Jedro

Odklonilen odnos nekaterih sošolcev in učiteljev ne pomeni hude kršitve človekovih temeljnih pravic in niso ponavljajočega značaja, hkrati pa omenjene nevšečnosti niso predstavljale nobene ovire pri prakticiranju tožničine veroizpovedi. V Rusiji je zagotovljena svoboda veroizpovedi, čeprav kljub temu prihaja do kršitev pravic nekaterih manjšinskih veroizpovedi. Tožena stranka ne verjame tožnici, da bi bila ob vrnitvi v Rusijo preganjana kot pripadnica protestantske oziroma evangeličanske veroizpovedi, ker je to ovrgel tudi njen oče na osebnem razgovoru.

Zatrjevane težave tožničinih staršev v zvezi s posli so bile lokalizirane in do njih ni več prihajalo, ko sta starša zapustila prodajno mesto v Mitishiju ter neovirano registrirala posel v Aleksandrovu. Tožničina mama se je dvakrat vrnila v Rusijo še po njihovem odhodu v novembru 2012, ko se je v Rusiji tudi dlje čas zadrževala, državo pa je nato neovirano tudi ponovno zapustila. Tudi po mnenju sodišča glede težav tožničinih staršev z njunimi posli ni izkazana pravna podlaga za priznanje statusa begunca skladno z možnimi razlogi za preganjanje. Opis okoliščin glede nadlegovanja ali izsiljevanja tožničinih staršev zaradi njune podjetniške dejavnosti v nekaterih mestih v Rusiji namreč ne izkazujejo, da bi tožnica zaradi tega imela, kot hči podjetnikov, skupno prirojeno lastnost ali poreklo, ki je nesprejemljivo ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, da se mu odreče, kakor tudi ne, da bi imela tožnica zaradi opisanih okoliščin v zvezi z podjetniško dejavnostjo njenih staršev v Rusiji različno identiteto, ker jo družba dojema kot različno. Če ni podan razlog za preganjanje, kot se zahteva za priznanje statusa begunca, potem ugotavljanje intenzivnosti dejanj preganjanj ni potrebno.

Organ oceno o verodostojnosti na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ ugotavlja šele po tem, ko je ugotovljeno, da sta bodisi razlog za preganjanje bodisi resna škoda v konkretnem primeru lahko podana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za mednarodno zaščito z dne 11. 8. 2015 (v nadaljevanju: prošnja) na podlagi 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ).

