Jedro

Če se sprememba namembnosti objekta po PUP pogojuje z okoliščino, da nova namembnost ne bo povzročala prekomerne motnje v bivalnem okolju, je potrebno opredeliti neposredno okolje pred spremembo namembnosti, nato predvideti vplive spremembe na to okolje in šele potem podati oceno o tem, ali gre za motnjo, ki presega dopustno mero v konkretnem okolju.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 21. 5. 1998 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper enotno dovoljenje za gradnjo Oddelka za okolje in prostor ter premoženjskopravne zadeve Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 16. 12. 1997, izdano investitorjema AA in BB za spremembo namembnosti stanovanjskega objekta P... 16, A, v otroški vrtec in jezikovno šolo, ter za izvedbo pripadajoče zunanje in prometne ureditve na parc. št. 154/1 k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 33. a člen Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 59/96) in na 2. odstavek 54. člena ter na 1. odstavek 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list RS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97). Ugotavlja, da se zemljišče posega predlagateljev nahaja v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B1 C (PUP, Uradni list SRS, št. 26/87, 15/89 in Uradni list RS, št. 27/92), in leži v delu območja z oznako morfološka enota 2A/10. Gre za pretežno stanovanjsko območje, zazidano z enodružinskimi hišami, ki je po določbi 10. člena navedenega odloka namenjeno gradnji istovrstnih stanovanjskih in spremljajočih objektov, kar so med drugim objekti osnovne preskrbe, storitvenih dejavnosti, družbenih dejavnosti za potrebe zdravstva, šolstva ter urejene odprte površine kot so zelenice in otroška igrišča, dovoljene pa so tudi spremembe namembnosti v obstoječih objektih, kolikor nova namembnost ustreza prej naštetim kriterijem in ne povzroča motenj v bivalnem okolju. Tožena stranka se sklicuje še na soglasja, dana k obravnavanemu posegu, in sicer: poprejšnje soglasje zdravstvenega inšpektorja, št. ... z dne 14. 11. 1997, pod pogoji, ki so sestavni del odločbe in sta jih investitorja dolžna upoštevati, poprejšnje soglasje Veterinarske inšpekcije št. ... z dne 16. 12. 1997, požarno soglasje, št. ... z dne 15. 10. 1997, soglasje Mestne občine A, Oddelka za gospodarske javne službe in promet, št. ... z dne 4. 11. 1997, ter na strokovno mnenje Inštituta za varovanje zdravja, št. ... z dne 13. 10. 1997. Glede na navedeno ugotavlja, da je obravnavani poseg v skladu z navedenimi prostorsko ureditvenimi pogoji, investitorja pa sta zahtevi priložila vse, kar je po ZUN potrebno za izdajo lokacijskega dovoljenja, prav tako pa so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za pridobitev enotnega dovoljenja za gradnjo določa ZGO. Zahtevi priloženi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ima vse sestavne dele, predpisane v 19. členu ZGO, in je izdelan v skladu z lokacijskimi pogoji, k izvedbi pa so dana vsa z zakonom predpisana soglasja. Po presoji tožene stranke dejavnost vrtca za 24 otrok, ki jo bodo izvajale v dopoldanskem času 3 vzgojiteljice, kot to izhaja iz lokacijske dokumentacije, za bivalno okolje ne more predstavljati prekomerne motnje. Tudi dejavnost jezikovne šole, ki se izvaja v popoldanskem času izključno v prostorih objekta, ni dejavnost, ki bi prekomerno negativno vplivala na zdravje in zdravo okolje prebivalcev tega območja. Tudi to, da starši otroke pripeljejo v vrtec in jezikovno šolo in jih odpeljejo, ni taka prekomerna motnja, ki bi tako obremenjevala prebivalce naselja v mestu, da dejavnost po veljavnih prepisih ne bi bila mogoča. Pritožniki v pritožbi uveljavljajo ugovore, ki so jih uveljavljali že v postopku pred izdajo prvostopne odločbe in jih je utemeljeno zavrnil že prvostopni upravni organ. Zato se tožena stranka v celoti sklicuje na razloge, zaradi katerih je ugovore pritožnikov zavrnil že prvostopni organ, ter glede očitanih kršitev določb postopka še dodaja, da je upravni organ dolžan strankam dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar je prvostopni organ tudi storil z vabilom pritožnikov na ustno obravnavo, na kateri so pritožniki podali svoja stališča. Kako upravni organ izvaja dokaze, pa je stvar organa, ki vodi postopek. Za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo ni potrebno soglasje mejašev in drugih sosedov, ampak se njihove pripombe upoštevajo le, če so relevantne za sam postopek in odločanje. Kolikor so za določen poseg izpolnjeni javnopravni pogoji in so varovani javnopravni interesi oziroma javna korist, se ugovori sosedov upoštevajo le, če zadevajo obstoj zakonitih pogojev, ostalih ugovorov zasebno pravne narave pa upravni organ ne more upoštevati. Tožena stranka se ne strinja s pritožniki, da se niso dolžni prilagajati spremembam v njihovem okolju. Lastniki nepremičnin so v določeni meri dolžni trpeti spremembe, ki nastanejo v njihovem okolju. Prav tako ne gre dvomiti v skladno oceno že prej navedenih soglasodajalcev k posegu, ki so kot taki pristojni za izdajo soglasja na podlagi veljavnih predpisov in torej upravni organ ni dolžan upoštevati ocene in mnenja, ki ga izdela kdo drug. Glede ugovorov, da niso bile upoštevane določbe PUP, pa tožena stranka navaja, da se 4. člen PUP, ki po spremembah in dopolnitvah postane 5. člen in določa prilagajanje izvedbenemu konceptu prostorske organizacije območja, nanaša predvsem na prostorsko organizacijo in izrabo zemljišča v prostorskem smislu, kar pa se z obravnavanim posegom ne spreminja, saj ostaja objekt v enakih gabaritih. Sklicevanje na 6. člen PUP pa je neutemeljeno, saj se določilo tega člena nanaša na zemljišča, namenjena za spremljajoče dejavnosti. Po oceni tožene stranke v tem primeru, ko je betonska ograja ustrezna protihrupna zaščita, ni potrebe za uporabo 53. in 66. člena PUP.

Tožniki s tožbo izpodbijajo navedeno odločbo. Uveljavljajo tožbene razloge iz 1. do 3. točke 25. člena Zakona o upravnem sporu, in sicer: zmotno uporabo materialnega prava - 10. člena PUP in 17. člena ZUN; bistveno kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) - 1. odstavek 135. člena, 2. točko 208. člena, 2. odstavek 209. člena v zvezi z 242. in 245. členom ter 149., 152. in 153. člen v zvezi s 5. členom in 242. členom ZUP; zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navajajo, da je presoja tožene stranke in prvostopnega organa, da sporni poseg ne povzroča prekomernih motenj v bivalnem okolju, nepravilna. Vplivi nepremičnine, ki otežujejo uporabo drugih nepremičnin - smrad, hrup, preobremenitev javnega cestnega omrežja, pomenijo za lastnike stanovanjskih objektov omejitev lastninske pravice. Omejitev lastninske pravice, tudi tista, ki je posledica posegov v prostor, je na podlagi 67. člena Ustave RS dopustna samo v primeru in v obsegu, kot to v varstvo pravic in koristi drugih ali javne koristi predpisuje zakon. Razlaga 10. člena PUP, ki ne upošteva, da so dopustne omejitve lastninske pravice samo v mejah, predpisanih z zakonom, je zato napačna. S pravnim standardom "prekomerne motnje v bivalnem okolju" je v 10. členu PUP predpisana mera, do katere so dopustne motnje v bivalnem okolju, ki ustrezajo kot posledica spremembe namembnosti obstoječih objektov. Pri tem pa kriteriji za določitev dopustne mere motenj v bivalnem okolju in s tem še dopustne omejitve lastninske pravice lastnikov sosednjih nepremičnin niso določeni ne v ZGO ne v ZUN, zato jih je treba presojati po 10. členu PUP na podlagi splošnih z zakonom predpisanih kriterijev. Te so s standardoma "običajna mera" in "znatnejša škoda" predpisani v 5. členu Zakona o lastninskih razmerjih (ZTLR). Torej so prekomerne motnje po navedenem PUP tisti neugodni vplivi, ki presegajo običajno mero le-teh v določenem bivalnem okolju ali povzročajo znatnejšo škodo. Ker pritožbeni organ prekomernih motenj zaradi spornega posega v prostor ni ocenil na podlagi običajne mere le-teh v bivalnem okolju tožnikov, je napačno uporabil 10. člen PUP. Res je, kar navaja tožena stranka, da v zvezi s posegi v prostor ni pravno varovan vsakršen zasebni interes, je pa pravno varovan interes na podlagi 