Jedro

Sodišče je pravilno presodilo dogovor o razdelitvi skupne lastnine med C.C. in A.A. z razdelitvijo prostorov H.H. Dogovor je jasen in govori o delitvi dvostanovanjske hiše in o obstoječi lastnini. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je šlo le za dogovor o rabi nepremičnine. Razdelitev vsebuje vse dele in površine, tako zemljišča kot hiše. Res pa je, da na podlagi takšnega dogovora, kljub temu, da je bil podprt z elaboratom, ni bilo možno izvesti vpisa v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih. Vendar je bilo v času od 1964 dalje veliko takšnih primerov, ko je prišlo do vzpostavitve dejanske solastnine, ki ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Etažno lastnino je takrat urejal Zakon o lastnini na delih stavb in nato ZPDS, kjer je torej bilo možno vzpostaviti etažno lastnino (ki pa pravno ni bila izvedena). Zato je 270. člena SPZ izrecno zapovedal, da je treba omogočiti pravno ureditev dejansko že obstoječih, pred uveljavitvijo SPZ nastalih etažnih „razmerij“. Zato je mogoče zahtevati izključno lastninsko pravico na enem stanovanju in solastninsko pravico na drugem stanovanju, kljub temu, da etažna lastnina še ni bila dokončno pravno vzpostavljena.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka, tretja in druga alineja spremeni tako, da se „odprt balkon v izmeri 2,7 m2 nahaja v tretji etaži, v točki III izreka v prvi alineji dopolni tako, da se prva alineja pravilno glasi: „klet, shramba v izmeri 14,6 m2, drvarnica v izmeri 14,40 m2, klet, shramba v izmeri 7,9 m2 in sušilnica, pralnica, v izmeri 6,8 m2“ in v tretji in četrti alineji tako, da se „odprti balkon v izmeri 2,7 pravilno nahaja v četrti etaži“.

II. Pritožbama obeh pravdnih strank se glede odločitve o pravdnih stroških (VI izreka sodbe) ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke glede sklepa o dopustitvi spremembe tožbe in glede odločitve v sodbi zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo na znanje delni umik tožbe v točki 8 in dopustilo spremembo tožbe tožeče stranke v vlogi z dne 15. 9. 2014 s popravki na zapisnik z dne 18. 11. 2014. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ustanovilo etažno lastnino za posamezni del stavbe, kot izhaja iz elaborata podjetja X., d. o. o., ki je sestavni del sodbe. Pod točko I izreka je ugotovilo obstoj etažne lastnine s posameznima deloma stavbe, s splošnim skupnim delom stavbe in zemljiščem pod stavbo. Pod točko II izreka je A.A. določilo za izključnega lastnika stanovanja št. 2 v skupni površini 144,6 m2 v stanovanjski hiši stavbe na naslovu ..., stoječi na parc. št. 1, k. o. …, to je posamezni del stavbe ID ..., ki ga sestavljajo našteti prostori v štirih alinejah izreka in kot je razvidno iz elaborata za vpis zemljišča pod stavbo in za vpis stavbe v kataster stavb, ki je sestavljen del sodbe. Pod točko III izreka je določilo A.A. in B.B. za solastnika stanovanja št. 2 v skupni izmeri 156,20 m2, v stanovanjski hiši na istem naslovu, to je posamezni del stavbe ID znak ..., ki ga sestavljajo v štirih etažah našteti prostori, vse pa kot je razvidno iz elaborata za vpis zemljišča in vpis stavbe v kataster, ki je sestavni del sodbe, s tem, da je solastniški delež na tem delu stavbe tožnika A.A. 74/140 oziroma 5286/10000, delež B.B. pa 66/140 oziroma 4714/10000. Pod IV je razsodilo, da se vsakokratni lastnik posameznega dela št. 1 in št. 2 določi kot solastnik splošnega skupnega dela stavbe v stanovanjski hiši na istem naslovu, ki ga sestavljajo stopnišče in hodnik v skupni izmeri 39,8 m2, kot je razvidno iz elaborata za vpis zemljišča pod stavbo in za vpis stavbe v kataster, pri čemer znaša solastniški delež vsakokratnega lastnika posameznega dela št. 1 do ½ in solastniški delež vsakokratnega lastnika posameznega dela št. 2 do druge polovice. Zavrglo je tožbeni zahtevek v opisanih točkah pod V izreka. Pod VI pa je naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov A.A., v višini 1.320,40 EUR.

