Jedro

Država kot smiselni "delodajalec" obsojenca temu odgovarja za škodo, nastalo na delu oziroma v zvezi z delom, ne glede na to, kje je obsojenec delo opravljal. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je potrebno upoštevati tožniku izplačano zavarovalnino iz kolektivnega nezgodnega zavarovanja "delodajalca", če je zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje iz lastnih sredstev plačeval "delodajalec" in je šlo dejansko za kritje njegove odgovornosti.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se sodba v obsodilnem delu glede zneska 1.500.000,00 SIT in v zavrnilnem delu glede zneska 4.500.000,00 SIT (v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ter v izreku o pravdnih stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožbe zavrnejo in se v izpodbijanih a nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in naložilo toženi stranki in stranskemu intervenientu nerazdelno povrnitev 310.518,15 SIT pravdnih stroškov tožeči stranki. Tožena stranka mora še dodatno povrniti tožeči stranki 42.735,85 SIT pravdnih stroškov. Za telesne bolečine je prvostopno sodišče prisodilo odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT, za strah v znesku 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500.000,00 SIT, preostali zahtevek (do zneska 9.200.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče dosodilo zelo nizko odškodnino, ki ni pravična. Tožnik je utrpel hudo telesno poškodbo in bi mu šla zaradi pretrpljenih hudih telesnih bolečin in nevšečnosti višja odškodnina od prisojene. Nadalje ni sprejemljiva odločitev prvostopnega sodišča glede odškodnine za utrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti in povečanja življenjskih naporov. V času škodnega dogodka je bil tožnik star 37 let, zaradi utrpljenih poškodb pa je za vselej hendikepiran. Ne more teči, ne more dalj časa stati, ne more dalj časa sedeti, ne more imeti telesa v neugodnem položaju, najhujša posledica pa je, da je tožnik izgubil možnost opravljanja dela avtomehanika, za katerega se je izučil. Izvedenec ugotavlja, da so se tožnikove delovne sposobnosti zmanjšale kar za petino, saj praktično ne more opravljati nikakršnih del, niti v gospodinjstvu, na vrtu ali drugih fizičnih del, kjer je potrebna telesna moč, dvigovanje bremen in podobno. Tožniku bi bilo potrebno bistveno zvišati odškodnino za to odškodninsko postavko in se približati zahtevani odškodnini v znesku 6.000.000,00 SIT. Za strah dosojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT ne more odtehtati strahu, ki ga je trpel tožnik ob samem padcu in pozneje med zdravljenjem. Nesprejemljiva je tudi odločitev prvostopnega sodišča glede stroškovnega dela. Tožnik je dokazal pravni temelj odškodninskega zahtevka, nadalje je plačeval stroške za sodnega izvedenca medicinske stroke, zaradi česar toženi stranki niso nastali nikakršni stroški. Tožena stranka bi morala povrniti tožniku vse nastale pravdne stroške, vključujoč stroške za sodnega izvedenca, hkrati pa niso sprejemljivi stroški stranskega intervenienta, saj je bilo njegovo delovanje usmerjeno predvsem v zavlačevanje postopka. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo ugovora pasivne legitimacije tožene stranke niti trditve, da je tožnik v celoti ali delno kriv za nastali škodni dogodek. Sodišče izhaja iz 35. