Jedro

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke št. 2142-115/2015/27 (1312-07) z dne 29. 2. 2016. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno, s tem da se je obsežno opredelila do vseh vidikov tožničine prošnje za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pri svojem odločanju pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite (2. člen Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ). Tako glede presoje izpolnjevanja pogojev za status begunca kot tudi za priznanje statusa subsidiarne zaščite se sodišče prve stopnje strinja z razlogi tožene stranke, da v primeru tožnice niso podani in navaja, da je to tožena stranka ugotovila na podlagi celovite presoje vseh pomembnih dejstev in ob izvedbi zakonitega postopka. Tožnica ni izkazala, da bi bila v Rusiji preganjana v povezavi z zatrjevanim preganjanjem njenih staršev zaradi njunih poslov, pa tudi ne zaradi svoje istospolne usmerjenosti ali verske pripadnosti protestantski veri. Prav tako tudi ni bilo ne na podlagi navedb tožnice ne na podlagi drugih dostopnih dokazov ugotovljeno, da bi ji zaradi ugotovljenih okoliščin grozila resna škoda v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnici podeli mednarodno zaščito, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.

7. Pritožnica v svoji pritožbi sicer navaja, da sodbo prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je iz pritožbe mogoče ugotoviti, da sodišču prve stopnje očita le zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

8. V zvezi z vprašanji priznanja mednarodne zaščite, ki jih pritožnica uveljavlja v povezavi z okoliščinami, povezanimi s poslovanjem njenih staršev A. A. in B. A., Vrhovno sodišče ugotavlja, da z njimi v predmetni zadevi ne more utemeljiti svoje prošnje, saj je Vrhovno sodišče prošnjo njenih staršev na navedeni podlagi v svoji sodbi I Up 236/2016 z dne 18. 8. 2016 že pravnomočno presodilo kot neutemeljeno. Na pravnomočno sodbo pa je Vrhovno sodišče v zvezi s presojenimi vprašanji vezano tudi v tem primeru odločanja.

9. Pritožnica v svoji pritožbi navaja vrsto novih dokazov, ki naj bi utemeljili, da bi zaradi njene spolne usmerjenosti v Ruski federaciji bila „tarča preganjanja ter žrtev resne škode“. Pri tem izhaja s stališča, da je v postopkih zaradi priznanja mednarodne zaščite potrebna popolna in ex nunc presoja, saj se lahko razmere v izvorni državi spremenijo tekom časa in da je zato treba upoštevati tudi informacije, ki so se pojavile po tem, ko je nacionalni organ že odločbo izdal. Navedene navedbe pa so za predmetno zadevo nebistvene, saj pritožnica razen splošnega povzemanja spletnih virov ne opredeli in ne izkaže, katere okoliščine, ki so pomembne za odločitev o mednarodni zaščiti, so se spremenile po izdaji odločbe tožene stranke in bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati v svoji sodbi, pa jih kot takih ni upoštevalo. Pritožnica navedenih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala in zanje tudi ni predlagala dokazov, ki jih sedaj obsežno navaja v pritožbi kot nedovoljene pritožbene novote (74. člen ZUS-1), čeprav je bila tedaj že zastopana po (isti) pooblaščeni svetovalki za begunce. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da pri svojem postopku ni ravnalo z zakonsko predpisano skrbnostjo glede ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja.

10. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu (1). Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče zato v primeru utemeljene pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja praviloma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1), zadevo pa vrne organu tožene stranke le izjemoma, če je glede na okoliščine primera to potrebno (npr. če je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega nepravilnega ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja že v postopku izdaje upravnega akta, drugi odstavek 79. člena ZUS-1). Tudi sodbo sodišča prve stopnje lahko Vrhovno sodišče spremeni samo v povezavi z drugačno presojo dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi (80. člen ZUS-1). Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje(2). Tudi ZMZ posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. V tem primeru pa sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo dejanskega stanja, temveč je le potrdilo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku izdaje upravnega akta s strani tožene stranke. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku tožene stranke, ki jo je kot pristojno že opravilo sodišče prve stopnje. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.

(2) Tako Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, pa tudi že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, itd.