Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik (ob škodnem dogodku star 35 let) je zoper toženki uveljavljal zahtevek za nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 210.000,00 EUR s pripadki, ki jo je utrpel zaradi tega, ker ga je dne 30. 6. 2004 med opravljanjem njegovega dela v prevzgojnem domu eden od gojencev s kladivom večkrat udaril po glavi.

2. Sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo na 114.000,00 EUR in razsodilo, da sta toženki tožniku dolžni nerazdelno plačati 20.864,63 EUR, prva toženka pa posebej še 93.135,37 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2005 dalje do plačila. Presežni del tožbenega zahtevka za plačilo nadaljnjih 96.000,00 EUR s pripadki je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odmerjeno odškodnino zviša za 76.000,00 EUR. Po njegovem mnenju odmerjena odškodnina 114.000,00 EUR ne predstavlja pravične satisfakcije, zato se zavzema, da se mu le-ta skladno z načelom pravičnosti in individualnosti odmere zviša za nadaljnjih 76.000,00 EUR, in sicer: odškodnina za telesne bolečine za nadaljnjih 10.000,00 EUR, odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost za nadaljnjih 60.000,00 EUR in odškodnina za strah za nadaljnjih 6.000,00 EUR. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč, saj meni, da jih sodišči pri odločanju o višini zahtevka nista upoštevali v zadostni meri. V zvezi s tem navaja, da sta sodišči premalo ovrednotili obseg poškodb na glavi, dolgotrajnost in intenzivnost telesnih bolečin, dolgotrajnost neugodnosti v času zdravljenja in potrebe po pomoči drugih oseb. Nadalje navaja, da sodišči nista ustrezno ovrednotili okoliščin glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po oceni izvedenca je pri tožniku podana izjemno huda prizadetost in najmanj 65 % trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnik je imel v času škodnega dogodka okoli 35 let, začel si je urejati skupno življenje s partnerico, ki ga je zaradi trajnih zdravstvenih posledic zapustila. Postal je invalid I. kategorije in je trajno nesposoben za kakršnokoli delo. Po poklicu je inženir elektrotehnike in profesor, a je njegovo vlaganje v znanje in doseženo znanje sedaj razvrednoteno. Na novo se je moral naučiti govora, pisanja, poštevanke in logičnega razmišljanja. Ne čuti se samostojnega in je še vedno odvisen od pomoči druge osebe. V komunikaciji z drugo osebo se hitro izgubi, je pod hudim pritiskom stalne depresije, zaradi česar se umika v samoto. Ni več sposoben zahajati v družbo in si kljub veliki želji danes ni več sposoben ustvariti družine, zaradi česar hudo duševno trpi. Takšno trajno prikrajšanje in spremenjeno življenje je zelo hud poseg v njegovo osebno integriteto. Posledice poškodb bo moral prenašati še nadaljnjih 45 let. Revident nadalje ne soglaša z odmero odškodnine za strah. Strah, ki ga prestaja po nezgodi, je trajen in prisoten vsakodnevno. Dolgo časa ni doumel situacije spremenjenega zdravja in zmožnosti. Šele po dolgotrajnem pripovedovanju svojcev in znancev je začel le-to sprejemati, a mu ostaja vsakodnevna zaskrbljenost za izid. Sam večkrat pove, da ga je na trenutke izjemno strah, a izvora strahu ne zna pojasniti.

5. Sodišče je revizijo vročilo prvi in drugi toženki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo nista odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz teh izhaja, da je tožnik utrpel težko lobanjsko možgansko poškodbo (številne razpočne rane in zlome lobanjskega svoda, obsežno udarno večfragmentarno frakturo leve temensko-slepoočne kosti, raztrganino trde možganske opne v tem predelu možganov, obtolčenine možganov z dvema manjšima hematomoma in posttravmatsko razmehčanje tega možganskega predela), obtolčenine po obeh nadlaktih, postkomocijski sindrom, postkontuzijski sindrom (v sklopu katerega se še vedno pojavljajo glavoboli) in sekundarno prizadetost mentalnega funkcioniranja v smislu zmernega posttravmatskega psihoorganskega sindroma.

9. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero enotne denarne odškodnine v znesku 114.000,00 EUR, in sicer za telesne bolečine v višini 50.000,00 EUR, za strah v višini 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 60.000,00 EUR, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Vsa pravnorelevantna dejstva, na katera revident pri posamezni obliki nepremoženjske škode (ponovno) opozarja in obstoj katerih sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, so bila primerno ovrednotena.

10. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnikove pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 114.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja skoraj 124 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 393/2011 z dne 8. 12. 2011, II Ips 402/2003 z dne 11. 11. 2004, II Ips 389/2008 z dne 11. 9. 2008, II Ips 140/2003 z dne 2. 3. 2004, II Ips 481/2006 z dne 4. 12. 2008, II Ips 948/2007 z dne 28. 5. 2009 in II Ips 876/2007 z dne 19. 3. 2009.