Jedro

Pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Opravičljiva zmota ne more temeljiti na nepoznavanju prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnice, da je dejanska in zakonita lastnica nepremičnin, pripisanih k vl. št, ... k.o. ..., in sicer: parc. št. 2 gozd 159 m2; parc. št. 5 sadovnjak 324 m2; parc. št. 6 travnik 14264 m2; parc. št. 8 travnik 2643 m2; parc. št. 9 njiva 3453 m2; parc. št. 11 njiva 191 m2; parc. št. 12 njiva 3428 m2; parc. št. 14 njiva 4423 m2; parc. št. 16 gozd 28535 m2; parc. št. 17 travnik 5086 m2; parc. št. 18 travnik 7572 m2; parc. št. 1/1.S sadovnjak 760 m2, stanovanjska stavba 510 m2, dvorišče 500 m2; parc. št. 1/2.S stavbišče 245 m2; parc. št. 1/3.S stanovanjska stavba 32 m2 ter parcel, pripisanih pri vl. št. 101 k.o. ..., in sicer: parc. št. 10/1 gozd 5125 m2; parc. št. 10/2 gozd 378 m2; parc. št. 10/3 gozd 1151 m2; parc. št. 10/4 gozd 486 m2; parc. št. 22/1 gozd 1468 m2; parc. št. 22/2 gozd 432 m2; parc. št. 22/3 gozd 153742 m2; parc. št. 49/2 gozd 62970 m2 (točka I izreka).

Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 796,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženka, iz vseh pritožbenih razlogov po 339. Členu ZPP. V pritožbi poudarja, da tožnica ni prerekala vse do vložitve pritožbe dne 2.2.2009, navedb toženke, da je predmetne nepremičnine priposestvovala kot dobroverni lastniški posestnik. Toženka se je že v odgovoru na tožbo na ta institut sklicevala in zanj navedla vse dejanske okoliščine. Sodišče druge stopnje je pri obravnavi omenjene pritožbe prezrlo, da je šlo za pritožbene novote, prezrlo pa je tudi določilo 9. člena SZP, po katerem se dobra vera, če se nekdo nanjo sklicuje, domneva. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta zagrešili relativno bistveno kršitev, ker nista upoštevali omenjenih procesnih omejitev. Na strani organov toženke obstajajo okoliščine, ki kažejo na njihovo dobro vero, dokazno breme, da takšne dobre veri ni bilo, pa je bilo na strani tožnice. Toženka se je vknjižila kot lastnik zemljišč dve leti po uveljavitvi Zakona o zadrugah, in to prav na podlagi 74. člena tega zakona. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni opredelilo, kateri organ toženke je upoštevalo oz. presojalo pri ugotavljanju njene dobre vere. Teh navedb tudi ne more omajati Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. občine. Toženka ves čas postopka trdi, da zemljišč ni pridobila neodplačno, temveč s pripojitvijo KZ F. in L., pri tem pa je prevzela tudi vse njune dolgove, kot to izhaja iz odločbe z dne 25.4.1961. Zemljišča 1/1.S, 1/2.S in 1/3.S k.o. ... niso kmetijska zemljišča in ugotovitev sodišča, da to izhaja iz zemljiške knjige, je protislovna, saj je v zemljiški knjigi navedeno, da gre za stanovanjske stavbe, stavbišče in dvorišče. Toženka predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se mu zadeva vrne v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke dragega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D).

6. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka so neutemeljeni. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje med drugim ugovarjala tudi, da je pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah na podlagi priposestvovanja. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi zakona (ZZad),torej na povsem drugidejanski in pravni podlagi. Glede pritožbene graje o napačni uporabi pravil o dokaznem bremenu, sodišče drage stopnje navaja, da v pravdnem postopku porazdelitev dokaznega bremena ni odvisna od pravdnega položaja strank, ampak od položaja strank v materialnopravnem razmerju. Dokazno breme glede navedb o tem, da je toženka nepremičnine priposestvovala, je bilo na njeni strani, karizhaja iz splošnega pravila 212. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je že v sklepu z dne 16.9.2009 pojasnilo: „Že sama toženka v odgovoru na tožbo navaja, da seje „...na temelju Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji v zvezi z odločbo OLO Maribor z dne 1.6.1959, št. 180/B.1/50 vknjižila lastninska pravica v korist „splošno ljudsko premoženje". ZDen pa v 3. členu med predpisi, na podlagi katerih se premoženje vrača, v drugi točki našteva prav ta predpis. Toženka torej sama ovrže domnevo o njeni dobrovernosti s sklicevanjem na to pravno podlago in glede na izostanek kakršnekoli trditvene podlage o odplačnem pridobivanju nepremičnin. Ker je potrebno upoštevati, da torej ZZad in podzakonski akti (med njimi že omenjeno Navodilo) nalagajo v zvezi s prenosom nepremičnin na tožnico vrsto dolžnostnih ravnanj, je ocena o njeni dobrovernosti povsem napačna".

7. Pritožbene navedbe, da naj bi tožnica zaradi neprerekanja zatrjevanih dejstev toženke o njeni dobrovernosti, ta dejstva priznala, so zmotna. Zaradi toženkinih lastnih navedb v zvezi s citiranim predpisom, na podlagi katerega je toženka nepremičnine (pripisane k vl. št. ... k.o. ....) pridobila in z nezatrjevanjem dejstev, na podlagi katerih bi bila ovržena domneva o neodplačni pridobitvi nepremičnin (v zvezi z nepremičninami, pripisanimi k vl. št. ... k.o. ..., za katere toženka v odgovoru na tožbo ni navedla, na podlagi katerega zakona so postale splošno ljudsko premoženje), je namreč takšen ugovor nesklepčen. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, že iz splošnega pravila o dokaznem bremenu izhaja, da toženka nosi dokazno breme glede ugovora; prav tako pa ta dolžnost izhaja iz materialnih pravil, v danem primeru Zakona o zadrugah ter še posebej Navodil o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine. Sodišče druge stopnje ugotavlja tudi, da toženka svojega ugovora priposestvovanja pred sodiščem prve stopnje nikoli ni substancirala niti tako, da bi navedla dejstva, ki jih sicer sedaj v pritožbi nedopustno prvič navaja (337. člen ZPP), na podlagi katerih bi naj sodišče presojalo ravnanje organov toženke, oz. te organe sploh „identificiralo".

8. Ob vsem navedenem se torej toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 9. člen SPZ, ki je umeščen med temeljna načela SPZ. Ker SPZ pri priposestvovanju posebej ureja dobro vero posestnika, je potrebno uporabiti razlagalno pravilo, po katerem ima posebna določba prednost pred splošno. Iz vsebine 28. člena SPZ pa izhaja, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Toženka bi morala torej biti v opravičljivi zmoti, da bi lahko bil izpolnjen pogoj dobre vere. „Opravičljiva zmota v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na nepoznavanju prava".(1) Materialno pravo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v danem primeru ob citiranih zakonih, predstavlja tudi že omenjeno Navodilo, ki v 5. členu opredeljuje pojem neodplačnega prenosa in določa tudi dokazno breme.(2) V preostalih členih so določena tudi dolžnostna ravnanja upravljalcev (občin in drugih pravnih oseb, v skladu s 1. členom Navodil in drugim odst. 74. člena ZZad). Iz teh določb jasno izhaja, da je bila toženka tista, ki bi morala v rokih, določenih v Navodilih, opraviti vrsto dejanj, povezanih z zemljiškoknjižno izvedbo sicer po zakonu pridobljene lastninske pravice tožnice ali pa v tem postopku dokazati, da je nepremičnine pridobila na odplačen način in sicer tako, da bi ovrgla domneve iz citiranega 5. člena. Že sodišče prve stopnje je toženki povsem pravilno in izčrpno pojasnilo, čemu način pridobitve nepremičnin s pripojitvijo KZ Fala in Limbuš, ni mogoče opredeliti kot odplačne pridobitve (dragi odst. obrazložitve sodbe na strani 7). Sodišče prve stopnje je res v delu obrazložitve pojmov (ne)odplačnosti, izhajalo iz splošnih pravil obligacijskega prava, sodna praksa pa opozarja, da je potrebno ta pojem razlagati v skladu s posamičnimi predpisi, na podlagi katerih se je preoblikovala družbena lastnina v zasebno lastnino.(3) V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo že omenjena posebna predpisa ter ju glede na procesna ravnanja toženke, tudi povsem pravilno razlagalo. Zaključku, da toženka ni dokazala, da je nepremičnine pridobila na odplačen način, sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje.