2. Tožnica je vložila prošnjo za mednarodno zaščito iz treh razlogov, in sicer zaradi težav njenih staršev zaradi posla, zaradi njene istospolne usmerjenosti in zaradi verske pripadnosti protestantski veri, kar vse je natančneje obrazložila na osebnem razgovoru z dne 12. 11. 2015. V zvezi s težavami njenih staršev je tožnica povedala, da so ljudje, ki so povezani s policijo po celotni Rusiji, grozili njenim staršem, posredno tudi družini, vendar njej osebno niso. Tožena stranka je glede težav staršev tožnice s posli upoštevala njune navedbe, in sicer, da sta se tožničina starša odločila posel iz rodnega Aleksandrova preseliti v kraj Mitishi, kjer naj bi bil posel bolj donosen. Skupaj sta prodajala tekstil, in sicer ivanovsko blago in posteljnino, pri tem pa sta bila uspešna, saj je bil velik interes po tem blagu. Težave so se začele poleti 2011. Poleg njune prodajalne je prodajal sadje in zelenjavo nek Azerbajdžanec, A. Po tem, ko je A. videl kako uspešna sta starša tožnice, je še A. začel prodajali podobno blago, vendar slabše kvalitete in nižje cene, prav zaradi slednje je A. na začetku privabil kupce staršev tožnice. Ko pa so kupci ugotovili, da je blago A. slabše kvalitete, so se stranke ponovno vrnile k staršem tožnice. Vse to ni bilo po godu A., ki je staršem tožnice začel groziti in prepričevati k odhodu iz njegovega "rajona", ob tem si je pomagal tudi s svojo "zaščito", in sicer majorjem lokalne policije, B. Tožničin oče, C.C., je povedal, da so ga od takrat naprej na vsake dva dni odpeljali skupaj z blagom na policijsko postajo in ga pridržali za 4-5 ur, ob koncu pa so ga izpustili in mu vrnili blago. Ob tem mu niso pojasnili razloga za pridržanje. Vse to se je dogajalo do decembra 2011. Ob ponovnemu pridržanju so mu dejali, da v kolikor želi zapustiti policijsko postajo prej, lahko plača 500 rubljev, kar je C.C. tudi storil. Povedal je, da je plačal tako, da je odšel na bližnjo banko Sberbank in plačal, odrezke pa je moral vrniti na policijsko postajo. Zaradi navedenega je C.C. prosil za pomoč odvetnika, ta pa mu povedal, da lahko vloži pritožbo, vendar v kolikor bo kdo od "prijateljev" lokalnega majorja policije izvedel za pritožbo, mu bo vse to nakopalo še več težav. Nadalje je C.C. povedal, da so ga januarja oziroma februarja 2012 strpali v avtomobil in odpeljali h garažami, kjer so mu grozili, da bodo poškodovali njegovo družino, posilili in pobili njegovo ženo in tožnico. Temu pa je sledila še prometna nesreča v marcu 2012, kjer je starša tožnice oplazil kombi tako, da sta zdrsela iz ceste. Vse to je C.C. prijavil policistom, ki pa so mu odvrnili, da nima nobenih dokazov in postopka ne bodo vodili. Zaradi vseh težav sta se starša tožnice odločila, da svojo prodajalno preselita nazaj v rodni Aleksandrov. V aprilu oziroma maju 2012 sta kupila paviljonček izven trgovskega centra, kjer je bilo že vse zasedeno, poleg tega pa so bile za prodajalno mesto tam tudi visoke najemnine. Z začetkom poslovanja so k njima pristopili „banditi“ in zahtevali plačevanje varščine 30.000 rubljev vsak mesec, kar pa tožnik ni hotel plačevati, saj jim je povedal, da je šele začel poslovati in trenutno nima denarja. Zaslužili naj bi 40.000 - 45.000 rubljev na mesec. „Banditi“ so se čez 3 mesece vrnili in zahtevali 100.000 rubljev. Zaradi teh težav se je B.B. ponovno obrnil za pomoč k odvetniku, ki pa mu je svetoval odhod iz Rusije. Tako je tožnica skupaj s starši novembra 2012 zapustila Rusijo in se preselila v Črno goro. V zvezi z istospolno usmerjenostjo je tožnica povedala, da je pri 13 ali 14 letih ugotovila, da ne čuti ničesar do fantov in da so ji všeč punce. Ko je tožnica svojo naklonjenost priznala svoji prijateljici, je bila njena reakcija negativna, o tožničini istospolni pripadnosti pa je povedala tudi drugim sošolcem. S strani sošolcev je bila deležna negativnega odnosa, nehali so se družiti z njo ter jo zmerjali in žalili. Povedala je, da poleg žaljivk in zmerjanj zaradi svoje istospolne usmerjenosti ni imela težav z rusko oblastjo. V skladu z novim zakonom v Rusiji, bi odšla v zapor zaradi širjenja informacij o homoseksualnosti, če bi imela spolni odnos z osebo mlajšo od 18 let. V kolikor pa bi imela spolni odnos z osebo starejšo od 18 let, pa meni, da ne bi imela nikakršnih težav, razen, če bi ta odnos gledale osebe mlajše od 18 let. V zvezi z njeno pripadnostjo protestantski veri pa je povedala, da so jo sošolci in učitelji žalili, pri čemer so jo učitelji označili za sektantko in jo diskriminirali tako, da so ji zniževali ocene. Zaradi teh težav se je tožnica v 6. razredu šole prešolala na drugo šolo, kjer so vedeli za njeno pripadnost protestantski veri, vendar ni imela nobenih težav. Zaradi vere je bila deležna očitkov tudi s strani svoje babice in strica, ki sta oba pravoslavca, saj njihovi duhovniki učijo, da je narobe vse, razen pravoslavne vere. Tožnica je povedala, da bi ob vrnitvi v Rusijo mogoče imela težave pri iskanju službe, poleg tega pa bi jo zmerjali in žalili. Tožnica je ob koncu osebnega razgovora povedala, da bi jo ob vrnitvi v Rusijo mogoče pridržali, ker oblasti ni obvestila o svojem odhodu, njena družina pa bi imela težave kot doslej. Glede Slovenije je tožnica povedala, da je bila to njihova ciljna država, zato so pridobili vizum za legalni vstop v Slovenijo in tudi niso zaprosili za mednarodno zaščito v katerikoli drugi državi na njihovi poti. Oče tožnice je na osebnem razgovoru povedal, da v Rusiji preganjanja zaradi protestantske vere ni in ga nikoli ni bilo, bila pa je določena agresija s strani ljudi, mama tožnice pa je izpovedala o določenih incidentih, in sicer, da so jih zmerjali s sektaši, nekatere stranke so prenehale nakupovati pri starših tožnice, še posebej pa je tožničino mamo pretresel dogodek v pravoslavni cerkvi, kjer je kot protestantka molila in so jo nato odnesli iz cerkve, ker tega niso podpirali.