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora in navaja, da tožena stranka za nastalo poškodbo odgovarja po načelih splošne odškodninske odgovornosti. Po mnenju tožene stranke je pomembno dejstvo, kje je tožnik v času poškodbe delal, ne pa, kje je bil v "delovnem razmerju". Delodajalec ni odškodninsko odgovoren za svojega delavca zato, ker je le-ta pri njem v delovnem razmerju, pač pa zato, ker je delavec utrpel poškodbo oziroma storil škodo pri njem ali v zvezi z njegovim delom, ko je torej delal v njegovo korist. V tej pravdni zadevi je nesporno, da je tožnik v času poškodbe delal pri stranskem intervenientu, zaradi česar tožena stranka ni odgovorna za nastalo škodo. Objektivno odgovornost tožene stranke izključuje tudi krivdna odgovornost stranskega intervenienta podjetja K. Če pa bi bila podanaobjektivna odgovornost tožene stranke, bi moralo sodišče upoštevati prispevek oškodovanca k nastali škodi. Opravil je namreč izpit iz varstva pri delu in bi moral delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da bi varoval svoje življenje in zdravje, ne pa, da je nepremišljeno stopil s kesona kamiona na paleto na viličarju, ki se je prevagala ob naložitvi zadnje bale lepenke na keson kamiona. Pričakoval je lahko, da paleta na vilicah viličarja nima trdne opore in da je vsaka hoja po paleti skrajno nepazljiva. Podrejeno se tožena stranka pritožuje tudi glede višine dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, saj je odmerjena odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT previsoka. Tožnik ni postal nezmožen za delo avtomehanika, ampak le omejeno sposoben za to delo. Sodišče bi moralo upoštevati tudi odškodnino iz nezgodnega zavarovanja, ki jo je tožnik prejel od Zavarovalnice Triglav d.d., Ljubljana in ki je bila dne 2.9.1994 tožniku nakazana preko žiro računa njegovega pooblaščenca. Kolektivno zavarovanje, ki ga je tožena stranka sklenila z Zavarovalnico Triglav d.d., je šteti za zavarovanje pred odgovornostjo in v tem pomenu ima kolektivno zavarovanje že obliko odškodnine in se v tem primeru zavarovalnina šteje v odškodnino, na kar nakazuje tudi 3. odst. 948. člena ZOR in je prejeti znesek od prisojene odškodnine odšteti. Proti sodbi se pritožuje stranski intervenient C. d.d., Ljubljana in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da bi moral biti v uvodu sodne odločbe omenjen intervenient na strani tožene stranke, če mu je že po stroškovni odločbi naloženo plačilo stroškov. Tožena stranka tudi ni pravilno označena, saj je lahko subjekt odškodninske odgovornosti le Republika Slovenija, ne pa Ministrstvo za pravosodje Ljubljana. Sodišče je na zadnji obravnavi sprejelo dokazni sklep o pribavi zavarovalniškega spisa in je dejansko izvedlo dokaz z vpogledom v zavarovalniški spis, česar pa iz obrazložitve sodbe ni razvideti. Po drugi strani stranski interevenient za tak način izvedbe dokaza ni dal soglasja in je bilo kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti. To je pomembno, saj je stranski interevenient skupaj s toženo stranko pojasnjeval, da je v letu 1994 tožnik prejel iz tega škodnega dogodka odškodnino v znesku 61.972,00 SIT od Zavarovalnice Triglav, iz istega škodnega dogodka pa je tožnik uveljavljal odškodnino tudi pri Zavarovalnici Slovenica, kjer je imel stranski intervenient zavarovano svojo odgovornost. Tako se ne ve, ali je Zavarovalnica Slovenica plačala škodo tožniku oziroma ali je tožnik prejel kakršnokoli drugo odškodnino iz naslova predmetnega škodnega dogodka o Zavarovalnice Slovenica. V izpodbijani sodbi ni prepričljivih razlogov glede nastanka škodnega dogodka in po mnenju stranskega intervenienta sodišče dejanskega stanja glede temelja zahtevka ni ugodilo pravilno. Napačen je zaključek, da je do nesreče prišlo v trenutku, ko je bila na paleti še ena bala, saj je že v sami izjave volje in vednosti tožnika precej nasprotij. Nihče od udeležencev na kraju samem ni govoril o balah na paleti, zato se pokaže logičen zaključek, da na paleti, ki je bila na viličarju, ni bilo več nobene bale izoteka in sta dejansko K.S. končala delo, ko je tožnik stopil na prazno paleto na viličarju, ki se je prevagala in z njo vred je padel na tla. Ta trenutek nepazljivosti tožnika ni mogoče naprtiti toženi stranki niti stranskemu intervenientu. V