5. člena ZTLR in 10. člena PUP. Dopustna mera motenj zaradi spremembe namembnosti v bivalnem okolju je pogoj za dovolitev posega v prostor, katerega obstoj je v postopku potrebno ugotoviti. Dejstev, ki jih je treba za oceno običajne mere motenj, pa prvostopni upravni organ v postopku sploh ni ugotavljal, kar je kršitev 1. ostavka 135. člena ZUP. Enako kot pojem "prekomerne motnje" je tudi pojem "bivalno okolje" pravni standard, katerega vsebino za vsak primer posebej določajo konkretne okoliščine konkretnega primera. Nobenega dvoma ni, da so pogoji bivanja različni, ne le po posameznih mestnih predelih, ampak tudi v pogojih enodružinske ali blokovske gradnje. Sporni poseg v prostor v največji meri povzroča trajno in celovito spremembo stanja prav za prebivalce P... ulice in tožnike kot neposredne sosede. Bivalno okolje je območje ulice, kjer tožniki živijo. Za to ulico pa je s PUP ugotovljeno, da je stanovanjsko območje enodružinskih hiš, ne pa poslovnih objektov ali objektov družbenih dejavnosti, in je tudi v bodoče namenjeno izključno enodružinski stanovanjski gradnji. V takem primeru pa sporni poseg gotovo pomeni bistveno in trajno spremembo stanja v bivalnem okolju, ki pomeni prekomerne motnje v smislu 10. člena PUP. Zato je napačno izostala ocena tožene stranke, kaj v konkretnem primeru predstavlja bivalno okolje tožnikov, njegovih konkretnih lastnosti in kakovosti življenja, ki jim jo zagotavlja. Tožena stranka namesto tega napačno in zgolj pavšalno opredeljuje bivalno okolje tožnikov. Za pravilno oceno bivalnega okolja tožnikov bi moral prvostopni organ ugotoviti vsa odločilna dejstva, po katerih so opredeljeni konkretni pogoji prebivanja tožnikov, ta pa iz lokacijske dokumentacije ne sledijo popolno in pravilno, zato bi bilo v postopku treba izvesti še druge dokaze z zaslišanjem tožnikov, ogledom, morda tudi z izvedencem urbanistične stroke. Ker upravni organ ni tako ravnal, je kršil pravila postopka, in sicer 1. odstavek 135. člena ZUP, kar ima za posledico nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Zato bi morala tožena stranka dopolniti dokazni postopek, ker pa ga ni, je kršila določbo 242. člena ZUP. Napačna je na lokacijski dokumentaciji temelječa ugotovitev v izpodbijani odločbi, da naj bi dejavnost varstva otrok potekala samo v dopoldanskem času. Pri tem ne gre spregledati, da je v lokacijski dokumentaciji investitor zavajajoče navedel, da bo uredil vrtec za 24 otrok oziroma jezikovno šolo za enako število otrok. To pomeni, da bi se moral izrek odločbe glasiti na eno ali drugo, nikakor pa ne na oboje. Za pravilnost ocene, da dejavnost jezikovne šole, ki se izvaja izključno v hiši, ne povzroča prekomernih neugodnih vplivov na zdravje in zdravo okolje, bi bilo treba predvsem ugotoviti obseg dejavnosti jezikovne šole. Ta pa v postopku ni bil ugotovljen. S tem, ko se šoli pridružuje še obratovanje vrtca, se dejavnost širi na celodnevno obratovanje od jutra do noči, zato se neugodni vplivi na bivalno okolje večajo ne le po trajanju, ampak se tudi kumulirajo, tako po obsegu kot po meri. Tudi če bi bili posamezni neugodni vplivi za bivalno okolje tožnikov še v mejah dovoljenega, pa njihovo skupno učinkovanje bistveno presega običajno mero, ki so jo tožniki dolžni trpeti, zlasti ker se hrupu od otrok pridružuje še hrup avtomobilov. Dnevno se na P... ulici zvrsti 200 vozil, kar je za to ulico prevelika prometna obremenitev. Vse navedeno dosega tak obseg in stopnjo, da že pomeni kršitev pravice tožnikov do zdravega življenjskega okolja in do pravice zasebnosti kot njihovih ustavno zastavljenih pravic (72. in 35. člen Ustave RS). Tako stanje pomeni trajno bistveno slabšo kvaliteto življenja od dosedanje in prekomerno motnjo v bivalnem okolju, ni pa tudi nobenega jamstva, da se dejavnost ne bo širila. Ker se v izreku izpodbijane odločbe dejavnost poučevanja jezikov napačno z ničemer ne omenja, je izrek odločbe nejasen in nerazumljiv, zaradi česar je kršena določba 209. člena ZUP. Tožniki se ne strinjajo, da bodo prekomerne motnje zmanjšane in še manj odpravljene z novo