Jedro

Veljavnost KPPN je vezana na osebe (novinarke in urednice) in delodajalce (le na delodajalce v določenih dejavnostih). Tudi upoštevajoč pravila o osebni veljavnosti kolektivnih pogodb po ZKolP, ki velja v času uveljavljanja pravice do letnega dopusta (10. in 11. člen ), ni dilem, da KPPN velja za tožnico, ki je novinarka in opravlja takšno delo. Glede vprašanja veljavnosti KP za delodajalce, torej toženo stranko, je treba ugotoviti, da KPPN ne velja za vse delodajalce. Tudi ZKolP ne pozna erga omnes veljavnosti kolektivnih pogodb za delodajalce (razen v primeru razširjene veljavnosti kolektivnih pogodb – 10., 11. in 12. člen), vendar iz (kot navedeno v ničemer obrazloženih) revizijskih navedb ne izhaja, da tožena stranka ne bi bila članica enega od podpisnikov KP na strani delodajalcev, da bi izstopila iz tega članstva, niti da bi ta podpisnik veljavno odpovedal KP in bi ta zanjo dejansko tudi prenehala veljati.

Izven navedenega okvira presojanja veljavnosti KPPN za toženo stranko je treba poudariti, da iz drugega odstavka 2. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožena stranka zavezala upoštevati tudi določbe KPPN glede letnega dopusta. KPPN je za tožnico ugodnejša kot PKP in KPČIZKD ter jo je tožena stranka dolžna upoštevati tudi glede na določbo 7. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15. dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 381,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost obvestila o višini letnega dopusta tožnici za leto 2010, odločilo, da ji za to leto pripada letni dopust v trajanju 40 dni ter naložilo toženi stranki, da ji povrne stroške postopka. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila dne 30. 7. 2009 med toženo stranko in Sindikatom P. – Č. V. sklenjena nova Podjetniška kolektivna pogodba (v nadaljevanju PKP). Ker sindikat novinarjev tožene stranke ni stranka te pogodbe, je sodišče obrazložilo, da za ta sindikat pogodba ne velja in da PKP tudi ni pravna podlaga za odmero letnega dopusta tožnici, ki je pri toženi stranki zaposlena kot novinarka. Sindikat n. S. tudi ni podpisnik Kolektivne pogodbe časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (v nadaljevanju KPČIZKD, Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadalj.). Glede na določbi 10. in 11. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (v nadaljevanju ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) torej tudi ta KP ne velja za novinarje. Tožena stranka pa se je v tožničini pogodbi o zaposlitvi poleg PKP sklicevala tudi na Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje (v nadaljevanju KPPN, Ur. l. RS, št. 31/91 in nadalj.), kar naj bi v skladu z 49. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) pomenilo, da so tožnici zagotovljene tiste pravice, ki so zanjo ugodnejše kljub spremembam zakona, kolektivnih pogodb ali splošnih aktov. To pri odmeri letnega dopusta za tožnico zahteva uporabo določb KPPN, saj sta glede letnega dopusta PKP in KPČIZKD manj ugodni. Uporabo določb KPPN dodatno utemeljuje tudi priznanje koriščenja petih dni rekreativnega oddiha, ki ga je tožena stranka tožnici izrecno priznala prav na podlagi 20. člena KPPN.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje, da je podlaga za določitev letnega dopusta tožnici v določbi drugega odstavka 2. člena in v 17. členu njene pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je zaposlena pri toženi stranki, za katero sicer velja PKP z dne 30. 7. 2009 in KPČIZKD. Tožnica je novinarka, članica sindikata poklicnih novinarjev, zaradi česar se zanjo glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja uporablja tudi KPPN, ki ugodneje ureja pravico tožnice do letnega dopusta. Zato je v skladu z načelom „in favorem“ treba izhajati iz KPPN, to je kolektivne pogodbe, ki jo je tožena stranka že sama delno tudi upoštevala (npr. glede izrabe pet dni rekreativnega oddiha).

3. Vrhovno sodišče je ugodilo predlogu tožene stranke in v tej zadevi dopustilo revizijo glede vprašanja veljavnosti kolektivnih pogodb pri odmeri letnega dopusta tožnici za leto 2010. Pri tem je obrazložilo, da se to vprašanje nanaša tako na uporabo splošnih pravil glede veljavnosti kolektivnih pogodb, predvsem v zvezi z KPPN, za katero tožena stranka zatrjuje, da je zanjo že prenehala veljati, zajema pa tudi vprašanje veljavnosti kolektivnih pogodb za tožnico glede na njeno pogodbo o zaposlitvi (2. in 17. člen te pogodbe).