3. Rusijo so zapustili novembra 2012 in se odpravili v Črno goro, kjer so živeli vse do poletja 2015, ko sta tožničina starša sprejela odločitev, da se odpravijo v Slovenijo in zaprosijo za mednarodno zaščito. Dne 2. 8. 2015 so se z avtom odpeljali na Češko, preko Slovenije (mejni prehod Gruškovje), kjer so pri znancu v mestu Pardubice pustili svojega psa. Dne 7. 8. 2015 ob 7.44 uri so vstopili na vlak in se preko Avstrije odpeljali proti Ljubljani, kamor so prispeli ob 18.30 uri in ob 19.20 uri na policijski postaji v centru Ljubljane izrazili namen, da želijo zaprositi za mednarodno zaščito.

4. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi uvodoma ugotavljala tako zunanjo kot notranjo (splošno) verodostojnost prosilke skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ, pri čemer je upoštevala tudi navedbe njenih staršev, saj se je tožnica sklicevala na razloge svojih staršev za odhod iz Rusije, ob vsem tem pa je njen odhod neposredno povezan z odhodom njenih staršev. Tožnica ni veliko vedela o težavah svojih staršev v zvezi z posli, a ji ni mogoče očitati, da ni znala navesti vseh podrobnosti, saj ni bila vpletena v to dogajanje, zato je tudi razumljivo, da v postopku ni predložila listinskih dokazov za te trditve. Glede na to, da je z družino Rusijo zapustila že novembra 2012 in so se avgusta 2015, po odločitvi staršev za odhod napotili najprej na Češko preko Slovenije in se šele potem vrnili v Slovenijo, je toženi stranki jasno, da prošnje za priznanje mednarodne zaščite niso vložili kakor hitro je mogoče. Tega ne opravičuje niti pojasnilo C.C., da naj ne bi vedel, da imajo azilni sistem tudi druge države, ne samo države članice EU, kar tožena stranka zavrača. Ob ugotovitvi, da sta tožničina starša izobražena in razgledana človeka, ki vešče uporabljata internet in sta se že pred prihodom v Črno goro obširno pozanimala tudi o stanju v državi. Poleg tega sta tožničina starša imela tudi obširno socialno mrežo v Črni gori, kjer bi lahko pridobila ustrezne informacije.

5. Tožena stranka ni štela za verodostojne navedbe o težavah tožničinih staršev v zvezi z njihovimi posli v Mitishiju in Aleksandrovu, saj je v postopku ugotovila številne neskladnosti in nekonsistentnosti, ki jih starši tožnice niso znali utemeljeno pojasniti. V nadaljevanju je še dodala, da v kolikor bi bile izjave spoznane za verodostojne, pa te težave ne bi mogle predstavljati preganjanja skladno z Ženevsko konvencijo in ZMZ, ker niso zatrjevali, da bi se težave v zvezi s poslom, zaradi katerih so zapustili svojo izvorno državo, dogajale zaradi njune rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