9. Sodišče druge stopnje tudi ne pritrjuje pritožbi v delu, v katerem se graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z nepremičninami, par. št. 1/1.S; l/2.S in 1/3.S. Tožnica je kot dokaz za določanje kulture teh zemljišč predložila potrdilo Občine R. z dne 4.12.2007. Iz tega potrdila izhaja, da so omenjene nepremičnine na dan 28.3.1992 bile opredeljene kot: prvo območje kmetijskih zemljišč (dvorišče), parc. št. 1/1; prvo območje kmetijskih zemljišč (stavbišče), parc. št. '/2; stanovanjska stavba v prvem območju kmetijskih zemljišč, parc. št. 1/3. 10. Podatki iz zemljiškega katastra, na podlagi katerih je bilo izdano omenjeno potrdilo, določajo kulturo zemljišč, dokler se ne dokaže nasprotno (drugi odst. 3. člena ZKZ/prečiščeno besedilo 1986). Iz takšne opredelitve torej izhaja, da so očitno na prvem območju kmetijskih zemljišč bili izgrajeni določeni objekti, vendar brez ustreznih upravnih dovoljenj, saj bi sicer morala biti spremenjena tudi opredelitev teh zemljišč. Ker temu ni bilo tako in so vse tri parcele bile opredeljene kot kmetijska zemljišča prvega območja na dan uveljavitve ZZad (28.3.1992), je ugovor toženke o njihovem izvzetju, neutemeljen in razlogi sodišča prve stopnje pravilni (zadnji odstavek obrazložitve sodbe na strani 5 in prvi odstavek na strani 6).

11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Zaradi neuspeha s pritožbo krije toženka sama svoje pritožbene stroške (165. in 154. člen ZPP).

Op. št.(1): Tratnik M., SPZ s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 264. Op. št.(2): 5. člen: Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se štejejo:

1. nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji, ki so bile s ali po podržavljanju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma razpolaganje upravljalcem;

2. nepremičnine, s katerimi je upravljalec upravljal oziroma razpolagal oziroma jih uporabljal neodplačno brez pravnega naslova;

3. nepremičnine agrarnih in njim podobnih skupnosti;

4. nepremičnine iz 1. do 3. točke tega odstavka, za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30% takratne vrednosti;

5. nepremičnine, kupljene z interventnimi sredstvi Republike Slovenije oziroma občin, oziroma iz sredstev odškodnin (prej prispevkov in še prej davkov) po predpisih o kmetijskih zemljiščih;

6. nepremičnine, kupljene iz kupnin oziroma zakupnin za od prodane oziroma v zakup dane nepremičnine;

7. nepremičnine, pridobljene po predpisih o preživninskem varstvu kmetov, če so bila sredstva zagotovljena po 5. in 6. točki tega odstavka;

8. nepremičnine, pridobljene z zamenjavo za nepremičnine po prejšnjih točkah;

9. druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30% takratne vrednosti nepremičnine. Razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin se ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti.

Op. št. (3): „V razmerjih revolucionarne preobrazbe družbe in oblikovanja družbene lastnine kot priviligirane oblike lastnine pa pojma odplačnosti ni mogoče enačiti s kakršnokoli odmeno, dano za odvzeto premoženje." Sodba II Ips 166/06 z dne 12.6.2008.