Jedro

Ni mogoče priposestvovanje nepremičnin po tem, ko so z uveljavitvijo ZZad, t. j. 28. 3. 1992 prešle iz družbene v državno lastnino oz. po tem, ko je bila v zemljiško knjigo vknjižena zadruga kot njihova lastnica. Vprašanje dobre vere je v resnici vprašanje pravne zmote. S sklicevanjem na pravno zmoto pa ni mogoče utemeljiti dobre vere. V takšnih primerih, bi s priposestvovanjem omogočili zaobid določb lastninske zakonodaje ter odpravo nezakonitosti zemljiškoknjižnih vpisov, do katerih je prišlo v procesu lastninjenja nepremičnin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica v izreku sodbe navedenih parcel, pripisanih pri vložni številki 23 k.o. ... ter parcel, pripisanih pri vl. št. 101 k.o. ... Ugotovilo je, da so se te nepremičnine lastninile na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakon o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), zato so z uveljavitvijo navedenega zakona postale tožničina last. 2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 469/2010 z dne 10. 3. 2011 dopustilo glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru tožena stranka predmetne nepremičnine priposestvovala.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje obstoj relativne in absolutne bistvene kršitve določb postopka ter opozarja na domnevo iz 9. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožnica bi morala konkretno opredeliti, kdo je bil tisti, ki pri toženki ni bil v dobri veri (torej navesti konkretni organ) in zakaj ni bil v dobri veri. Tožnica v tej smeri ni podala nobenega dokaza, zato domneva dobre vere ne more biti izpodbita. Navaja okoliščini, ki kažejo na toženkino utemeljeno dobrovernost, in sicer vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ter dejstvo, da ji ZZad in podzakonski predpisi niso nalagali nobenih dolžnostih ravnanj, iz katerih bi bilo mogoče razbrati nedobrovernost njenih organov. Zatrjuje obstoj neenake sodne prakse, pri čemer se sklicuje na zadevo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1413/2007, kjer je bilo o prisostvovanju odločeno nasprotno kot v obravnavani zadevi. Navaja tudi zadevi II Ips 836/2006, v kateri je vrhovno sodišče navedlo, da je zbiranje dejanskega in dokaznega gradiva v domeni strank, in II Ips 498/2003, da mora toženec substancinirano ugovarjati trditvam nasprotne stranke, ker se sicer lahko domneva, da so v tožbi zatrjevana dejstva neprerekana.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu oz. glede konkretnega vprašanja, glede katerega je bila bila dopuščena.

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: – da so bile vse nepremičnine ob uveljavitvi ZZad kmetijska zemljišča, – da je toženka pridobila sporne nepremičnine neodplačno glede na določilo 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS oz. občine potem ko so bile te podržavljene (v nadaljevanju Navodilo), po tem, ko so bile podržavljene, – da je bila toženka imetnica pravice uporabe zadevnih nepremičnin, dne 25. 3. 1994 pa se je na podlagi 74. člena ZZad v zemljiško knjigo vpisala kot njihova lastnica.

9. Sodišči sta upoštevaje navedeno pravilno zaključili, da toženka lastninske pravice na navedenih nepremičninah ni priposestvovala, ker ni mogla biti dobroverna. Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 1066/2008(1) in II Ips 345/2008(2) že pojasnilo, da ni mogoče priposestvovanje nepremičnin po tem, ko so z uveljavitvijo Zzad, t. j. 28. 3. 1992 prešle iz družbene v državno lastnino oz. po tem, ko je bila v zemljiško knjigo vknjižena zadruga kot njihova lastnica. V teh primerih je namreč vprašanje dobre vere v resnici vprašanje pravne zmote. S sklicevanjem na pravno zmoto pa ni mogoče utemeljiti dobre vere. V takšnih primerih, bi s priposestvovanjem omogočili zaobid določb lastninske zakonodaje ter odpravo nezakonitosti zemljiškoknjižnih vpisov, do katerih je prišlo v procesu lastninjenja nepremičnin. Dopustitev priposestvovanja v primerih konkurence dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju bi bila tudi v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju. Ta je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012.