6. Tožena stranka je ugotovila, da so navedbe tožnice v zvezi s pripadnostjo protestantski veri verodostojne, vendar ne dosegajo standarda preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in ZMZ. Ob tem je tožena stranka izpostavila, da odklonilen odnos nekaterih sošolcev in učiteljev ne pomeni hude kršitve človekovih temeljnih pravic in niso ponavljajočega značaja, hkrati pa omenjene nevšečnosti niso predstavljale nobene ovire pri prakticiranju tožničine veroizpovedi. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da glede pripadnosti protestantski veri ni jasen subjekt preganjanja, vendar v kolikor bi to bili nedržavni subjekti (sošolci in učitelji) pa tožnica ni izkazala, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali njen bistveni del, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali niso hoteli nuditi zaščite, ker niti tožnica niti njeni starši niso skušali poiskati zaščite, ki jim je bila dostopna. Ob tem je tožena stranka še dodala, da če bi šlo za hudo kršitev človekovih temeljnih pravic bi tožnico zaščitila tudi njena starša. Pri presoji prihodnjega preganjanja pa je tožena stranka ugotovila, da je v Rusiji zagotovljena svoboda veroizpovedi, čeprav kljub temu prihaja do kršitev pravic nekaterih manjšinskih veroizpovedi, predvsem Muslimanskih bralcev turškega teologa Saida Nursija in Jehovih prič, pri čemer je v Rusiji binkoštna in karizmatična verska skupnost (kongregacija v sklopu protestantske cerkve, kateri pripada tudi tožnica s svojo družino) celo tretja največja verska skupnost, za rusko ortodoksno cerkvijo in islamom, število članov pa vztrajno in hitro narašča. Na podlagi vsega tega tožena stranka ne verjame tožnici, da bi bila ob vrnitvi v Rusijo preganjana kot pripadnica protestantske oziroma evangeličanske veroizpovedi, ker je navsezadnje to ovrgel tudi njen oče, C.C. na osebnem razgovoru.

7. Čeprav je ugotovila verodostojnost tožničinih navedb v zvezi z njeno istospolno usmerjenostjo, je tožena stranka presodila, da pretekla dejanja ne dosegajo standarda preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in ZMZ. Poleg tega v konkretnem primeru tudi ni jasen subjekt preganjanja, v kolikor bi to bili nedržavni subjekti, sošolci, pa tožnica ni izkazala, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali njen bistveni del, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali niso hoteli nuditi zaščite, ker tožnica ni nikomur zaupala svojih težav z istospolno usmerjenostjo, niti ni skušala poiskati zaščite, ki ji je bila dostopna. Pri presoji prihodnjega preganjanja pa je tožena stranka ugotovila, da je Rusija sposobna zaščiti ranljive osebe, kljub posamičnim napadom, do katerih prihaja, ter da istospolne osebe niso preganjane do te mere, da bi bilo mogoče trditi, da so taka dejanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic.

8. V zvezi z izpolnjevanjem pogojev za podelitev statusa subsidiarne zaščite pa je tožena stranka ugotovila, da tožnica ni uveljavljala razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve, niti razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka je ugotovila, da glede uveljavljanja resne škode zaradi mučenje ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v izvorni državi tožnica ni navedla nobenih osebnih okoliščin, ki bi izkazovale utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo. Glede tožničine verske pripadnosti ter istospolne usmerjenosti se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi z neizpolnjevanjem pogojev za pridobitev statusa begunca. Zatrjevane težave tožničinih staršev v zvezi s posli pa so bile lokalizirane in do njih ni več prihajalo, ko sta starša zapustila prodajno mesto v Mitishiju ter neovirano registrirala posel v Aleksandrovu. Na podlagi tega je tožena stranka ugotovila, da tožnica ne bi imela nobenih težav ob morebitni vrnitvi v Rusijo glede poslov njenih staršev, saj se lahko preselijo v kakšno drugo mesto oziroma prestavijo posle na območje, kjer izseljevanja ni. Poleg tega se je tožničina mama dvakrat vrnila v Rusijo še po njihovem odhodu v novembru 2012, ko se je v Rusiji tudi dlje čas zadrževala, državo pa je nato neovirano tudi ponovno zapustila. Tožena stranka je tako zaključila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnica ob vrnitvi soočena z utemeljenim tveganjem, da bi zaradi težav njenih staršev s posli niti zaradi svoje verske pripadnosti, prav tako pa tudi ne zaradi svoje istospolne usmerjenosti utrpela resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ.

9. Na podlagi zgoraj navedenega je tožena stranka zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti subsidiarne oblike zaščite.

