Jedro

Za tožnico - novinarko, ki je pri toženi stranki opravljala dela in naloge urednice, velja glede trajanja letnega dopusta Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki je glede te pravice ugodnejša kot podjetniška KP ter KPČIZKD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2010 z dne 12. 3. 2010, ki ga je tožena stranka izdala tožeči stranki, nezakonito (1. toč. izreka). Tožeči stranki pripada za leto 2010 letni dopust v trajanju 40 dni (2. toč. izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške postopka v znesku 470,40 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. toč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da veljata za vse zaposlene novinarje pri njej tako Kolektivna pogodba časopisnoinformativne zalozniške in knjigotržške dejavnosti (KPČIZKD, Ur. l. RS, št. 43/2000 in spremembe) kot Podjetniška kolektivna pogodba z dne 30. 7. 2009 (PKP). Zmotna je odločitev sodišča, da PKP ne velja za sindikat novinarjev, ker ni stranka te pogodbe, sklicuje pa se na 10. čl. Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in spremembe). Kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu, za katere kolektivna pogodba velja, če jo sklene en ali več reprezentativnih sindikatov (1. odst. 11. čl. ZKolP). PKP, ki jo sklene vsaj en reprezentativni sindikat, pridobi status splošne veljavnosti, kar izhaja iz navedenega člena. Ker je PKP podpisal reprezentativni sindikat, to je sindikat P., velja tako za vse novinarje in komentatorje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom, kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbeno navedbe tožene stranke še odgovarja.

V tem sporu gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pri določitvi višine tožničinega letnega dopusta za leto 2010. Tožnica je novinarka in opravlja pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 2004 dela in naloge urednika gospodarske rubrike dnevnika V.. Po določbi 17. čl. pogodbe o zaposlitvi znaša minimalni letni dopust tožnice 4 tedne, pri čemer se dolžina letnega dopusta določi v skladu s kolektivno pogodbo oz. s splošnim aktom in glede na spremembo okoliščin, ki vplivajo na dolžino letnega dopusta. Obvestilo o vsakokratnem letnem dopustu izda uprava družbe najkasneje do 31. 3. tekočega leta. Iz obvestila tožene stranke o višini letnega dopusta z dne 12. 3. 2010 izhaja, da pripada tožnici za leto 2010 skupaj 37 dni letnega dopusta po kriterijih iz KPČIZKD.

Tožnica se s takšno določitvijo ni strinjala, saj bi morala tožena stranka pri višini letnega dopusta izhajati iz kriterijev kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS, št. 31/1991 in spremembe), ki jo je na strani delojemalcev sklenil sindikat novinarjev Slovenije, poleg tega pa KPPN glede letnega dopusta določa več pravic kot KPČIZKD, ki jo je na delojemalski strani sklenila Konfederacija sindikatov P.. Sindikat .N. ni podpisal te kolektivne pogodbe in tudi ni član Konfederacije sindikatov P.. Sodišče prve stopnje je preizkusilo takšne razloge in ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi tožničinega letnega dopusta za leto 2010 izhajala iz napačne materialno pravne podlage. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s tako sprejetim stališčem v izpodbijani sodbi.

Pravica do letnega dopusta predstavlja socialno pravico delavca. Namen izrabe takšne pravice je v začasni delavčevi prekinitvi opravljanja delovnih obveznosti pri delodajalcu zaradi obnove psihofizičnih sposobnosti, predvsem pa v izrabi prostega časa v skladu z interesi delavca ter potrebami njegove družine. Delodajalec določi višino letnega dopusta tako, da ga najprej odmeri v minimalnem trajanju 4 tednov (1. odst. 159. čl. Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. 42/2002 in spremembe), tako odmerjen letni dopust pa se poveča še za število dodatnih dni, če delavec izpolnjuje še posebne kriterije na podlagi zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca. V skladu z določbo 49. čl. ZDR delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

Kolektivne pogodbe so predpis avtonomnega prava, ki so izraz svobodne volje njihovih podpisnikov, ki so omejene le z določitvijo prisilnih predpisov. Udeleženci kolektivne pogodbe so vsi subjekti, katerih posamezno delovno razmerje kolektivna pogodba ureja. Velja pravilo, da kolektivna pogodba ne sme določati manj pravic kot jo določa zakon, enako velja načelo, da kolektivna pogodba nižje ravni lahko ureja določene pravice enako ali bolj ugodno kot kolektivna pogodba višje ravni. Kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste ali na enaki ravni, se uporabljajo določbe tistih kolektivnih pogodb, ki so za delavce ugodnejše. Pritožbeno sodišče soglaša za razlogi v izpodbijani sodbi, da je v konkretnem primeru podlaga za določitev letnega dopusta tožnici v določbah 2. odst. 2. čl. in 17. čl. pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je zaposlena pri toženi stranki, za katero sicer velja PKP z dne 30. 7. 2009 in KPČIZKD. Vendar je tožnica novinarka, pri toženi stranki opravlja dela in naloge urednika gospodarske rubrike in je članica sindikata poklicnih novinarjev, zaradi česar se zanjo glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja uporablja tudi KPPN. Če je v tej kolektivni pogodbi določena pravica ugodneje urejena (kar velja za letni dopust), je potrebno v skladu z načelom in favorem delavca izhajati KPPN. Tožena stranka je to načeloma izvajala, saj je za profil poklicev novinarja in komentatorja uporabljala tako določbe PKP, KPČIZKD (v primeru določitve plače za mesec oktober 2010), kot določbe KPPN (glede izrabe 5 dni rekreativnega oddiha). Vendar v konkretnem primeru tožena stranka pri določitvi tožničinega letnega dopusta za leto 2010 ni izhajala iz pravilne materialno pravne podlage, saj bi morala pri odmeri višine letnega dopusta za to leto izhajati zgolj iz določb KPPN, ki ugodneje urejajo to pravico v primerjavi z določbami PKP oz. KPČIZKD.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse razloge, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje o tožničinih zahtevkih pravilno razsodilo. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).