2. Proti sklepu o stroških oziroma točki VI izreka se pritožuje tožeča stranka v zavrnilnem delu. Stroške je priglasila v stroškovniku z dne 25. 5. 2011. Sodišče bi moralo odmeriti vse stroške, ki so bili priglašeni v dotedanjem postopku, tako v posebnih stroškovnikih kot na zapisnik na narokih, ki jih pritožba povzema. Sodišče pa je delno odločilo o stroških, o drugih že priglašenih stroških pa ni odločilo. V tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z izdelavo geodetskega elaborata, so tudi stroški. Sodišče pa zapiše, da niso izrecno zahtevani. Tožnik je na naroku 18. 11. 2014 zahteval, da mu tožena stranka povrne vse predhodno odmerjene stroške za izdelavo elaborata. Teh stroškov je 1.122,55 EUR. Zahteva tudi stroške za pooblaščenca po priglašenih stroških.

3. Dne 21. 1. 2015 je sodišče prve stopnje izdalo sklep o priznanju nadaljnjih stroškov izvajalcev geodetskih storitev X., d. o. o. in priznalo nadaljnjih 376,59 EUR in DDV. Te stroške je priglasila tožeča stranka z vlogo z dne 4. 2. 2015. 4. Ker ima sklep sodišča z 21. 1. 2015 klavzulo pravnomočnosti (list. št. 195), zoper ta sklep pa je vložila tožena stranka pritožbo (list. št. 202 – 208), pritožbeno sodišče ni moglo odločati o pritožbi tožene stranke proti sklepu z dne 21. 1. 2015. Sodišče prve stopnje bo moralo odločiti najprej o smiselno podanem predlogu tožene stranke za odpravo klavzule pravnomočnosti. Ko bo odločilo o tem predlogu, bo šele lahko odstopilo višjemu sodišču pritožbo tožene stranke zoper sklep z dne 21. 1. 2015 v odločanje. Pritožbeno sodišče ne more odločiti o odločbi, na kateri je klavzula pravnomočnosti. Za odločanje o klavzuli pravnomočnosti pa je pristojno sodišče prve stopnje.