ograjo in tremi parkirnimi prostori. Število parkirnih prostorov ni zadostno. Sklicujejo se na 17. člen ZUN, pa katerem se morajo parkirišča za osebne avtomobile razmeščati tako, da ne motijo bivalnega okolja. To v danem primeru ni upoštevano, saj so parkirni prostori predvideni ob vrtu tožnikov in pod njihovimi bivalnimi prostori. Nejasna in nerazumljiva je 7. točka izreka prvostopne odločbe, ker obveznosti, ki se nalagajo tožnikom, niso določene. Napačna je ugotovitev tožene stranke, da je obstoječa betonska ograja zadostna protihrupna zaščita. Za to ugotovitev v izvedenih dokazilih ni nobene podlage, je pa tudi v nasprotju s 7. točko izreka odločbe prve stopnje. Izrek v 4. točki (s tem ko ni določeno število gojencev jezikovne šole) in v 5. točki (s tem ko ni opredeljena dejavnost, ki ji služijo načrtovana parkirišča), je v nasprotju sam s seboj in z obrazložitvijo, tako prvostopne kot tudi izpodbijane odločbe. Za izrek v točki 6. ni podlage v izvedenih dokazih. Predlagajo, da se izpodbijana ter prvostopna odločba odpravita in da sodišče zahtevo investitorjev za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo s spremembo namembnosti objekta na P... 16 zavrne, ter da toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je o zadevi že odločilo s sodbo U 981/98-30 z dne 16. 2. 2000, s katero je tožbo tožečih strank zavrnilo. Po pritožbi tožečih strank je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 484/2000-8 z dne 13. 11. 2003 navedeno sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek z obrazložitvijo, da so tožeče stranke v tožbi zahtevale, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, čemur pa Upravno sodišče ni sledilo in je svojo odločitev sprejelo na seji. Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni tudi, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Namen glavne obravnave v sporu o zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Po mnenju pritožbenega sodišča so zato tožeče stranke utemeljeno uveljavljale bistveno kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, presoja zakonitosti uporabe materialnega prava pa bo možna šele potem, ko bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Sodišče je dne 30. 3. 2005 opravilo javno glavno obravnavo, ki so se jo udeležili prvo, drugo in tretjetožeča stranka, njihova pooblaščenka, pooblaščenka tožene stranke, obe prizadeti stranki ter njuna pooblaščenka. Tožniki so na glavni obravnavi vztrajali pri navedbah, ki so jih podali v tožbi, pritožbi zoper sodbo tega sodišča z dne 16. 2. 2000 in pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2005, še posebej pa so poudarili, da v upravnem postopku niso bili spoštovani standardi in normativi, predpisani za predšolsko vzgojo. To je za tožnike bistveno, saj sprememba namembnosti pomeni za njih poseg v bivalno okolje in v njihove pravice. Tudi tožena stranka je vztrajala pri izdane aktu in pri svojih dosedanjih stališčih. Poudarja, da je bila dopuščena sprememba namembnosti za kapaciteto 24 otrok pokrita z lokacijsko dokumentacijo in izdanimi soglasji, glede katerih ni imela razloga, da bi podvomilo v njihovo korektnost. Sama sprememba namembnosti pa je po urbanističnih predpisih sicer mogoča. Vrtec ni trajni vir hrupa v smislu predpisov, ki na tem področju varujejo javni interes in katerega mora tožena stranka varovati. Glede standardov in normativov meni, da gre za tožbene novote in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Standardi in normativi glede vrtca so lahko predmet drugih upravnih postopkov in jih ne bi bilo potrebno upoštevati v lokacijskem postopku. Prizadeti stranki se pridružujeta navedbam tožene stranke, glede prekomernih emisij kot posledice dejavnosti pa navajata, da sta bili že vloženi dve tožbi pred rednim sodiščem, vendar v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bile emisije prekomerne. V zvezi z dokumentom z dne 27. 12. 1997, ki ga je izdal AAA pripominjata, da izdelovalec lokacijske dokumentacije pač ne bo izjavil nečesa, kar bi lahko škodovalo obstoju lokacijske dokumentacije.

Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokazovanje z vpogledom listin v upravnih spisih ter v sodnem spisu, zavrnilo pa je dokazne predloge za zaslišanje tožnikov kot strank, ogled kraja spornega objekta, zaslišanje prič CC, DD in EE ter zaslišanje izvedenca za gradbeno stroko, ker je menilo, da izvedba teh dokazov za odločitev o sporu ni potrebna.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno enotno dovoljenje za gradnjo, s katerim je bila dovoljena sprememba namembnosti stanovanjskega objekta na P... 16, ki stoji na zemljišču s parc. št. 154/1 k.o. B I., v otroški vrtec in jezikovno šolo ter izvedba pripadajoče zunanje in prometne ureditve na istem zemljišču (I. faza).

Enotno dovoljenje za gradnjo ureja ZGO. Po določbi 33.a člena ZGO se investitorju na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena tega zakona razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem.

Po ZUN se za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s PUP, in za tako območje gre v obravnavanem primeru, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ta pa se pripravi na podlagi in v skladu s PUP (44. in 55. člen ZUN).

V obravnavanem primeru ni sporno, da se zemljišče predlaganega posega nahaja v območju, ki se ureja na podlagi določb Odloka o prostorsko-ureditvenih pogojih za plansko celoto B1 C in leži v delu območja z oznako morfološke enote 2A/10 (PUP). Po določbi 10. člena PUP je to območje namenjeno gradnji istovrstnih stanovanjskih in spremljajočih objektov, kar so med drugimi objekti osnovne preskrbe, storitvenih dejavnosti, družbenih dejavnosti za potrebe zdravstva, šolstva ter urejene odprte površine, kot so zelenice in otroška igrišča, dovoljene pa so tudi spremembe namembnosti v obstoječih objektih, kolikor nova namembnost ustreza prej naštetim kriterijem in ne povzroča motenj v bivalnem okolju. Sodišče ugotavlja, da je na podlagi citirane določbe sprememba namembnosti, kakršno sta predlagali prizadeti stranki, načeloma dopustna. Seveda v kolikor so izpolnjeni vsi pogoji, med drugim tudi ta, da sprememba namembnosti ne povzroča prekomernih motenj v bivalnem okolju. Glede slednjega pogoja tožena stranka meni, da dejavnost vrtca za 24 otrok, ki jo bodo izvajale tri vzgojiteljice v dopoldanskem času, in jezikovna šola v popoldanskem času, ki se bo izvajala izključno v samem objektu, nista dejavnosti, ki bi prekomerno negativno vplivala na zdravje in zdravo okolje prebivalcev območja in tudi ne moreta predstavljati prekomerne motnje. Sodišče ugotavlja, da so omenjene navedbe deloma v nasprotju z obravnavanim enotnim dovoljenjem za gradnjo, hkrati pa so nezadostno obrazložene, kar je posledica pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. V točki 4 izreka enotnega dovoljenja za gradnjo se navaja, da bosta v stanovanjski hiši, znotraj obstoječih tlorisnih izmer, urejena otroški vrtec za 24 otrok in jezikovna šola. Odločba upravnega organa prve stopnje torej časovno ne omejuje opravljanja posamezne dejavnosti in je torej načeloma dovoljeno opravljati obe dejavnosti ves čas. Zato bi tudi vplivi obeh dejavnosti morali biti presojani kumulativno za obe dejavnosti skupaj. Vendar pa upravna organa teh vplivov, ki bodo izhajali neposredno zaradi delovanja vrtca in jezikovne šole in posredno zaradi povečanega prometa, sploh nista posebej ugotavljala. V upravnih spisih ni nobene študije ali druge strokovne podlage za ugotovitev upravnih organov, da dejavnosti ne bosta povzročali pravno upoštevnih motenj v bivalnem okolju. Kot rečeno sta omenjeni dejavnosti v konkretnem