prid temu govori tudi izpovedba zaslišanega izvedenca travmatologa. Če bi bala izoteka padla na tožnika, kot sam trdi v tožbi, bi bile posledice precej hujše. Ne vzdrži zaključek sodišča, da od tožnika ni bilo mogoče pričakovati, da bi se zavedal, da se lahko paleta, v primeru, da stopiš nanjo, prevrne. Vsak povprečno izkušen človek ve, da če stopiš na rob deske, palete ipd., ki nima fiksne opore, se prevaga. Tožnik je bil poučen o tem, kako in kaj se naklada oziroma razklada in če bi menil, da obstaja nevarnost za zdravje in življenje, bi lahko taka dela odklonil. Zaradi svoje nepazljivosti in malomarnosti pri sestopanju iz kesona preko palete je prišlo do škodnega dogodka, zato bi moralo sodišče ugotoviti tudi prispevek tožnika k nastanku škode. Glede višine odškodnine prvostopno sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava. Sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, koliko je tožnik že prejel odškodnine iz naslova škodnega dogodka, niti ni odškodnine valoriziralo. Znesek 61.972,50 SIT bi moralo valorizirati in odšteti od dosojene odškodnine. Ne ve se, koliko je tožnik dobil odškodnine od Zavarovalnice Slovenica. Izrek o pravdnih stroških ni pravilen. Če je tožeča stranka usepala po temelju s 100-odstotki, po višini pa z 28-odstotki (vtoževala je znesek 9.200.000,00 SIT, uspela z zneskom 2.600.000,00 SIT), je uspeh v pravdi tožeče stranke 64-odstoten. V tem razmerju bi moralo sodišče opraviti poračun in pobot priznanih pravdnih stroškov stranke in stranskega intervenienta. Pritožbe so delno utemeljene in sicer glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življejske aktivnosti in to v obsodilnem ter v zavrnilnem delu sodbe. Posledično je utemeljena tudi pritožba glede pravdnih stroškov. V ostalem pa niso utemeljene. Ne drži pritožbena trditev stranskega intervenienta, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker tožena stranka v izpodbijani sodbi ni pravilno označena. Tožena stranka je Republika Slovenija, kar je v sodbi pravilno navedeno, dodatna navedba Ministrstva za pravosodje Ljubljana, pa je le oznaka organa nasprotne stranke, ki ni odločilna in je dejansko nepotrebna. Prav ima pritožba, da bi moral biti stranski intervenient omenjen v uvodu izpodbijane sodbe, vendar izostanek imena stranskega intervenienta ne vpliva in ne more vplivati na pravilnost dela sodbe, glede katerega so pritožbe neutemeljene. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev stranskega intervenienta, češ da je sodišče izvajalo dokaze po zaključku obravnave brez soglasja stranskega intervenienta in s tem kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Ta pritožbena trditev je v nasprotju z ravnanjem stranskega intervenienta, ki je izrecno soglašal (list. št. 105), da sodišče izda sodbo tako, da zaključi glavno obravnavo, samo pribavi spis zavarovalnice in izda sodbo po pribavi tega spisa. Stranski intervenient se je torej smiselno odpovedal obravnavanju navedenega dokaza (2. odst. 304. člena ZPP). Sicer pa gre v tem primeru za odgovor Zavarovalnice Slovenica, ki je sporočila (list. št. 115), da tožniku J.J. iz naslova zavarovanja odgovornosti Podjetja C. ni izplačala nikakršne odškodnine za negodo pri delu z dne 6.8.1993. Dopis enake vsebine je Zavarovalnica Slovenica sporočila sodišču že 14.10.1996 (list. št. 32). Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da ni pasivno legitimirana za povrnitev škode tožniku, ker je ta delal pri stranskem intervenientu Korivoprodaji, Ljubljana, sedaj C. d.d., Ljubljana in ne pri toženi stranki. Zmotno je stališče tožene stranke, da delodajalec ni odškodninsko odgovoren za svojega delavca zato, ker je pri njem v delovnem razmerju, pač pa zato, ker je delavec utrpel poškodbo pri njem na delu ali v zvezi z njegovim delom, v obravnavanem prmeru pa je bil tožnik na delu pri stranskem intervenientu. Tožnik je bil kot obsojenec na na prestajanju zaporne kazni v Zaporih Ljubljana, t.j. pri organu tožene stranke, ki je pristojen za izvrševanje kazenskih sankcij (primerjaj določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS, Ur. l. RS št. 17/78 - 26/99). V tem času je bil razporejen na delo k stranskemu intervenientu na podlagi pogodbe med stranskim intervenientom in toženo stranko oziroma gospodarsko enoto Zaporov Ljubljana (Proizvodnji obrati Golovec) z dne 11.10.1989 (52. člen ZIKS). Po določbah pogodbe in v skladu z določbami ZIKS so bili obsojenci "zaposleni" v zavodih za prestajanje kazni, delali pa so bodisi pri njihovih gospodarskih enotah ali pri zunanjih podjetjih. Po ZIKS so bili delavcem zagotovljene pravice v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih in v skladu z Zakonom o varstvu pri delu, razen kolikor so te pravice izrecno izvzete, tako da je zaključiti, da je imel vsak obsojenec, ki je bil na delu, smiselno status osebe v "delovnem razmerju" pri "delodajalcu" toženi stranki. Slednje priznava tudi tožena stranka v pritožbi. Smiselno torej velja tudi za toženo stranko, da je država kot "delodajalec" po 73. členu Zakona o temeljnjih pravicah iz delovnih razmerij odgovorna za škodo, ki jo pretrpi "delavec" na delu ali v zvezi z delom. Nebistveno je, kje delavec opravlja delo, odločilno je razmerje "delavec - delodajalec". To je v obravnavanem primeru še dodatno jasno iz pogodbe z dne 11.10.1989 (B1), saj nastopata naročnik dela Kurivoprodaja, Ljubljana in izvajalec dela Proizvodnji obrati G. Ljubljana (organ tožene stranke) kot prevzemnik dela s svojimi "delavci" - obsojenci na prestajanju kazni. Čeprav je torej tožnik delal pri stranskem intervenientu, odgovarja za njegovo škodo, nastalo pri delu, tožena stranka in sicer po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, kot je pravilno zaključilo prvostopno sodišče. Ne glede na to, da tožena stranka kot "delodajalec" sama ni povzročitelj škode, gre za področje odgovornosti za drugega v korist delavca. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na krivdno odgovornost stranskega intervenienta kot morebitnega povzročitelja škode, saj za razmerje med "delavcem" in "delodajalcem" za škodo, nastalo "delavcu" pri delu, tak poskus prevalitve odgovornosti ni relevanten. Za tožnikovo škodo, nastalo dne 6.8.1993 v delovni nesreči, je torej tožena stranka pasivno legitimirana. V zvezi s potekom škodnega dogodka pritožbeno sodišče sprejema pravilne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in se strinja z njegovo natančno in prepričljivo dokazno oceno, v kateri so pravilno in podrobno ocenjeni vsi dokazi. Neutemeljene so pritožbene trditve nasprotnega udeleženca, ki skuša prikazati nesrečo tako, da je tožnik po končanem delu zapuščal keson na tovornjaku in sestopal tako, da je stopil na prazno paleto na viličarju, ki se je prevagala in je s paleto vred padel na tla. Za tako varianto v dokazih ni podlage in je nasprotno znatno prepričljivejši zaključek sodišča, ki temelji predvsem na izpovedi neprizadete priče M.K., delno pa tudi na izpovedih ostalih prič, da je moral tožnik stopiti na železno paleto na viličarju zato, ker je bila na njej še ena bala z izotekom, ki je ni mogel doseči drugače in je stopil na paleto zaradi prestavitve bale s palete na tovornjak. Pri tem se je kovinska paleta prevagala in je tožnik padel na tla ter se poškodoval. Glede odgovornosti pritožbeno sodišče nima pomislekov v zvezi z ugotovljeno krivdno odgovornostjo tožene stranke ter z dejanskimi ter materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča o kršitvah določb Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. RS št. 32/74 -26/99) ter ustreznega pravilnika ter o odsotnosti tožnikovega