5. Tožena stranka vlaga pritožbo proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe (1. točka izreka) in proti sodbi, kjer je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku (I – IV in VI točka izreka sodbe). Najprej meni, da ker teče nepravdni postopek za razdelitev solastnine N 18/2007, sodišče ne bi smelo odločiti o tožbi na vzpostavitev etažne lastnine. V času sklenjenega dogovora z dne 31. 10. 1994 je res veljal Zakon o lastninjenju na delih stavb. Vendar dogovor o skupni gradnji ni bil dokazan. V celoti je zgradila hišo C.C. in Č.Č., to sta starša toženke. Hišo sta pričela graditi 1962. L. niso finančno prispevali prav ničesar. Tudi lastnoročna podpisa A.A. in D.D. ne dokazujeta ničesar. Popis pa ne pomeni, da bi to oni plačali. Iz listin ne izhaja, kdo jih je sestavil, kdo naj bi to plačal. Enako velja za račune, ki jih je predložil tožnik. Tehnično poročilo, ki ga sodišče oceni kot gradbeni načrt, je le povzetek obstoječega stanja in ni načrt za gradnjo. Poročilo govori, da je stavba pritlična in podkletena in da se šele predvideva drugo družinsko stanovanje. Tehnično poročilo omenja le enega investitorja. A.A. ni bil omenjen. Ni bilo dogovora, da pripadajo skupni prostori vsem štirim lastnikom posameznih delov stavbe po enakih delih. Tožnik takega dogovora ni dokazal. Če bi ga, bi to moral uveljavljati v zapuščinskem postopku po C.C. in Č.Č., česar ni storil. Dve izključujoči lastninski pravici na isti stvari ne moreta sobivati. Toženka je dogovor z dne 31. 10. 1994 prvič videla v pravdnem postopku. Če bi oče podpisal tak dogovor, bi ji sigurno povedal. Tak dogovor ni bil realiziran in izveden. D.D. je bila hči C.C. in Č.Č. in je živela z njima v hiši. Poročila se je z A.A. st., in se preselila v njihovo hišo. Ni jasno, zakaj sodišče sklepa, da je šlo za dogovor o skupni gradnji. Priča E.E. in F.F., nista sodelovala pri gradnji in ne moreta o tem pričati. Njuni izjavi sta tako podobni, da nista verodostojni. Tožnik pa je rojen 1970 in mu ni bilo znano, kaj se je dogajalo v času gradnje. Ne drži, da se iz načrta 1964 vidi, da je objekt zasnovan kot dvodružinska stavba. Če bi to bilo res, bi stavba imela ločena vhoda, kar je bilo pred gradnjo mogoče storiti. Sicer pa je imela D.Š., poročena D., namen živeti pri starših in si tam ustvariti družino. Dogovor iz leta 1994 je le, kaj bo kdo uporabljal. Etažna lastnina ne nastane že s tem, da obstaja več samostojnih funkcionalnih celot. Zadeva mora imeti akt o delitvi in vpis v ZK. To pa ni bilo nikoli izvedeno. V času gradnje je bil Zakon o pravici na delih stavb, ki je kot etažno lastnino določil lastninsko pravico posameznega dela stavbe in skupno lastnino za skupne dela. Zato je bil potreben akt o delitvi nepremičnine. Nato se je ustanovila Pogodba o ustanovitvi etažne lastnine oziroma jo je nadomestila lahko sodba sodišča. Vsega tega ni bilo. Dogovor 31. 10. 1994 ne more tega nadomeščati. Sodišče je prišlo v razlogih v nasprotje, ko enkrat govori o skupni gradnji med C.C. in Č.Č., D.D. in A.A., po drugi strani pa, da sta si to razdelila le C.C. in A.A. Sodba o tem nima razlogov. Sodišče ne pove, zakaj to ni bilo dokončano in vpisano v ZK. Pravni posel nikoli ni bil sklenjen. Pomembno je tudi, da Č.Č. in D.D. nista sodelovali pri podpisu dogovora. Zmotno sodišče sklepa, da so sicer tudi etažno priposestvovali deleže. Tožnik ni zatrjeval priposestvovanja, zato je sodišče prekoračilo pooblastila. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi priposestvovali Č.Č. in D.D. Sodišče zapiše, da sta priči G.G. in F.F. mislili, da sta dedovali le delež na stanovanju v pritličju. Ni pomembno, kaj sta mislili, pomembno je, da sta prejeli sklep o dedovanju, kjer je bila solastnina na celi hiši. Sodišče tudi naredi napake. V točki III. izreka zapiše, da je kvadratura v prvem delu 156,20 m2. Pri tem ni jasno, kam sodi sušilnica, pralnica v izmeri 6,80 m2, kar je sodišče izpustilo. Izrek je napačen, ker je v točki II izreka zapisano, da je odprt balkon 2,7 m2 v četrti etaži, v resnici pa je v tretji etaži. Sodišče je za izvedenca narobe postavilo geodetsko podjetje X., d. o. o., čeprav niso tam zaposleni izvedenci. Temu je tožena stranka ugovarjala. Izdelani elaborat je nepotreben, saj etažna lastnina ni nastala. Tožena stranka je nasprotovala spremembi tožbe. Ni jasno, kako je izračunano, da znaša solastninski delež vsakokratnega lastnika na skupnih delih do 1/2. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. V pritožbi proti sklepu z dne 12. 1. 2015 pa meni, da sodišče ne bi smelo priznati nadaljnjih stroškov podjetju X., d. o. o., ker ni sodni izvedenec.

6. Na vročeni pritožbi je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev.

7. Pritožba tožeča stranka je utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke proti sklepu z dne 21. 1. 2015 bo odločeno, ko bo sodišče prve stopnje obravnavalo predlog tožene stranke za odpravo klavzule pravnomočnosti.