10. Tožnica v tožbi nasprotuje izpodbijani odločbi in predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ji podeli mednarodno zaščito, podredno pa, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi strani v ponovni postopek. Med drugim navaja, da se je njen oče, C.C., zaradi groženj obrnil po pomoč tako k policiji, ki ga je le zasmehovala in ni želela sprejeti njegove prijave, kot tudi k odvetniku, ki pa mu je pojasnil, da bo imel še več težav, če bo kdo od znancev teh oseb, ki mu grozijo, izvedel, da so se začeli kakršnikoli postopki in da to lahko pomeni celo njegov konec. Glede vložitve prošnje za mednarodno zaščito tožnica pojasnjuje, da ona in njena družina vse do julija 2015 niso vedeli za možnost mednarodne zaščite oziroma za azilni sistem, ko pa so zanj izvedeli, so takoj pridobili vizum za Slovenijo z izključnim namenom, da tu zaprosijo za mednarodno zaščito. V kolikor bi za azilni sistem vedeli ob odhodu iz Rusije, ne bi prodali vsega premoženja za ustanovitev podjetja v Črni gori. Tožnica graja ugotovitve tožene stranke o neskladju izjav, saj meni, da je prišlo do napak pri prevajanju odgovorov na osebnem razgovoru C.C., češ da iz zapisnika izhaja, da nekateri odgovori niso bili v celoti prevedeni. Poleg tega dodaja, da je C.C. imel težave zaradi svoje veroizpovedi, in sicer, da je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi, doživljal je psihološki pritisk in bil deležen stalnih žalitev. Dodatni razlog za morebitno neskladje tožnica pripisuje dejstvu, da je osebni razgovor dolgo trajal, in sicer devet ur, zaradi česar se je C.C. pri odgovarjanju lahko zmedel oziroma zmotil. V nadaljevanju tožbe še navaja, da sta bila njena starša večkrat kontrolirana s strani policije, ko sta opravljala dejavnost na območju Moskve. Med drugim so C.C. tudi nezakonito aretirali in ga odpeljali na policijsko postajo, kjer so ga nezakonito priprli v preiskovalni pripor za 4 ali 5 ur. Ko je C.C. policiji poskušal pojasniti, da ima vsa potrebna dovoljenja za opravljanje dejavnosti, so mu odvrnili, da dokumenti nikogar ne zanimajo. Tožnica navaja tudi, da je C.C. imel težave tudi v mestu Aleksandrov, ko so od njega zahtevali plačevanje t.i. varščine, pri čemer se je za zaščito obrnil na policijo, ki pa je zavrnila kakršnokoli pomoč. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnica odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in dodaja, da sta njena starša, katerih razlogi se upoštevajo v večjem delu tudi pri presoji prošnje tožnice, v postopku mednarodne zaščite uporabljala srbski jezik, ki pa ni njun lasten, zaradi česar je verjetno prišlo do nesporazumov pri podajanju odgovorov, pri čemer tožnica trdi, da sta njena starša zaprosila za obravnavanje njune prošnje v lastnem jeziku, ruščini, v njuni naknadni obširni izjavi. Tožničina starša sta izpovedala o težavah z vero, vendar ne takoj na začetku, saj jima je bilo s strani uradne osebe pojasnjeno, da bosta to lahko izpostavila tudi kasneje v postopku. Tožnica poudarja, da sta njena starša težave nedvomno imela, ne glede na to, ali so bile opisane v prvi prošnji ali v osebnem razgovoru ali v naknadni pisni izjavi. Zaradi njihove verske pripadnosti imajo sedaj težave tudi njihovi sorodniki. V zvezi z notranjo dejansko zaščito tožnica pojasnjuje, da le-te ni, saj je policija ni pripravljena nuditi – njihovih prijav ne sprejeme, saj pravijo, da nimajo dokazov in da si C.C. vse te grožnje le predstavlja.

11. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite z dne 11. 8. 2015. Odločitev tožene stranke, kot je predhodno povzeta pod točkami 2. do 9. obrazložitve te sodbe, je po preučitvi podatkov in listin predmetna sodnega spisa ter sodnega spisa v upravnem sporu št. I U 441/2016, začetega s tožbo tožničinih staršev, pravilna in zakonita. Sodišče, ki lahko v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe glede obstoja razlogov za zavrnitev prošnje za pridobitev mednarodne zaščite, v tem delu skladno s pooblastilom zakonodajalca iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla že tožena stranka, medtem ko v zvezi z zatrjevanimi razlogi kot dejanski podlagi za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pa sodišče še dodaja kot sledi:

14. Tožena stranka je zavrnila navedbe staršev tožnice o njunih težavah s posli s tem, da nista zatrjevala preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Sodišče ugotavlja, da starša tožnice tega nedvomno nista zatrjevala ali izkazala in tudi po mnenju sodišča ni izkazana pravna podlaga za priznanje statusa begunca skladno z možnimi razlogi za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZMZ v povezavi z določilom 2d in 10. člena Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite(1). Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Opis okoliščin glede nadlegovanja ali izsiljevanja tožničinih staršev zaradi njune podjetniške dejavnosti v nekaterih mestih v Rusiji namreč ne izkazujejo, da bi tožnica zaradi tega imela, kot hči podjetnikov, skupno prirojeno lastnost ali poreklo, ki je nesprejemljivo ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, da se mu odreče, kakor tudi ne, da bi imela tožnica zaradi opisanih okoliščin v zvezi z podjetniško dejavnostjo njenih staršev v Rusiji različno identiteto, ker jo družba dojema kot različno (peti odstavek 27. člena ZMZ). Zato so za odločitev v tožničinem primeru nerelevantne tožbene navedbe, da se je njen oče, C.C. glede težav s svojimi posli neuspešno obrnil na pomoč tako na policijo kot na odvetnika, saj je zaradi odsotnosti katerekoli izmed navedenih podlagi preganjanja (rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini) tožena stranka ravnala prav, ko ni sledila ugovoru tožnice, da bi morala ugotavljati intenzivnost dejanj ter obstoj in učinkovitost notranje zaščite. Kajti, če ni podan razlog za preganjanje, kot se zahteva za priznanje statusa begunca, potem ugotavljanje intenzivnosti dejanj preganjanj ni potrebno.

15. Sodišče nadalje pripominja tudi, da organ oceno o verodostojnosti na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ ugotavlja šele po tem, ko je ugotovljeno, da sta bodisi razlog za preganjanje bodisi resna škoda v konkretnem primeru lahko podana, ne pa tudi, če očitno ni podana podlaga za preganjanje ali če ni zadostne intenzivnosti resne škode. Kar zadeva zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito, sodišče lahko sledi v celoti izpodbijanem aktu in ne bo podvajalo razlogov za odločitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

16. V zvezi s tožničino versko pripadnostjo protestantski veri sodišče samo še dodaja, da je v obravnavani zadevi bistveno, da je sama tožnica na osebnem razgovoru povedala, da so se težave v šoli s sošolci in učitelji prenehale takoj, ko je zamenjala šolo v 6. razredu, čeprav so tudi na novi šoli vedeli za njeno versko pripadnost protestantski veri.

17. Tožba po presoji sodišča neutemeljeno graja prevajanje oziroma tolmačenje na osebnem razgovoru C.C., češ da naj bi bila nekatera vprašanja prosilcem nerazumljiva, oziroma, da določeni odgovori niso bili prevedeni ali pa zapisa ni v zapisniku. V zvezi z neskladji in nekonsistentnosti pa tožnica v tožbi navaja, da je osebni razgovor C.C. trajal dolgih devet ur z le enim kratkim odgovorom, postavljeno mu je bilo ogromno vprašanj, pri čemer so bila vprašanja precej nesistematična in pomešana, zaradi vsega tega pa je bil C.C. tudi zmeden oziroma se je pri odgovarjanju morda zmotil. Ugovarja tudi vodenju postopka ob podaji prošnje v srbščini, vendar sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je bil ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru tožnice in njenih staršev sestavljen zapisnik. Zapisnik o podaji prošnji in o osebnem razgovoru je javna listina (prvi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, vsi zapisniki pa so bili tudi podpisani s strani posameznega prosilca. Iz zapisnikov izhaja, da so bili tako tožnica kot njeni starši ob podaji prošnje seznanjeni, da morajo vse podatke in izjave, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po resnici. Dolžni so bili navesti vsa dejstva in okoliščine ter predložiti vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze. Nadalje tudi iz zapisnikov o osebnem razgovoru tožnice in njenih staršev izhaja, da so bili vsi poučeni, da morajo navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njihov strah pred preganjanjem ali resno škodo, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek oziroma mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Vse to so morali storiti najkasneje do konca osebnega razgovora v rednem postopku. Iz zapisnikov izhaja, da so tako tožnica kot njeni starši vse to tudi razumeli, osebni razgovor pa je potekal ob tolmačenju v ruski jezik, kjer pa je tožnica, kot tudi njeni starši, obširno pojasnila vse svoje razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega iz zapisnika osebnega razgovora C.C. izhaja, da mu je bil zapisnik prebran in je nanj podal tudi pripombe, ki pa niso bile bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, kar enako velja tudi za zapisnik o osebnem razgovoru D.D. 18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pravilen in da je uvodoma navedena odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena (53. člen ZMZ).

opomba (1) :Uradni list EU, L 337, 20. 12. 2011.