lastnega prispevka k nastali škodi. Razlogi izpodbijane sodbe o vsem tem so podrobni in prepričljivi in jim niti ni kaj dodati, saj se tožena stranka in stranski intervenient sklicujeta le na tožnikovo nepazljivost in pa na njegov predhodno opravljeni preizkus znanja iz varstva pri delu. Na oboje je prvostopno sodišče že ustrezno odgovorilo in se pritožbeno sodišče razlogom sodbe pridružuje. Odločilne so bile opustitve delavcev stranskega intervenienta, za kar v razmerju do tožnika v okviru te pravde odgovarja tožena stranka. Tožnik, ki je bil prvi dan razporejen na delo k stranskemu intervenientu, ni bil opozorjen na posebnosti razkladanja predmetov z viličarja na tovornjak, ni pa bilo tudi osebe, ki bi tožnika opozorila na pravilen način dela ter hkrati preprečila nepravilno iztovarjanje bale izoteka s prestopom na paleto, slonečo na viličarjevih vilicah. Viličarist ne bi smel dopustiti stopanje na paleto, je ena od pravilnih ugotovitev izpodbijane sodbe, temelječa na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za področje varsva pri delu D.L., ki je še posebej opozoril, da se tožnik nevarnosti pri delu ni zavedal zaradi odsotnosti kakršnihkoli pojasnil o pravilnem načinu dela in opozoril o nevarnosti pri prekladanju konkretnega tovora z viličarja na tovornjak. Brez ustreznih pojasnil in brez primernega nadzora, tožnik ni mogel presoditi glede stabilnosti železne palete oziroma glede pravilnega dokončnega iztovora palete, tako da so neumestne pritožbene trditve o nepazljivem in o nepremišljenem prestopu s kesona kamiona na paleto. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopnega sodišča, da tožnik ni prispeval k nastali škodi in da ni podana njegova sokrivda. Pravilen je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča o izključni krivdi tožene stranke za nesrečo in nastalo škodo. Glede višine odškodnine za telesne bolečine in za strah se pritožujeta tožeča stranka in stranski intervenient, ki glede dejanskega stanja zatrjuje, da je bil tožnik hospitaliziran na travmatološki kliniki en teden, kar ne drži, saj je iz obvestila zdravniku (A5) in izvedenskega mnenja dr. A.K. razvidno, da je bil tožnik hospitaliziran od 6.8.1993 do 16.8.1993, torej 10 dni, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Tako ta okoliščina, kot tudi druge relevantne okoliščine, so pravilno ugotovljene, saj v pritožbah drugih trditev v zvezi z dejanskim stanjem ni. Stranke torej sprejemajo dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča v zvezi s tožnikovimi poškodbami (vtisnjen zlom telesa 11. prsnega vretenca, stisnjen zlom telesa 12. prsnega vretenca, zlom 3. in 4. leve stopalnice), predvsem dejstva o vrsti, stopnji in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in v bodoče ter o trajanju in stopnji primarnega strahu in nadaljnjega strahu za izid zdravljenja. Ob upoštevanju vseh teh pravilnih dejanskih ugotovitev, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče določilo primerni odškodnini tako za pretrpljene telesne bolečine kot tudi za strah in se pri tem ustrezno oprlo na določbe 200. in 203. člena ZOR. Odškodnino določeno v višini 1.000.000,00 SIT oziroma za strah v višini 100.000,00 SIT je primerno individualiziralo, upoštevaje vsa merila iz 200. člena ZOR, predvsem pa pomen prizadetih dobrin in namen odškodnine. Prisojeni zneski so vpeti v širše družbene okvire, ki se izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, hkrati pa so skladni z drugimi primerljivimi odškodninskimi zadevami sodne prakse. Ni torej mogoče pritrditi tožeči stranki o prenizki odškodnini in stranskemu intervenientu o previsoki odškodnini za telesne bolečine in za strah. V tem delu oziroma v delih pritožb, ki so bile obravnavane do sedaj, so pritožbene trditve neutemeljene in pritožbeni razlogi niso podani, ni