O pritožbi tožene stranke:

8. Tožena stranka graja sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe. To obrazloži tako, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe, ker je ta temeljila na elaboratu, ki ga ni izdelal sodni izvedenec. Ker tožena stranka ves čas postopka graja postavitev podjetja X., d. o. o., za izvedenca je treba najprej odgovoriti na to smiselno zatrjevano relativno, bistveno kršitev določb ZPP. Pritožba priznava, da sodišče nima potrebnega znanja, da bi izdelalo elaborat za vpis v zemljiško knjigo. Vendar spregleda, da v določbi 245. člena ZPP sodišče lahko izvedensko delo zaupa tudi strokovni instituciji. Če so za določene vrste izvedenskega dela posebni zavodi, se tako delo, zlasti, če je bolj zapleteno, zaupa predvsem taki strokovni instituciji. To je v pristojnosti sodišča. Pomembno je, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je podjetje X., d. o. o. strokovno usposobljeno za to delo. Na opravljeno delo tudi tožena stranka ni imela pripomb. Trdila je, da bi tako delo moral opraviti sodni izvedenec. Ker je sodišče ravnalo v skladu z določbo 245. člena ZPP, ne gre za smiselno očitano relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj je dopustilo spremembo tožbe in tem razlogom ni kaj dodati.

9. Tožena stranka nadalje trdi, da je tožeča stranka, ko je sprožila postopek za delitev solastnine pod N 18/2007, izčrpala pravice v procesnem smislu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pričet postopek za delitev solastnine, ki ni zaključen (priloženi N 1/2007 Okrajnega sodišča v Sevnici), ne preklicura tožeče stranke oziroma ima ta pravico vložiti tožbo za ugotovitev drugačnega lastninskega stanja oziroma v konkretni zadevi na vzpostavitev etažne lastnine. Tako pritožbeno sodišče v taki procesni situaciji, kot je med strankama, ne vidi ovire za dopustitev tožbe tožeče stranke.