okolju, skladno s PUP, sicer načeloma dovoljeni, vendar pa je potrebno predhodno opredeliti neposredno okolje pred spremembo namembnosti, nato predvideti vplive spremembe na to okolje, ob upoštevanju določenega števila otrok in s tem v zvezi povečanim prometom, nato pa šele podati oceno o tem, ali gre za motnjo, ki presega dopustno mero za konkretno bivalno okolje ali ne. Imisijo predstavlja v prvi vrsti hrup in tudi vplivi na okolje zaradi povečanega prometa. Posebej je potrebno opozoriti na parkirna mesta, glede katerih tudi ni nobene strokovne ocene o potrebnem številu le-teh še posebej, ker gre pri predvidenih dejavnostih za specifično prometno situacijo, ker prihaja do povečanega prometa in povečane potrebe po parkirnih mestih samo v določenih časovnih obdobjih dneva. Vprašljivo je tudi, ali je enotno dovoljenje za gradnjo povsem v skladu z lokacijsko dokumentacijo (2. odstavek 54. člena ZUN), saj se v lokacijski dokumentaciji (III. obrazložitev nameravanega posega - 1. arhitektonsko-zazidalna ureditev) navaja, da se bo dejavnost varstva otrok odvijala predvsem v dopoldanskem času, jezikovna šola pa v popoldanskem času, enotno dovoljenje za gradnjo pa te omejitve nima oziroma je ne upošteva. Pri tem ne gre spregledati dopisa firme AAA z dne 28. 12. 1997, ki je izdelala lokacijsko dokumentacijo. Iz navedenega dopisa izhaja, da so pri izdelavi lokacijske dokumentacije upoštevali navedbo investitorja, da bo uredil vrtec za 24 otrok in tri vzgojiteljice oziroma jezikovno šolo za enako število otrok. Večji obseg dejavnosti pa po mnenju izdelovalca lokacijske dokumentacije v skladu z izdelano lokacijsko dokumentacijo ni možen. Iz dopisa je torej možno ugotoviti, da je izdelovalec izdelal lokacijsko dokumentacijo, ki se nanaša bodisi na vrtec za 24 otrok in tri vzgojiteljice, bodisi na jezikovno šolo za enako število otrok, ni pa predvidel opravljanje obeh dejavnosti kumulativno, do česar bi glede na izdano enotno dovoljenje za gradnjo lahko, in je po nespornih navedbah tožečih in prizadetih strank tudi prišlo.

Glede ugovorov tožečih strank, ki se nanašajo na potrebnost uporabe normativov in standardov, ki veljajo za opravljanje dejavnosti vrtca, sodišče meni, da jih tožniki kot sosedje v tem postopku ne morejo uveljavljati. Tožniki lahko uspešno uveljavljajo ugovore, ki se nanašajo na vplive predvidene dejavnosti na njihovo okolje, pri čemer je za to upravno zadevo relevantna okoliščina, kolikšno število otrok je predvideno za bivanje v objektu, ne morejo pa biti uspešni z ugovori, ki se nanašajo na potrebno "kvadraturo" v objektu in okolici ter potrebno število vzgojiteljic (glede na število otrok) in podobno, saj je to stvar dovoljenja za opravljanje dejavnosti in ne tega postopka.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v bistvenih točkah ni popolno ugotovljeno, zato ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava. Sodišče je zato tožbi, na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS), v katerem bo potrebno dopolniti postopek v zgoraj nakazani smeri ter nato ponovno odločiti o stvari. Ni pa sledilo tožbenemu predlogu, naj o zadevi samo odloči in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, ker meni, da za odločanje v sporu polne jurisdikcije v tej fazi postopka (še) niso podani pogoji iz uvodnega besedila ter 1. in 2. točke 1. odstavka, pa tudi ne okoliščina iz 5. odstavka 61. člena ZUS.

Kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena vsaka stranka svoje stroške postopka, zato je bilo o zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodne odločbe.