pa tudi po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe zavrnilo, kolikor izpodbijajo obsodilni in zavrnilni del sodbe, v katerem je odločeno o odškodnini za telesne bolečine in za strah (v obsodilnem delu glede zneska 1.100.000,00 SIT, v zavrnilnem delu glede zneska 2.100.000,00 SIT). Utemeljene pa so pritožbe glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tako kolikor izpodbijajo obsodilni del (znesek 1.500.000,00 SIT) kot tudi zavrnilni del (4.500.000,00 SIT) in glede pravdnih stroškov. Upoštevaje kriterij primerljivosti z drugimi primeri sodne prakse, kjer je bil ugotovljen približno enak obseg škode, v povezavi z dejanskimi ugotovitvami v tej zadevi, ki glede na pritožbene trditve glede te vrste škode niso sporne, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnosti trditev tožeče stranke, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizko odmerjena. Premalo je upoštevana okoliščina, da tožnik za delo avtomehanika ni več sposoben zaradi številnih omejitev, kar je glede na njegovo starost (36 let ob nesreči) resna ovira v tožnikovem nadaljnjem življenju. Po drugi strani pa so utemeljene tudi pritožbene trditve tožene stranke in stranskega intervenienta v zvezi z zavarovalnino, ki jo je Zavarovalnica Triglav leta 1994 izplačalaj tožniku v višini 61.972,50 SIT. V tem delu je lahko prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, ko je prvostopno sodišče v navedenem primeru kolektivnega nezgodnega zavarovanja tožene stranke na podlagi 942. člena ZOR in 2. odst. 948. člena ZOR štelo, da je kumuliranje odškodninskega in zavarovalnega zahtevka dovoljeno. Nezgodno zavarovanje res spada med osebna zavarovanja, za katera velja, da lahko oškodovanec poleg odškodnine zahteva tudi zavarovalnino (948. čen ZOR). To pa velja le, kadar oškodovanec plačuje zavarovalno premijo. Kadar pa zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, tedaj zavarovanje krije del njegove odgovornosti. Breme zavarovanja nosi delodajalec, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. Takšno stališče temelji na pravilu 190. člena ZOR o popolni odškodnini in je konkretizirano v 3. odst. 948. člena ZOR, na kar pravilno opozarjata tudi tožena stranka in stranski intervenient. V obravnavanem primeru izpodbijana sodba nima ugotovitev, kdo je plačeval premije za nezgodno zavarovanje Zavarovalnici Triglav, ki je izplačala odškodnino. Če so se premije odtegovale od tožnikovih dohodkov, je kumuliranje zavarovalnega in odškodninskega zahtevka dovoljeno, v kolikor pa je tožena stranka plačevala premije kolektivnega zavarovanja iz lastnih sredstev, lahko tožnik zahteva od tožene stranke le tisto odškodnino, ki mu je ni krila izplačana zavarovalnina. Pokaže se torej, da je zaradi zmotne materialnopravne presoje prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je vplivalo na odločitev prvostopnega sodišča, saj bi po eni od obeh možnosti, moralo pri odločitvi o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odšteti valorizirani znesek zavarovalnine. Zaradi potrebnih dodatnih dejanskih ugotovitev v zvezi z navedeno vrsto škode in zaradi nujne ponovne presoje višine odškodnine, ob upoštevanju meril iz 200. in 203. člena ZOR, je torej pritožbeno sodišče vsem pritožbam ugodilo in sodbo v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti razveljavilo. Zaradi delne razveljavitve sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jih bo potrebno odmeriti na novo glede na končni uspeh v pravdi, pri čemer pa je opozoriti na pritožbene trditve tožeče stranke in stranskega intervenienta, ki jih bo potrebno pri ponovnem odločanju o stroških kritično obravnavati. V sodbi navedeni uspeh po višini, izražen v odstotkih, vsekakor ni pravilen. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. in 4. odst. 166. člena ZPP.