4. V pravočasni reviziji tožena stranka navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da zanjo velja tako PKP kot KPČIZKD. Prepričana pa je, da je ne zavezuje tudi KPPN, ne glede na to, da je tožnica novinarka, ki opravlja takšno delo in je članica sindikata novinarjev. Veljavnost kolektivne pogodbe s pogojevanjem vezanosti na članstvo pomeni tudi diskriminacijo in kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, kar je pritožbeno sodišče že razsodilo v sodbi Pdp 303/2011. Sodišče druge stopnje naj bi materialno pravno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je obrazloženo, da za sindikat novinarjev tožene stranke ne velja PKP, ker ni stranka te pogodbe, vendar se tožena stranka s tem ne strinja, saj PKP velja tudi za delavce, ki so člani ali nečlani reprezentativnega sindikata, ki ni podpisal kolektivne pogodbe – če jo je podpisal drug od reprezentativnih sindikatov. Sodišče napačno razlaga drugi odstavek 2. člena ter 17. člen tožničine pogodbe o zaposlitvi, saj iz 2. člena jasno izhaja, katera določila se uporabljajo za primere, ki jih pogodba o zaposlitvi ne ureja. Za toženo stranko KPPN ne velja več. Za vse delavce velja PKP, ne glede na članstvo v sindikatu.

5. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Sklicuje se na njeno pogodbo o zaposlitvi, ki se v 2. členu izrecno sklicuje na KPPN. V nadaljevanju pojasnjuje, da Združenje za tisk pri Gospodarski zbornici Slovenije, katere članica je tudi tožena stranka, odstopa od KPPN ni podalo po postopku in na način, določen v četrtem poglavju te kolektivne pogodbe, zaradi česar tak odstop ne more imeti nobenih posledic na veljavnost KPPN, sicer pa iz obvestila o odstopu izhaja, da nima narave odstopa ene od strank in da kolektivna pogodba za ostale podpisnike še naprej velja. Gospodarska zbornica Slovenije – Sekcija za tisk na izrecno zahtevo Sindikata novinarjev Slovenije kot podpisnika KPPN v imenu novinarjev temu ni nikdar predložila listin o korespondenčni seji oziroma zapisnika o redni seji Izvršilnega odbora Sekcije za tisk o odstopu. Veljavnost KPPN potrjuje tudi sodna praksa, pri čemer se sklicuje na stališče pritožbenega sodišča v zadevi X Pdp 1436/2008. Pristojno ministrstvo, ki vodi evidenco kolektivnih pogodb, med temi še vedno vodi tudi KPPN.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Glede na to določbo, upoštevajoč sklep o dopustitvi revizije, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijskih navedb, ki presegajo dopuščeno pravno vprašanje in se nanašajo na očitek diskriminacije v zvezi z uporabo kolektivne pogodbe glede na članstvo v sindikatu (1).

9. Kljub dopuščeni reviziji glede vprašanja veljavnosti kolektivnih pogodb pri odmeri letnega dopusta tožnice za leto 2010, tožena stranka razen navedbe, da zanjo KPPN ne velja (več), o tem ne pove ničesar konkretnejšega oziroma tudi te trditve sploh ne obrazloži (2). Tožena stranka zatrjuje zgolj to, da tudi za tožnico, ki je novinarka, opravlja delo novinarke pri toženi stranki in je članica sindikata novinarjev, ne velja KPPN, temveč PKP.

