojenih odškodnin v tožniku podobnih primerih in po presoji pritožbenega sodišča odraža tudi ustrezno umeščenost med prisojene odškodnine oškodovancem za različne primere v sodni praksi.

Pritožba procesnih kršitev ne očita, pritožbeno sodišče pa postopkovnih kršitev, na katere mora paziti ob pritožbenem preizkusu tudi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), ni zasledilo.

Zato je ob obrazloženem pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Stroškovnega izreka sodbe pritožnik z vsebinskimi razlogi ne izpodbija, ker pa na pritožbeni stopnji z zvišanjem odškodnine ni uspel, pa tako tudi ni podlage za poseg v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo na pritožbeni stopnji ni bil uspešen, zato bo moral svoje pritožbene stroške nositi sam (čl. 165/I v zvezi s čl. 154/I ZPP).