10. Tožena stranka nadalje graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sporna hiša bila zgrajena z dogovorom o skupni gradnji med C.C., Č.Č. in D.D. in A.A. st. Meni, da tožeča stranka ni dala dokazov, ki bi dopuščali takšno sklepanje. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze in na podlagi le-teh naredilo dokazno oceno o tem pravnorelevantnem dejstvu. Pritožbeno sodišče dokazni oceni sledi (obrazložitev sodbe v točki 6). Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo dokaz z naslovom „načrt stanovanjske hiše Š. – L. – S.“ iz junija 1964 (A2). Pritožba meni, da ni pravilen sklep sodišča, da se iz tega načrta vidi, da je objekt zasnovan kot dvodružinska stavba, ker bi moral objekt imeti dva posebna vhoda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šel dogovor v smeri gradnje dveh samostojnih stanovanj s skupnim stopniščem oziroma s skupnimi deli stavbe. Pritožniku je treba odgovoriti, da je bilo treba vse predložene dokaze in zaslišanja primerjati z zatrjevanim dogovorom o skupni gradnji v času, ko je to bilo opravljeno. V današnjem času bi gotovo bilo treba pridobiti ustrezna gradbena dovoljenja. Tudi zaslišane priče so potrdile trditveno podlago tožeče stranke. Predvsem pa sodišče pravilno presoja dogovor o razdelitvi skupne lastnine med C.C. in A.A. (priloga A5 in A4) z razdelitvijo prostorov H.H. Dogovor je jasen in govori o delitvi dvostanovanjske hiše in o obstoječi lastnini. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je šlo le za dogovor o rabi nepremičnine. Razdelitev vsebuje vse dele in površine, tako zemljišča kot hiše. Res pa je, da na podlagi takšnega dogovora, kljub temu, da je bil podprt z elaboratom, ni bilo možno izvesti vpisa v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih. Vendar je bilo v času od 1964 dalje veliko takšnih primerov, ko je prišlo do vzpostavitve dejanske solastnine, ki ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Etažno lastnino je takrat urejal Zakon o lastnini na delih stavb in nato Zakon o pravicah na delih stavb, kjer je torej bilo možno vzpostaviti etažno lastnino (ki pa pravno ni bila izvedena). Zato je 270. člena SPZ izrecno zapovedal, da je treba omogočiti pravno ureditev dejansko že obstoječih, pred uveljavitvijo SPZ nastalih etažnih „razmerij“. Zato je mogoče zahtevati izključno lastninsko pravico na enem stanovanju in solastninsko pravico na drugem stanovanju, kljub temu, da etažna lastnina še ni bila dokončno pravno vzpostavljena.(1) Nejasnost in nedorečenost tedanje zakonodaje je povzročila, da do vzpostavitve etažne lastnine v zemljiški knjigi (e-knjiga) v praksi ni prišlo oziroma le redko in so zato lastniki vpis v zemljiško knjigo uredili tako, da so vpisovali solastniške deleže, med seboj pa so sklepali pogodbe o razdružitvi solastninskih deležev. Pri tem ni bilo treba, da je bila taka pogodba perfektna in da je vsebovala vse, kar sedaj določa 108. člen SPZ. Gre za t.i. dualističen koncept etažne lastnine, za dvoje pravnih razmerij, to je za izključno lastninsko pravico (lahko pravico) na posameznem delu stavbe in za solastnino (po SPZ) oziroma skupno lastnino (po SPDS) na nedeljivih skupnih delih stavbe, ki so med seboj neločljivo povezani. Ravno to je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi v tem primeru. Stanovanjska hiša je bila grajena že kot dvostanovanjska oziroma etažna lastnina, kar pa so vpisani v zemljiško knjigo kot solastnino. Z dogovorom o razdelitvi skupne lastnine z dne 31. 10. 1994 so vse to le še potrdili. Pri tem ni odločilno, kot meni pritožba, da ta dogovor ne more biti podlaga za pridobitev etažne lastnine, ker ga nista podpisali soprogi C.C. in A.A. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je že z gradnjo prišlo do nastanka etažne lastnine v naravi, vpisali pa so to kot solastnino. Toženi stranki je treba še odgovoriti, da sama ni predložila dokazov, ki bi potrjevali njene navedbe, da je bila hiša grajena kot solastnina in ne etažno. Tehnično poročilo pa ne ovrže sklepa sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala dogovor o skupni gradnji. Tudi dejstvo, da na tehničnem poročilu omenjajo „investitorja“, še ne pomeni, da je to bila družina Š., kot trdi tožena stranka. Tudi dejstvo, da se je A.A. starejši priženil k Š., ne pomeni, da ni možno, da so hišo gradili skupaj in z namenom vzpostaviti dvostanovanjsko hišo. Priče pa so izpovedale, kako so same doživljale življenje v tej hiši in vse to je potrjevalo navedbe tožeče stranke. Tožena stranka ni dokazala svojih trditev, zato je sodišče pravilno odločilo na podlagi dokazne ocene dokazov tožeče stranke.

11. Za pritožbo je še pomembno, da tožnik in priče E.E. in F.F., niso bili priče pri gradnji hiše. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je tožeča stranka ponudila dokaze iz časa gradnje, dogovor o razdelitvi lastnine in načrt o razdelitvi prostorov v stanovanjski hiši (priloga A5 in A4). Vse to pa dokazuje, da je obstajal dogovor o skupni gradnji dvostanovanjske hiše. Za pritožbo je še odločilno, da sedaj solastnina ni bila razdeljena in da je bil pričet postopek pod N 18/2007. Opozarja, da tudi po prejšnjih predpisih ni šlo za dogovor o skupni gradnji. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do pravno perfektnega pisnega dogovora o skupni gradnji oziroma pogodbi med Š. in L. res ni prišlo; vendar je bil takšen dogovor realiziran, vrsto let izvrševan, brez sporov in tudi dediči so doživljali „hišo“ kot dvostanovanjsko. Zato ni pomembno, da zadeva ni bila pravno urejena kot etažna lastnina.

12. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in sodišče pravilno presoja dogovor z dne 31. 10. 1994. Sodišče je pojasnilo, ni pomembno, da sta ga podpisala le C.C. in A.A st., ne pa njuni ženi. Šlo je za gradnjo vseh štirih oziroma za dogovor o gradnji dvostanovanjske hiše in pisni dogovor „možov“ je le potrdil že realizirano stanje. Tako ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določbe ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi trditveno podlago tožeče stranke, da so L. tudi priposestvovali etažno lastnino. Pritožba meni, da je sodišče zmotno štelo, da je tožeča stranka uveljavljala tudi to podlago. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je presojanje priposestvovanja ob ugotovljenem dogovoru, odveč. Vendar sodišče ni sodilo mimo trditvene podlage, saj je tožeča stranka to podlago pravočasno uveljavljala v pripravljalnem spisu z dne 7. 5. 2011 (list. št. 31).

14. Trdi, da je odločilno, da so nepremčnino dedovali dediči po graditeljih, kot solastnino. Glede na zatrjevano tožbeno podlago in ugotovljeno dejansko stanje je bilo edino možno, da je potekalo dedovanje po solastniških deležih, saj so le-ti bili vpisani v zemljiško knjigo. Zato ta pritožbena navedba ni pravno odločilna.

15. Pač pa ima pritožba prav v delu, ko opozarja, da je v izreku sodbe prišlo do napake glede na elaborat, ki je sestavni del izreka. Pritožba opozarja na dejstvo, da se pri stanovanju št. 2 (II točka izreka sodbe) omenja odprt balkon v izmeri 2,7 m2 v četrti etaži, v resnici pa je v tretji (primerjaj elaborat C1 v prilogi). Omenja tudi, da je v III. točki, ko je sodišče ugotovilo, kaj spada v stanovanje št. 1, ki je v solastnini, izpuščena omemba pralnice, sušilnice 6,80 m2. Ker gre za različen zapis v izreku sodbe, kot je v elaboratu, ki je sestavni del sodbe, je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje in pritožbi delno ugodilo. Tako je bilo treba, kot sledi iz elaborata, zamenjati etaži, v katerem leži odprt balkon v izmeri 2, 7 m2 ( stanovanju št. 2 pripada odprt balkon v tretji etaži, stanovanju št. 1 pa odprt balkon v isti izmeri v četrti etaži). Pri stanovanju št. 1 pa je bilo treba v prvi etaži dodati manjkajočo sušilnico, pralnico v izmeri 6,80 m2, kot izhaja iz elaborata. Pritožba pa nima prav, ko opozarja, da ni jasno, zakaj so skupni deli oziroma splošni skupni deli stavbe v stanovanjski hiši za vsakokratnega lastnika posameznega dela št. 1 in 2 do ½. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je po 108. členu SPZ možno ustanoviti skupno rabo na skupnih prostorih v razmerju do ½, kot je bilo tudi že dogovorjeno in realizirano ob skupni gradnji. Pritožbi pa je treba še odgovoriti, da tudi iz dogovora o razdelitvi (priloga A5) izhaja, da so se lastniki dogovorili in izvrševali „skupne površine in dele“ v razmerju 1 : 1. Tako je bilo tudi izpolnjevano oziroma je bil realiziran dogovor med graditelji.

O pritožbi proti stroškom:

16. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je v tej pravdi večkrat prišlo do razveljavitve sodbe in ponovljenih postopkov. Tožeča stranka je redno vložila stroškovnik oziroma priglasila stroške na zapisnik. Tudi na zadnji glavni obravnavi je priglasila nadaljnje pravdne stroške, vendar se je sklicevala tudi na dosedanje stroške, ki jih je priglasila v vlogah in na zapisnikih. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ji gredo samo stroški iz posebnega stroškovnika. V tem delu je nasprotje med ugotovitvami sodbe in med listinami, ki so v spisu (zapisniki o glavnih obravnavah in predloženimi stroškovniki). Ker bo treba odločiti tudi o nadaljnjih stroških, ki jih je sodišče obračunalo po koncu glavne obravnave, je bilo treba razveljaviti odločitev o pravdnih stroških v celoti.

17. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS, II Ips 178/2009.