10. Glede na to (tudi ob izostanku ostalih konkretnejših navedb) revizijsko sodišče najprej opozarja na določbo tretjega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih/90 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.), ki je veljal v času sklenitve KPPN, in po kateri kolektivna pogodba velja za vse delavce, ki delajo v organizacijah in pri delodajalcih v Republiki Sloveniji in se lahko neposredno uporablja, ter določbo 2. člena KPPN (to kolektivno pogodbo je sicer sklenil reprezentativni sindikat), po kateri ta pogodba velja za novinarke in novinarje ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcu časopisno informativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, s polnim ali krajšim delovnim časom. Veljavnost te kolektivne pogodbe je torej vezana na osebe (novinarke in urednice) in delodajalce (le na delodajalce v določenih dejavnostih). Tudi upoštevajoč pravila o osebni veljavnosti kolektivnih pogodb po ZKolP, ki velja v času uveljavljanja pravice do letnega dopusta (10. in 11. člen ), ni dilem, da KPPN velja za tožnico, ki je novinarka in opravlja takšno delo. Glede vprašanja veljavnosti KP za delodajalce, torej toženo stranko, je treba ugotoviti, da KPPN ne velja za vse delodajalce. Tudi ZKolP ne pozna erga omnes veljavnosti kolektivnih pogodb za delodajalce (razen v primeru razširjene veljavnosti kolektivnih pogodb – 10., 11. in 12. člen), vendar iz (kot navedeno v ničemer obrazloženih) revizijskih navedb ne izhaja, da tožena stranka ne bi bila članica enega od podpisnikov KP na strani delodajalcev, da bi izstopila iz tega članstva, niti da bi ta podpisnik veljavno odpovedal KP in bi ta zanjo dejansko tudi prenehala veljati. Neobrazložene trditve, da ta kolektivna pogodba ne zavezuje tožene stranke, zato ni bilo mogoče upoštevati.

11. Tožena stranka sicer pravilno navaja, da zanjo in za njene delavce (kar pomeni tudi tožnico) veljata tudi PKP in KPČIZKD (popolnoma jasno je tudi, da ti kolektivni pogodbi ne veljata za Sindikat novinarjev Slovenje oziroma sindikat novinarjev tožene stranke, saj ta dva sindikata teh kolektivnih pogodb nista podpisala), vendar ti dve kolektivni pogodbi določata pravico tožnice do letnega dopusta manj ugodno kot KPPN, zaradi česar je ob (smiselnem) upoštevanju načela hierarhije kolektivnih pogodb (5. člen ZKolP) jasno, da bi tožena stranka že na tej podlagi morala upoštevati za tožnico ugodnejše določbe KPPN.

12. Izven navedenega okvira presojanja veljavnosti KPPN za toženo stranko je treba poudariti tudi, da iz drugega odstavka 2. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2004 (3) izhaja, da se je tožena stranka zavezala upoštevati tudi določbe KPPN glede letnega dopusta. V drugem odstavku 2. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da se „za razreševanje morebitnih vprašanj, ki jih ta pogodba ne ureja, uporabljajo veljavna določila zakona, splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, podjetniška kolektivna pogodba ter veljavna določila splošnih aktov družbe.“ Podlaga za takšno sklicevanje je v 29. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), po katerem se stranki v pogodbi o zaposlitvi (med drugim tudi) glede vprašanja letnega dopusta oziroma načina določanja letnega dopusta lahko sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca.

13. Tožničina pogodba o zaposlitvi se torej sklicuje na več kolektivnih pogodb (in splošnih aktov). Med temi pogodbami je tudi KPPN, ki je za tožnico ugodnejša kot PKP in KPČIZKD in jo je tožena stranka dolžna upoštevati tudi glede na določbo 7. člena ZDR. Na podlagi 2. člena pogodbe o zaposlitvi in upoštevajoč splošno načelo veljavnosti ugodnejše kolektivne pogodbe za delavca, sta torej sodišči odločili pravilno. To pa pomeni, da tudi ob odgovoru na drugi aspekt vprašanja, ki ga je revizijsko sodišče pojasnilo v sklepu o dopustitvi revizije (namreč vprašanja veljavnosti kolektivnih pogodb za tožnico glede na njeno pogodbo o zaposlitvi) tožnici pripada več dni letnega dopusta, kot ga ji je priznala tožena stranka.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, sklenilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v višini, ki izhaja iz izreka te sodbe.

Op. št. (1): Te navedbe tudi sicer niso dovolj konkretizirane.

Op. št. (2): Tudi sodišči druge in prve stopnje o tem nimata ničesar konkretnega. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je Združenje za tisk pri GZ leta 1998 odstopilo od KPPN (čemur je tožnica nasprotovala), vendar v nadaljevanju ni obrazložilo, ali je bil ta odstop sploh veljaven in je ta KPPN res prenehala veljati za tega podpisnika oz. njegove člene.

Op. št. (3): To je več let po tem, ko naj bi po podatkih sodišča prve stopnje (1998) Združenje za tisk pri GZ odstopilo od KPPN – kar pa še ne pomeni, da je bil ta odstop res veljaven in da je začel učinkovati. Kot navedeno o tem iz izpodbijanih sodb in revizije ne izhaja ničesar konkretnega.